Vesna Rijavec, 2002

22Notariat predstavlja javno službo v okviru pravosodnega sistema, katere delovno področje in pooblastila določa zakon. Pomen sodobnega notariata je v več razsežnostih njegovega delovanja. Notar sestavlja listine s posebno dokazno močjo in jih ob posebnih varnostnih ukrepih dolgoročno hrani. Notar je nepristranski pravni svetovalec, s svojo preventivno dejavnostjo razbremenjuje državne organe in sodišča, zanje pa opravlja določena opravila z direktnim prenosom pristojnosti ali po njihovem posebnem nalogu kot sodni pooblaščenec. Pri izvrševanju javnih pooblastil notar ne ravna le v interesu enega udeleženca, temveč v interesu vseh udeležencev notarskega opravila in tako z zagotavljanjem preventivne pravne varnosti v civilnopravnih razmerjih izpolnjuje javni interes. Zato je razumljivo, da notariat načelno ureja že ustavna norma v okviru poglavja o državni ureditvi. Zakon o notariatu – ZN nato konkretizira prenos nekaterih državnih pristojnosti na notarje, tako da notarskim opravilom podeljuje posebne učinke (učinek javne listine in izvršljivosti), čeprav so ti učinki praviloma atribut aktov državnih organov. Kljub temu pa notar ni državni uradnik in svojo dejavnost opravlja kot svoboden pravniški poklic, ki pa je v javnem interesu zakonsko omejen. Javno službo notar opravlja kot končni subjekt, v lastnem imenu, za lasten račun in namesto države. Z državo tudi ne sklene delovnega razmerja. Pravico za opravljanje službe pridobi s posamičnim aktom o imenovanju na prosto notarsko mesto, ki ga izda minister za pravosodje na podlagi predloga notarske zbornice. Zoper odločbo o imenovanju notarja ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor (157. člen).

23Čeprav ni v neposrednem razmerju z državo, je notar podvržen za nosilce javnih funkcij običajnim oblikam nadzora. Nadzor nad zakonitostjo opravljanja notariata na splošno izvršuje ministrstvo za pravosodje. V zadevah, ki jih notarju zaupa sodišče ali drug državni organ, pa ga izvršuje predsednik višjega sodišča, na katerega območju je sedež notarskega mesta (110. člen ZN).

24Notar pri opravljanju javne službe nima na voljo prisilnih sredstev, ki so pridržana sodišču in drugim državnim organom. Notar prav tako nima s prisilnimi sredstvi zavarovane pravice do odločanja, ki pripada sodniku. Po drugi strani pa je pri izvrševanju javne službe tudi notarjem, podobno kot sodnikom, potrebno priznati neodvisnost. Izrecno neodvisnosti notarja ne določa niti ZN niti Ustava, čeprav slednja v istem 137. členu opredeljuje odvetništvo kot samostojno in neodvisno službo. Notarski poklic je res vezan z državno regulativo in je pod državnim nadzorom, vendar je določena stopnja neodvisnosti nujna za opravljanje svobodnega poklica v skladu z njegovim namenom. Absolutne neodvisnosti v pravno urejeni dejavnosti ne moremo pričakovati. Veljati pa mora, da je notar, ki pri svojih opravilih spoštuje zakonitost, samostojen in neodvisen od države in strank. Zaradi zagotavljanja neodvisnosti in nepristranskosti je z notariatom nezdružljivo opravljanje odvetništva ali kakšne druge plačane službe oziroma funkcije.

25Zakonsko določene notarske pristojnosti zagotavljajo notarju redne prihodke in s tem finančno neodvisnost od države. Zakonodajalec tudi ne more neposredno vplivati na ceno storitev, ker gre za opravljanje svobodnega notarskega poklica. O tarifi odloča notarska zbornica, vendar njena odločitev ni dokončna, ker jo mora potrditi minister za pravosodje. Takšna rešitev omogoča, da lahko država zavaruje interese oseb, ki z zakonom predpisane notarske storitve potrebujejo.

26V razmerju do strank deluje notar kot uradna oseba in ne sme pri opravljanju notariata sklepati s strankami pravnih poslov. Tudi strankina zahteva za notarsko storitev ni ponudba za sklenitev mandatne pogodbe, niti pogodbe o delu. Čeprav se izvršuje na zasebnopravni ravni, je notarsko opravilo vendar uradno opravilo javnopravne narave. Izjema so dejavnosti iz 5. člena ZN, pri katerih ima notar pravice in dolžnosti kot odvetnik.

27Notar ni dolžan upoštevati strankinih navodil, razen v obsegu, v katerem je po zakonu dolžan upoštevati avtonomijo strank. Poslovanja za notarske storitve po 2. členu ZN notar načeloma ne sme odkloniti. Drugače je pri zadevah iz 5. člena ZN (sestavljanje zasebnih listin in zastopanje), kjer sme, enako kot odvetnik, opravilo po lastni presoji sprejeti ali odkloniti. V nobenem primeru pa ne sme izvršiti opravila, če stranke zahtevajo njegovo sodelovanje v nasprotju s prisilnimi predpisi, ali če zahtevajo poslovanje z osebo, o kateri ve, da zaradi mladoletnosti ali iz drugega razloga ne more veljavno sklepati pravnega posla (23. člen ZN). Odklonitev poslovanja je potrebna tudi, kadar obstajajo razlogi, zaradi katerih je vprašljiva notarjeva nepristranskost (odklonitveni razlogi, podobno kot pri izločitvi sodnika). ZN našteva primere, v katerih velja neizpodbojna domneva notarjeve neobjektivnosti, kot so določena stopnja sorodstva ali svaštva (22. člen). Vsebuje pa tudi generalno klavzulo, da notar ne more poslovati, če je iz kakršnegakoli razloga okrnjeno zaupanje v njegovo nepristranskost (9. člen ZN). V zvezi z dolžnostjo nepristranskosti, ki je določena v ZN, je treba omeniti, da notarje kot nosilce javnih pooblastil zavezuje tudi 22. člen Ustave o zagotavljanju enakega varstva pravic vsem udeležencem notarskih opravil. Zaradi kršitve načela nepristranskosti izgubi notarjeva listina dokazno moč javne listine.

28Notarja ni mogoče s tožbo prisiliti, da bi opravil notarsko storitev. Edino pravno sredstvo pri odklonitvi storitve je pritožba na Notarsko zbornico Slovenije (2. odst. 24. člena ZN). To potrjuje sklep, da ne gre za pogodbo s stranko, pri kateri je mogoče dogovorjeno storitev izsiliti po sodni poti. Pritožba pri odklonitvi ni vezana na rok, pritožniki so lahko osebe, ki so zahtevale notarsko opravilo. Določanje števila notarskih mest je v pristojnosti ministrstva za pravosodje, kar naj bi zagotavljalo enakomerno razporeditev notarjev po državi in ustrezno dostopnost notarskih storitev.

29V javnem interesu je tudi, da notariat izvršujejo ustrezno usposobljeni in opremljeni notarji, ki so vredni javnega zaupanja. ZN zato določa pogoje za imenovanje in razrešitev notarjev. Za notarja je lahko imenovan državljan Slovenije, z aktivnim znanjem slovenščine, s poslovno sposobnostjo in splošno zdravstveno zmožnostjo, s priznanim naslovom diplomiranega pravnika, z opravljenim pravniškim državnim izpitom, s petletno pravniško delovno dobo po diplomi, od tega najmanj dve leti pri notarju in najmanj eno leto pri sodišču, odvetniku ali javnem pravobranilcu. Zakon priznava pogoje v zvezi z ustreznimi delovnimi izkušnjami tudi osebi, ki je najmanj pet let opravljala poklic odvetnika ali sodnika na pravdnem ali nepravdnem področju, ali osebi, ki je redni ali izredni profesor civilnega prava. Ta pogoj pa po slovenskem ZN izpolnjuje tudi oseba, ki je pravniško delo opravljala pri notarju, sodišču, odvetniku oziroma organu s funkcijami javnega pravobranilstva v tuji državi, če je takšno delo koristno za usposobljenost, ki jo zahteva opravljanje notariata v Sloveniji. Ob pogoju pravne in dejanske vzajemnosti je lahko imenovan za notarja tudi tuj državljan, ki izpolnjuje ostale predpisane pogoje. Imeti mora primerno opremo in prostore za opravljanje dejavnosti in biti zaupanja vredna oseba (8. člen ZN).

30Takšna zakonska omejitev s posebnimi pogoji je dopustna zaradi varovanja pravice drugih oseb do pravne varnosti, ki jo zagotavlja notar predvsem s svojim znanjem, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi (3. odst. 15. člena). Razen tega se ustavno zavarovana svoboda dela (49. člen) lahko omeji na pravico, da je javna služba dostopna vsakomur pod enakimi pogoji (točka c 25. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in človekovih pravicah – MPDPP). Med pogoji za imenovanje in za razrešitev ima posebno mesto zahteva, da je lahko notar samo oseba, ki izpolnjuje pogoj, da je vredna javnega zaupanja, kar predstavlja neogiben atribut notarskega poklica. Tega pogoja pa ne izpolnjuje, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje notariata, dokler se kazenska sankcija ne izbriše (2. odst. 8. člena ZN). Javno zaupanje je mogoče zapraviti tudi z ravnanjem in obnašanjem, ki sicer nima znakov kaznivega dejanja, vendar je v nasprotju z zahtevami, ki jih zakon in etika nalagata notarju.

31Kljub temu, da notar izvaja javno službo, država ni dolžna zagotavljati sredstev za njegovo poslovanje. Za prekršitev službene dolžnosti pa odgovarja notar sam z vsem svojim premoženjem. V Ustavi je urejena pravica do povračila škode, ki jo stranki v zvezi z opravljanjem dejavnosti povzroči državni organ ali drugi nosilec javnih pooblastil (26. člen). Iz te določbe pa ne sledi, da je država dolžna škodo poravnati za nosilca javnih pooblastil. Glede na posebno naravo notariata lahko sklepamo, da država za njegove obveznosti ne odgovarja. Za notariat latinskega tipa, kot ga poznamo tudi pri nas, je namreč že od prvih začetkov naprej značilna notarjeva osebna poklicna odgovornost. S tem se ustvarja med notarjem in stranko odgovornejše razmerje, ki ne more nastati med državnim uslužbencem in stranko, ker strankam za delo državnega uslužbenca odgovarja predvsem država. Stranka tudi ni v nevarnosti, da notar ne bi mogel povrniti nastale škode, ker mora v ta namen skleniti zavarovalno pogodbo s predpisano najnižjo zavarovalno vsoto (14. člen ZN).

32Posamezne notarjeve dolžnosti so opredeljene v ZN na več mestih, npr. dolžnost poštenosti, vestnosti, točnosti in nepristranskega in enakega obravnavanja vseh udeležencev notarskega opravila in dolžnost ohranitve tajnosti. Slednja se navezuje na ustavno varstvo osebnih podatkov (38. člen ZN). Pri sestavi listin je notar dolžan spoštovati oblikovne in vsebinske zahteve (od 31. do 42. člena ZN in od 43. do 48. člena ZN). Dolžan je ugotavljati pravo voljo strank, jih poučiti o pravnih posledicah nameravane sklenitve pravnega posla in preprečevati nejasne in dvoumne formulacije. Nekatere dolžnosti so podrobneje opredeljene tudi v drugih predpisih, ki urejajo posamezno področje pravnega življenja. Tako npr. dolžnosti notarja na področju prava gospodarskih družb ureja tudi Zakon o gospodarskih družbah.

33Najpomembnejše pooblastilo, ki ga je zakonodajalec prenesel na notariat, je sestavljanje javnih listin, za katere velja izpodbojna domneva pristnosti in resničnosti njihove vsebine (224. člen ZPP). Skupni pojem notarska listina zajema notarske zapise, notarska potrdila in notarske zapisnike, kar vse ima ob izpolnjenih pogojih za posamezno vrsto listine tudi dokazno moč javne listine (3. člen ZN). Notarski zapis je listina o pravnih poslih ali izjavah volje, za katerega sestavo so predpisane najstrožje zahteve in ima tudi najvišjo stopnjo verodostojnosti. Izvirnik notarskega zapisa trajno hrani notar, strankam pa se za uporabo v pravnem prometu izdajajo njegovi odpravki. Zaradi večje pravne varnosti je zakonodajalec za nekatere pravne posle posebej predpisal obliko notarskega zapisa s konstitutivnim učinkom (npr. za pogodbo o dosmrtnem preživljanju).

34Učinek javne listine je ZN nadgradil še z učinkom neposredne izvršljivosti, ki ga pridobi notarski zapis, če je dolžnik s tem učinkom izrecno soglašal. O predmetu notarskega zapisa, z vsebino nekaj storiti ali dopustiti pa mora biti dovoljena sklenitev poravnave po pravilih ZOR. Z zapadlostjo terjatve postane ta listina izvršilni naslov, ki ga posebej upošteva tudi ZIZ. Če dolžnik zapadle obveznosti ne izpolni, upnik ne potrebuje sodne odločbe, ki bi jo moral šele pridobiti v pravdnem postopku, temveč lahko takoj predlaga izvršbo na podlagi notarskega zapisa, na katerem je notar potrdil izvršljivost. Proti neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu ni pritožbe ali izrednih pravnih sredstev, ker notarski zapis nima učinka pravnomočnosti. Sodno varstvo strank je urejeno tako, da lahko dolžnik vlaga ugovore v izvršbi. Izvršilno sodišče pa je pristojno tudi za razveljavitev neutemeljenega notarskega potrdila o izvršljivosti. Upnik ne more vložiti nove tožbe z identičnim zahtevkom, kot je urejen v notarskem zapisu, ker za to nima pravnega interesa. Sicer je tožbo mogoče vložiti v vseh primerih spora v zvezi s pravnim poslom, ki je predmet notarskega zapisa.

35Notar je pooblaščen v obliki potrdila ali zapisnika potrjevati dejstva, iz katerih izvirajo pravice in o katerih se je neposredno sam prepričal. Pomen notarskega potrjevanja je v lažjem dokazovanju in zavarovanju dokazov.

36Kot osebe javnega zaupanja notarji prevzemajo v hrambo listine, denar in vrednostne papirje pa za izročitev tretjim osebam ali državnim organom. Po nalogu sodišč opravljajo določene naloge, ki se jim po zakonu lahko odstopijo. Notar lahko sestavlja tudi zasebne listine in zastopa stranke v nepravdnih postopkih, če so ti postopki v zvezi z listino, sestavljeno pri njem. V teh primerih ima položaj odvetnika.

37Notariat ima posebno mesto v pravnih sistemih držav Evropske unije. V skladu z načelom prostega pretoka delovne sile za notarski poklic prav tako veljajo posebna pravila prehajanja med državami članicami, razen za primere, ko je notar sodni pooblaščenec. Zaradi internacionalne narave notariata je uporaba notarskih listin tudi v tujini enostavna. Kot posebno prednost lahko omenimo, da je po evropskih unificiranih pravilih o priznanju in izvršitvi tujih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki so urejena z uredbo (Council Regulation (EC) No 44/2001 of 22 December 2000 on jurisdiction and the recognition and enforcement of judgments in civil and commercial matters, Official Journal L 012,16. 1. 2001 s. 1–23), neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu priznana izvršljivost v drugi državi članici Evropske unije.

38V RS neposredno izvršljivost tujega notarskega zapisa omogoča izrecna določba 2. odst. 7.člena ZN pod naslednjimi pogoji: da je podana vzajemnost; da se nanaša na pravice, ki niso v nasprotju z javnim redom RS in da vsebuje vse elemente, ki so pogoj za izvršljivost po ZN.

39Zakonska ureditev notariata: Zakon o notariatu – ZN (Ur. l. 13/94, 48/94 in 82/94); Odločba o razveljavitvi dela 5. odst. 8. člena ZN (Ur. l. 41/95); Zakon o pravdnem postopku – ZPP, 82. člen (Ur. l. 26/99); Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (Ur. l. 51/98, 72/98, 11/99 in 89/99); Zakon o gospodarskih družbah – ZGD.