Sebastian Nerad, 2011

76S spremembami in dopolnitvami ZUstS leta 2007 je bilo določeno, da ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev ustavnih pravic, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Ob tem je zakon določil tudi primere, v katerih se šteje, da ne gre za kršitve, ki bi imele hujše posledice za pritožnika. Z ustavno pritožbo tako načeloma ni mogoče izpodbijati posamičnih aktov, izdanih v sporih majhne vrednosti, v sporih zaradi motenja posesti, v prekrškovnih zadevah ali če se izpodbija le odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 55. a člena ZUstS). Tudi v teh primerih pa lahko US izjemoma odloča, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Stališče US je, da je izjemno odločanje o ustavni pritožbi v teh manj pomembnih zadevah mogoče le, če bi bila odločitev precedenčna z vidika standardov varstva človekovih pravic v teh zadevah (Up-792/07 z dne 9. 4. 2009). Iz prakse US je razvidno, da se precedenčna ustavnopravna vprašanja postavljajo zlasti v zadevah prekrškov (npr. Up-3663/07, Ur. l. 77/09).

77Glede sporov majhne vrednosti je US v zadevi OdlUS XVI, 123, Up-70/06, Ur. l. 6/08 sprejelo stališče, da se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V konkretnem primeru je zato ugotovilo, »da višina obresti, kadar se te uveljavljajo kot postranska terjatev, za ugotovitev vrednosti spornega ni pomembna. Zato se v primeru, ko se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, šteje, da je vrednost spornega predmeta enaka nič. Ustavna pritožba v takem primeru tako ni dovoljena.« Vendar tudi, če pritožnik predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe, mora pred tem izčrpati pravna sredstva. V zadevi U-I-207/09, Up-996/09, Ur. l. 86/09 je US ugotovilo, da izpodbijanje odločitve o sodnih taksah pomeni izpodbijanje odločitve o stroških, o čemer ustavna pritožba načeloma ni dovoljena. Neodvisno od tega pa je ustavno pritožbo zavrglo tudi zato, ker bi pritožnik lahko izčrpal pravna sredstva zoper sklep o zavrženju revizije zaradi neplačila sodne takse.