Aleš Galič, 2011

70Prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse ne sme pomeniti nespremenljivosti sodne prakse. US je izreklo, da obravnavana ustavna pravica ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice (OdlUS VII, 248, Up 342/96 z dne 8. 6. 1998). Tako kot pravica do enakosti pred zakonom (in pravica do enakega varstva pravic) ne pomeni zahteve po nespremenljivosti zakona, ta pravica tudi ne sme pomeniti zahteve po nespremenljivosti sodne prakse. »Časovne komponente« obravnavana problematika (načelno) ne zajema. Iz teh ugotovitev med drugim izhaja, da kršitve 14. oz. 22. člena ni mogoče utemeljevati z navedbo, da določena sodba nasprotuje sodni praksi, kakršna je bila uveljavljena v preteklosti. Pravica do enakega varstva pravic ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa sčasoma ne sme spreminjati (kot tudi ne pomeni zahteve, da se ne sme spreminjati zakon). Ni naloga US, da preprečuje spreminjanje (in s tem razvoj) sodne prakse; če se je uveljavljena sodna praksa spremenila in se je tudi nova sodna praksa enotno uveljavila, je ustavna zahteva zgolj, da tudi od te sodne prakse ni dopustno samovoljno odstopiti. (OdlUS XVI, 89, Up-688/05, Ur. l. 55/07). Tudi če se sodna praksa spremeni (ustali) v času teka postopka, je za odločitev pomembna sodna praksa, ki velja v času odločanja, in ne sodna praksa, ki je veljala v času vložitve pravnega sredstva (Up-43/04, Ur. l. 101/06).

71Sodišče torej sme odstopiti od sodne prakse, tudi če je bila ta sicer enotno uveljavljena. Ustavna zahteva je le, da sodišče ob tem obrazloži, zakaj je odstopilo od utečene in enotne sodne prakse, in da poda razumne pravne razloge za svoje drugačno tolmačenje Ustave oz. zakona. US torej v bistvu ne sili pravdnih sodišč k temu, da bi sodila tako, kot je uveljavljeno v sodni praksi, pač pa  le k temu, da sodišča sodno prakso poznajo in da (morebiten) odstop od sodne prakse tudi primerno obrazložijo. Pri tem je treba poudariti: čim bolj je o določenem vprašanju sodna praksa enotno in ustaljeno uveljavljena, tem večje je breme izčrpne in prepričljive obrazložitve za sodnika, ki od te sodne prakse odstopa. Smiselno je torej mogoče reči, da obstoji vsaj presumpcija, da je pravno stališče, kakršno se je ustalilo v sodni praksi, pravilno, zato je posebej treba obrazložiti razloge, ki narekujejo odstop od tega stališča. Iz obrazložitve sodne odločbe, ki odstopa od sodne prakse (natančneje rečeno: želi doseči spremembo sodne prakse), mora biti razvidno, da je sodnik vedel, da je glede določenega vprašanja ustaljena sodna praksa drugačna. S tem bi bilo razvidno, ali je odstop (v resnici: želja po spremembi sodne prakse) zavesten, ali pa gre zgolj za posledico okoliščine, da sodniku uveljavljena sodna praksa pač ni bila znana. Argument precedensa je pomembna okoliščina, ki naj vpliva na razlago zakona, in ki mora vsaj vzpostavljati presumpcijo, da je dosedanja sodna praksa pravilna, zato naj sodnik, ki se odloči, da od sodne prakse odstopi, posebej in nadrobno obrazloži tudi razloge, zakaj argumenta precedensa v predmetni zadevi ni upošteval.

72Pripisovanje absolutne vezanosti na sodno prakso bi bilo ne le v nasprotju s 125. členom, pač pa bi šlo takšno stališče še bistveno dlje od uvedbe precedenčnega sistema po anglosaškem pravnem vzoru. V skladu z doktrino stare decisis (oz. precedenčnim sistemom) je namreč sodišče vezano na pravna stališča višjih sodišč, zahteva po enakem odločanju v istovrstnih primerih pa bi pomenila, da morajo sodišča odločiti enako, kot so v istovrstnih primerih odločila tudi sodišča iste stopnje. Precedenčni sistem ima vgrajeno možnost spreminjanja sodne prakse (in s tem razvoja prava skozi sodno prakso); le nižja sodišča so absolutno vezana na precedense višjih sodišč, sodišče iste stopnje oz. isto sodišče pa sme od precedensa vedno odstopiti in odločiti drugače (mora pa ob tem pojasniti razloge, ki narekujejo spremembo prakse). Tudi iz navedenega izhaja, da sodni praksi tudi prek vidika ustavne pravice do enakega varstva pravic ni dopustno zagotoviti nespremenljivosti. Takšno stališče bi onemogočilo razvoj prava (in otežilo tudi razvoj družbe v celoti).