Franc Testen, 2002

64Posredno – preko pristojnosti za presojo zakonov in podzakonskih predpisov je odprta tudi pot za (a posteriori) izpodbijanje mednarodnih pogodb: z izpodbijanjem zakona oziroma uredbe o ratifikaciji takšne pogodbe. Ta pristojnost torej temelji na prvi oziroma na tretji alinei prvega odstavka – samo zaradi vsebinske povezanosti s problematiko mednarodnih pogodb se obravnava na tem mestu. US je na ta način najprej uporabilo določbo tretje alinee: v zadevi OdlUS IV, 118, U-I-147/94, Ur. l. 3/96 je presojalo ustavnost in zakonitost Uredbe o ratifikaciji sporazuma med RS in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah. Tedaj je svojo pristojnost utemeljilo na naslednji način: ker je US pristojno za presojo podzakonskih predpisov, je predmet presoje Uredba o ratifikaciji – s presojo te uredbe pa je US posredno presodilo tudi ustavnost samega sporazuma. Sklicevalo se je še na enako prakso italijanskega in nemškega US. Treba je opozoriti na to, da iz obrazložitve izhaja, da sta v primeru, ko se pogodba ratificira s podzakonskim aktom, merilo presoje Ustava in zakon. US je v tej odločbi še navedlo, da pa s tem še ni zavzelo stališča o tem, ali je pristojno tudi za oceno ustavnosti mednarodnih sporazumov, ratificiranih z zakonom. Korak naprej je napravilo v mnenju, izdanem v zadevi OdlUS VI, 86 z dne 5. 6. 1997. Tam je v obrazložitvi med drugim navedlo, da na podlagi prve alinee 1. odst. 160. člena lahko odloča o skladnosti zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe z Ustavo. Če ob takšni presoji ugotovi, da je določba mednarodne pogodbe v nasprotju z Ustavo, lahko zakon o ratifikaciji – z učinkom samo za notranjepravno ureditev – razveljavi. To pravno stališče pa ni bilo ena od podlag, nujnih za rešitev navedene Rm zadeve. Na tej podlagi US doslej še ni meritorno presojalo nobene ratificirane mednarodne pogodbe, je pa takšno svoje stališče še nekajkrat ponovilo (npr. v zadevi OdlUS VII, 173, U-I-128/98 z dne 23. 9. 1998; U-I-79/99 z dne 8. 7. 1999 in OdlUS VII, 93, U-I-197/97 z dne 21. 5. 1998). Posebej v zadnji navedeni, kjer zaradi pomanjkanja (drugih) procesnih predpostavk spet ni prišlo do meritorne odločitve, je argumentacijo, s katero utemeljuje svojo pristojnost za presojo ratifikacijskih zakonov, še okrepilo. Tako je – ko je odgovarjalo na ugovor vlade, da ni pristojno za takšno presojo – navedlo, da zakon o ratifikaciji in mednarodna pogodba nista en in isti pravni akt, četudi vsak zakon o ratifikaciji v enem od svojih členov povzema besedilo mednarodne pogodbe. Vendar zakon o ratifikaciji ostaja notranjepravni akt in ne postane mednarodna pogodba in zaradi tega tudi mednarodna pogodba ostaja mednarodni pravni posel. S pristojnostjo US, da presoja zakon o ratifikaciji, ni v ničemer spremenjeno hierarhično razmerje pravnih aktov, ki mednarodno pogodbo uvršča pod Ustavo in nad zakon. Pri takšni presoji pa mora US upoštevati vsa pravila, ki jih Ustava in ZUstS določata za presojo skladnosti zakona z Ustavo. V teh primerih je torej merilo presoje samo Ustava. V istem sklepu je sodišče navedlo še, da je v tem okviru pristojno presojati tudi postopek sprejemanja izpodbijanega predpisa. Še jasnejše je bilo sodišče glede tega vprašanja v obrazložitvi sklepa OdlUS VII, 173: v okviru presoje ratifikacijskega zakona (oziroma uredbe) je US pristojno presojati tudi ustavnost (oziroma zakonitost) postopka sklepanja mednarodne pogodbe.