Rajko Pirnat, 2002

15V 2. odst. 121. člena Ustava določa, da se javno pooblastilo zaupa »z zakonom«. Seveda je veliko število javnih pooblastil, ki se zaupajo neposredno z zakonom. Večina javnih pooblastil se namreč zaupa osebam javnega prava, ki so v mnogih primerih ustanovljene neposredno z zakonom (npr. različne zbornice). Vendar so nosilci javnih pooblastil lahko seveda tudi pravne osebe zasebnega prava, kjer pogosto neposredna podelitev javnega pooblastila niti ni mogoča. Pravne osebe zasebnega prava namreč v zakonu ne morejo biti navedene oziroma je to vsaj težko izvedljivo, poleg tega pa se vedno lahko ustanovijo nove take osebe, ki morajo tudi imeti možnost pridobiti javno pooblastilo.

16Glede tega vprašanja je US v obrazložitvi odločbe OdlUS VI, 44, U-I-305/94, Ur. l. 23/97 zavzelo zelo togo stališče, ki ga je mogoče razumeti tako, da mora biti v zakonu navedena oseba, ki je nosilec javnega pooblastila: »8. […] Po določbi 2. odst. 121. člena pa lahko samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave samo z zakonom. Načela pravne države zahtevajo, da so zakonske določbe o podelitvi javnih pooblastil določne in jasne. Zbornica poklicnih varnostnih služb Slovenije – ZPVS je lahko v skladu z Ustavo obstajala kot oseba zasebnega prava, kajti njeni člani so z njeno ustanovitvijo dejansko uresničevali svojo ustavno pravico iz 2. odst. 42. člena. Če je zakonodajalec hotel, da prav ta oseba izvršuje javna pooblastila v zvezi z izdajo in odvzemanjem licenc zasebnega varovanja, je imel na razpolago dve možnosti. Lahko bi tej osebi v skladu z določbo 2. odst. 121. člena Ustave z ZZVO dal javno pooblastilo, lahko pa bi ustanovil novo ustanovo javnega prava, katere naloge naj bi bile med drugim tudi izvrševanje navedenih javnih pooblastil. Zakonodajalec se je očitno odločil za drugo rešitev, ki pa je ni izvedel v skladu z Ustavo.

179. Zakonodajalec bi moral upoštevati, da je bila ZPVS oseba zasebnega prava. Zato bi moral nanjo izrecno prenesti ustrezna pooblastila oziroma določiti, ali se prav ta pravna oseba ustanovi kot Zbornica in na kakšen način. Tako pa je brez izrecne zakonske podlage pravna oseba zasebnega prava pričela izvrševati javna pooblastila. Te zakonske praznine ni mogla nadomestiti Vlada s svojim soglasjem, saj se po določbi 2. odst. 121. člena Ustave javno pooblastilo lahko prenese samo z zakonom. Celo če bi bila ZPVS oseba javnega prava, bi že zaradi načel pravne države zakonodajalec moral izrecno določiti, katera javnopravna oseba sme od uveljavitve Zakona delovati kot Zbornica in pod kakšnimi pogoji. Izpodbijana določba 1. odst. 34. člena ZZVO je torej v neskladju z 2. odst. 121. člena in z 2. členom Ustave. […]«

18Vendar je tako stališče videti togo in v praksi nevzdržno. Razumeti ga je mogoče le v kontekstu navedenega primera, kjer je zakonodajalec, namesto da bi jasno ustanovil zbornico kot pravno osebo javnega prava, z nejasnimi določbami zakona povzročil nedoločnost o tem, komu je bilo javno pooblastilo sploh podeljeno. Sicer pa taka dobesedna razlaga glede na smisel ustavne določbe o podelitvi javnega pooblastila ni sprejemljiva, saj gotovo ni smiselno, da bi bilo treba za vsako določitev nosilca javnega pooblastila spreminjati zakon. Vsaka podelitev javnega pooblastila namreč nujno obsega najmanj dva elementa:

• določitev vsebine javnega pooblastila, torej katere upravne naloge se zaupajo kot javno pooblastilo,
• in določitev nosilca javnega pooblastila, torej kateri osebi se zaupajo.

19Nedvomno je, da mora prvi element natančno in podrobno določiti zakon. Gre za urejanje vprašanja pristojnosti, saj je določitev, da se določene upravne naloge zaupajo kot javno pooblastilo, enaka določitvi, da te naloge opravlja državni organ. Pristojnost za izvajanje upravnih nalog pa se po izrecni določbi Ustave določa z zakonom (1. odst. 120. člena). Drugače pa je z neposredno določitvijo nosilca javnega pooblastila, torej določitvijo subjekta, ki z zakonom določeno javno pooblastilo izvršuje. Menim, da v primeru, ko je neizvedljivo, da bi nosilce javnega pooblastila neposredno določil zakon, zadošča, da zakon podrobno uredi način njihove določitve. V ta namen mora zakon natančno določiti pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsak nosilec javnega pooblastila, določiti organ, ki podeli javno pooblastilo, oziroma s svojim posamičnim aktom določi enega ali več nosilcev javnega pooblastila in določiti postopek za podelitev javnega pooblastila. Postopek je še zlasti pomemben, kadar je po naravi stvari mogoče podeliti le omejeno število javnih pooblastil za opravljanje določenih nalog. V takem primeru bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen), če ne bi bilo omogočeno vsem pravnim osebam in posameznikom, da pod enakimi pogoji pridobijo javno pooblastilo oziroma se pod enakimi pogoji potegujejo zanj.