Franc Testen, 2002

3Bistvena pristojnost, ki definira US, je presoja ustavnosti in možnost razveljavljanja zakonov. Del teorije države in prava se sprašuje, ali je to pooblastilo organa, ki nima neposredne demokratične legitimitete, sploh v skladu z načeli pravne in demokratične države. Ustavno sodišče lahko legitimiteto, ki jo parlament uživa na podlagi volitev, šele pridobi – delno s tem, da je striktno zavezano in podrejeno ustavi, delno in posredno pa tudi s tem, da njegove sodnike voli parlament.

4Natančnejše pogoje in postopek volitev ustavnih sodnikov določa ZUstS. Člen 14 ZUstS določa, da sodnika US izvoli DZ s tajnim glasovanjem z večino vseh poslancev. Nekateri teoretiki se zavzemajo za to, naj se za izvolitev predpiše zahtevnejša, npr. dvotretjinska večina (kakršna se zahteva npr. v Belgiji, na Madžarskem, na Poljskem in na Portugalskem). Poleg ustavne zahteve, da mora biti ustavni sodnik pravni strokovnjak, določa zakon še, da mora biti državljan RS in star najmanj štirideset let (9. člen ZUstS). Zakon ne določa podrobneje strokovnih kvalifikacij in drugih lastnosti kandidatov za ustavnega sodnika. Primerjalno se npr. v Nemčiji zahteva, da vsak od dveh senatov vključuje tudi tri sodnike, ki so najmanj tri leta delovali kot sodniki enega zveznih vrhovnih sodišč. V Belgiji, na primer, morata biti v sestavi sodišča enakopravno zastopani flamska in valonska jezikovna skupina.

5Pri svojem delu se US ukvarja s pravnimi vprašanji z vseh pravnih področij. Tudi glede na to, da o začetku postopka na podlagi ustavne pritožbe US odloča v treh tričlanskih (specializiranih) senatih (za področje civilnega, kazenskega in upravnega prava), bi bilo poleg drugega pri sestavi sodišča treba upoštevati tudi potrebo po primerni strokovni zastopanosti vseh pravnih področij. Tudi v slovenski pravni teoriji je dozorelo spoznanje, da narava ustavnosodnega odločanja umešča delovanje US v sivo cono med pravnim in političnim. V Ustavi in zakonu ni – razen nekoliko zahtevnejše večine za izvolitev – nobene določbe, ki bi zagotavljala vrednostno – politično uravnoteženo sestavo US. V nekaterih primerjalnih ureditvah – v teoriji se navajata zlasti Nemčija in Portugalska – so politične stranke kot udeleženci v kandidacijskem in volilnem postopku vzpostavile mehanizme, ki zagotavljajo, da sestava sodišča odraža pluralnost družbe. Teorija takšnemu dogovarjanju političnih strank ne nasprotuje in ocenjuje, da tudi javno mnenje to sprejema in pozitivno vrednoti.

6Način volitev ustavnih sodnikov podrobneje urejajo določbe 11. do 14. člena ZUstS. Predsednik US obvesti Predsednika republike in DZ o izteku mandata sodnika US najpozneje šest mesecev pred iztekom mandata. Predsednik republike objavi v tridesetih dneh po prejemu obvestila v Uradnem listu poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za sodnika US. Kandidate za prosta mesta sodnikov predlaga Predsednik izmed možnih kandidatov, ki so predlagani na podlagi objavljenega poziva, lahko pa predlaga tudi druge kandidate. Če sodnik US ni izvoljen, se opravijo nove volitve na podlagi novih kandidatur. Predsednik republike lahko predlaga tudi več kandidatov, kot je prostih mest. Če v takem primeru noben kandidat ni dobil predpisane večine ali če je bilo izvoljenih premalo sodnikov, se volitve ponovijo med kandidati, ki so dobili največ glasov. Pred glasovanjem v DZ ni predviden noben postopek predstavitve kandidatov oziroma njihovega zaslišanja (hearing), kot je to primer v nekaterih evropskih državah.

7Po uveljavitvi Ustave je DZ volil sodnike US sedemkrat. Prvič, 12. 2. 1992, je Predsedstvo na tri prosta sodniška mesta predlagalo tri kandidate, eden je bil izvoljen, dva kandidata pa nista dobila predpisane večine glasov. Dne 25. 5. 1993 so bili na tri prosta mesta izvoljeni vsi trije predlagani kandidati. Dne 16. 12. 1997 sta bili na dve prosti mesti izvoljeni obe predlagani kandidatki (prvič po uveljavitvi Ustave je bila izvoljena ustavna sodnica). Dne 28. 7. 1998 je bilo na pet izpraznjenih sodniških mest predlaganih pet kandidatov, izvoljeni so bili trije, dva nista dobila potrebnega števila glasov. Na naslednjih volitvah, dne 28. 10. 1998 je na dve izpraznjeni mesti Predsednik predlagal dva kandidata, ena kandidatka je bila izvoljena, kandidat ni dobil potrebnega števila glasov. Za volitve 18. 12. 1998 je Predsednik republike prvič in edinkrat doslej predlagal več kandidatov, kot je bilo prostih sodniških mest: za eno mesto je predlagal dva kandidata. En kandidat je bil izvoljen v prvem krogu. Dne 19. 12. 2000 je bil na izpraznjeno mesto enega sodnika izvoljen edini predlagani kandidat.