Jan Zobec, 2011

3Kdaj se zakonodajalec (še) giblje znotraj pooblastila iz prvega odstavka 67. člena, kar pomeni, da predpisuje zgolj način uresničevanja pravice (drugi odstavek 15. člena), ki ji  je imanentna gospodarska, socialna in ekološka funkcija, ter zato ne posega v ustavno varovano jedro zasebne lastnine, ilustrira OdlUS XVI, 17, U-I-70/04 Ur. l. 18/07. V tej zadevi je pobudnik izpodbijal določbe SPZ, SZ-1 in Pravilnika (iz leta 2003 in 2004) o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, češ da je z ustanovitvijo obveznega rezervnega sklada kršena pravica lastnikov stanovanja do razpolaganja z njihovo lastnino. US je moralo najprej presoditi, ali pomenijo izpodbijane določbe samo način uresničevanja zasebne lastnine, ali pa že posegajo v ustavno jamstvo lastnine. Navedlo je, da se »(v) sodobnih družbah (…) vedno bolj uveljavlja spoznanje, da ravnanje s stvarjo oziroma pravico ne sme ostati samo v sferi odločitev posameznika oziroma lastnika, temveč se morajo upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti«. Ter nato: »Iz tega spoznanja (o t. i. socialni vezanosti lastnine) izhaja tudi določba prvega odstavka 67. člena Ustave, ki nalaga zakonodajalcu, da določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Citirana ustavna določba torej daje zakonodajalcu pooblastilo, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine. Vendar to pooblastilo ni neomejeno. Če zakonodajalec prestopi njegove meje, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč za poseg v pravico do zasebne lastnine. Kje je ta meja, je odvisno ne le od narave stvari, ki je predmet lastnine, temveč tudi od tega, kakšne obveznosti je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine.« US je nato ugotovilo, da pomeni določitev sporne obveznosti določitev načina uživanja lastnine v smislu zagotavljanja njene gospodarske kot tudi socialne in ekološke funkcije. Ta sklep je utemeljilo z naslednjim: »(Z)akonodajalec (je) z uvedbo obveznega rezervnega sklada zasledoval cilj zagotoviti minimalno materialno podlago za izvajanje ukrepov rednega upravljanja stavb v etažni lastnini in na ta način izboljšati njihovo vzdrževanje. Ker je jasno, da sodobno pojmovanje lastninske pravice ne zajema zgolj koristi in ugodnosti, temveč tudi obveznosti, med katere sodi tudi redno vzdrževanje stvari, v tem okviru določitev sporne obveznosti brez dvoma pomeni določitev načina uživanja lastnine v smislu zagotavljanja njene gospodarske kot tudi socialne in ekološke funkcije. Glede na pravno naravo etažne lastnine, po kateri je na skupnih delih stavbe vzpostavljen režim solastninske skupnosti (prvi odstavek 105. člena SPZ), za katero je značilno, da pripadajo solastninska upravičenja vsem solastnikom skupaj (prvi odstavek 117. člena v zvezi s prvim odstavkom 67. člena SPZ), med katerimi nujno prihaja do različnih kolizij interesov, ter glede na to, da je zakonsko obvezno le zbiranje minimalnega zneska sredstev (tretji odstavek 119. člena SPZ), ki so potrebna za redno vzdrževanje stavbe, ter upoštevaje dejstvo, da je zakonodajalec s takšno ureditvijo porazdelil finančno breme lastnikov na daljše časovno obdobje, je utemeljen sklep, da zakonodajalec z določitvijo teh obveznosti ni presegel mej določitve načina uživanja lastnine. Zato glede na prvi odstavek 67. člena Ustave izpodbijana zakonska ureditev ne pomeni posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki bi ga bilo treba preizkušati po t. i. strogem testu sorazmernosti.«

4Aktualen pristop ESČP je glede vprašanja, ali pomeni drugi odstavek 1. člena Protokola št. 1, ki je v svojem bistvu strukturiran enako kot prvi odstavek 67. člena Ustave, pooblastilo za določitev vsebine lastninske pravice, torej pooblastilo za način uresničevanja pravice, metodološko nekoliko drugačen od US. Starejša jurisprudenca strasbourškega tribunala je bila sicer mnenja, da kadar se država giblje v okvirih drugega odstavka, ni treba tehtati tekmujočih interesov (Handyside proti Združenemu kraljestvu, 7. 12. 1976, kjer je šlo za zaplembo in uničenje obscenega gradiva). Pozneje pa je ESČP to stališče spremenilo in začelo uporabljati test sorazmernosti – ne samo v primerih odvzema lastnine in posegih vanjo, temveč tudi v primerih, ko je treba uporabiti drugi odstavek 1. člena (vendar v nekoliko blažji, zrahljani obliki, oziroma z večjim razumevanjem za dejanja države, predvsem pri stanovanjsko-najemnih razmerjih – glej robno št. 8). V sodbi Pine Valley Developments Limited in drugi proti Irski, 29. 11. 1991, ter nato v številnih drugih zadevah je poudarilo, da mora obstajati pravično ravnotežje (fair balance) med zahtevami splošnega interesa in zahtevo po varovanju temeljne pravice posameznika, kar pomeni, da mora biti razumno sorazmerje med zasledovanim ciljem in za njegovo dosego uporabljenimi sredstvi. Vselej se je treba prepričati, ali ni zaradi ravnanja ali opustitve države pritožniku naloženo nesorazmerno ali prekomerno breme (Broniowski proti Poljski, 22. 6. 2004).

5Razlika med pristopom US in ESČP se zdi na prvi pogled večja, kot je v resnici. Kot izhaja iz odločbe U-I-128/08, Up-933/08, Ur. l. 90/09, je bila metoda, ki jo je uporabilo US za presojo o tem, ali je določitev neprofitne najemnine tudi za najemna razmerja na denacionaliziranih stanovanjih, v katera vstopajo ožji družinski člani bivšega imetnika, še znotraj pooblastila iz prvega odstavka 67. člena, zelo podobna tisti, ki jo opravlja ESČP (pravično ravnotežje). Tudi US se je tu sklicevalo na ravnotežje med interesi lastnikov (denacionalizacijskih upravičencev) in interesi ožjih družinskih članov bivšega imetnika stanovanjske pravice. To je tudi logično. Kajti že v sam ustavnopravni pojem socialne funkcije lastnine, ki je pač nujno odprt, kot so odprti vsi ustavnopravni pojmi, morajo biti vgrajeni premisleki, ki temeljijo na iskanju prave mere, poštenega ravnotežja med interesi lastnika in javnim interesom (oziroma interesi drugih članov skupnosti). Ni si mogoče predstavljati, da bi bila lastnina omejena s socialno funkcijo, če bi bila konkretna cena, ki bi jo moral za konkretno omejevanje nositi lastnik, nesorazmerna (ker bi bila npr. socialna korist nesorazmerno majhna, ali ker bi ostala od lastnine samo še prazna lupina) – in prav na spoznanju takega nesorazmerja temelji izhodiščna ugotovitev v odločbi U-I-128/08, Up-933/08. Enaka (ravnotežnostna, sorazmernostna) ideja izhaja iz večkrat ponovljene misli (nazadnje v OdlUS XV, 78, U-I-98/04, Ur. l. 120/06 in OdlUS XVI, 100, Up-395/06, U-I-64/07, Ur. l. 63/07), da »bolj, ko je pri določeni vrsti stvari poudarjen njen pomen za skupnost, večji manevrski prostor ima na razpolago zakonodajalec pri urejanju vsebine lastninske pravice«. In kaj drugega kot napotilo na iskanje prave mere pomeni zahteva, da je treba pri iskanju odgovora na vprašanje, ali se je zakonodajalec še gibal znotraj pooblastila iz prvega odstavka 67. člena, ugotoviti, »(…) kakšne obveznosti je (…) naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine« ter da je zato »(…) treba omejitve lastnike pravice, potrebne za dosego gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine”. (OdlUS XV, 70, U-I-40/06, Ur. l. 112/06)