Lovro Šturm, 2011

28OdlUS XVI, 22, U-I-57/06-28, Ur. l. 33/2007: »20. Obveznosti ureditve protikorupcijskega delovanja Ustava izrecno ne določa. Vendar pa iz splošnega načela zakonitosti delovanja državnih organov in njihovih funkcionarjev kot enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave izhaja tudi zahteva po preprečevanju korupcije. Korupcija namreč ogroža vladavino prava in zaupanje ljudi v najpomembnejše državne institucije, zmanjšuje politično stabilnost in socialni mir. 4 Represivni ukrepi zoper korupcijo so določeni v KZ. Tako so korupcijska kazniva dejanja opredeljena npr. v poglavju o kaznivih dejanjih zoper volilno pravico in volitve (162. člen – kršitev proste odločitve volivcev, 168. člen – sprejemanja podkupnine pri volitvah), v poglavju o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo (247. člen – nedovoljeno sprejemanje daril in 248. člen – nedovoljeno dajanje daril) ter v poglavju o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost in javna pooblastila (267. člen – jemanje podkupnine, 268. člen – dajanje podkupnine, 269. člen – sprejemanje daril za nezakonito posredovanje, 269. a člen – dajanje daril za nezakonito posredovanje).

21. Mednarodnopravne obveznosti Sloveniji zaenkrat ne nalagajo posebne organiziranosti za ukrepanje na področju preprečevanja korupcije. Kot je že bilo rečeno, zahteva po preprečevanju nevarnosti korupcije izhaja iz načel pravne države. Glede na to ima zakonodajalec pri urejanju preventivnega protikorupcijskega delovanja široko polje proste presoje. Pri urejanju tega področja v povezavi z ureditvijo o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije z drugimi funkcijami in dejavnostmi pa mora zakonodajalec upoštevati zlasti načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena). Temeljni namen nezdružljivosti funkcij je namreč preprečiti koncentracijo oblasti in možnost njene zlorabe.

50. Dolžnost dajanja pojasnil in odgovorov na vprašanja Komisije DZ pomeni obveznost osebnega sodelovanja na seji Komisije DZ. Funkcionar odgovarja po lastni presoji, rezultate takega “zaslišanja” pa Komisija DZ prav tako upošteva po lastni presoji. Ker Zakon ne predpisuje obveznosti funkcionarja glede vsebine odgovorov in pojasnil, v zvezi s tem tudi ni treba določiti posebnih pravic. Pojasnila in odgovori na seji Komisije DZ niso edina možna aktivna oblika udeležbe funkcionarja v postopku. Funkcionarju oziroma drugim osebam kot subjektu nadzora je pred Komisijo DZ zagotovljeno, da se lahko izjavijo o dejstvih, ki so pomembna za sprejem odločitve, ki se nanaša nanje (18. člen ZNOJF-1). Ker te osebe v postopku pred Komisijo DZ kljub temu, da postopek “zaslišanja” ni podrobneje določen, lahko branijo svoje pravice in koristi, povezane s predmetom postopka, njihov položaj v tem postopku ni negotov. Odsotnost podrobnejše ureditve postopka “zaslišanja” zato ne pomeni neskladnosti z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave in neskladja s 87. členom Ustave. Glede na to tretji odstavek 4. člena ZNOJF-1 ni v neskladju z Ustavo (3. točka izreka).

51. Predlagatelji očitajo nejasnost tudi prvemu odstavku 4. člena ZNOJF-1, ki za organe v javnem sektorju določa splošno obveznost posredovanja podatkov na zahtevo Komisije DZ. Vendar ta določba jasno določa obveznosti subjektov javnega sektorja in meje pooblastil Komisije DZ. Ker zagotavlja dostop do vseh tistih podatkov, ki jih Komisija DZ opredeli kot potrebne za opravljanje svojih nalog, kot jih določa ZNOJF-1, je jasen tudi njen namen. To pomeni, da izpodbijana določba ni v neskladju z 2. in s 87. členom Ustave (3. točka izreka).

52. Predlagatelji izpodbijajo tudi 19. člen ZNOJF-1, ki določa, da so davčni organi ter drugi organi, ki vodijo uradne evidence, na zahtevo Komisije DZ dolžni dati podatke iz uradnih evidenc, ki se nanašajo na premoženje ali dohodke funkcionarja. Izpodbijana določba je jasna in je v razmerju do prvega odstavka 4. člena ZNOJF-1 specialne narave. Glede na to tudi zanjo veljajo ugotovitve iz prejšnje točke. Predlagatelji tej določbi očitajo še neskladje z 38. členom, vendar za to ne navajajo posebnih razlogov. Meja pooblastil za dostop do podatkov iz uradnih evidenc in namen uporabe tako zbranih podatkov sta določena z nalogami Komisije DZ. Ker so obveznosti jasno določene, namen uporabe tako pridobljenih podatkov pa je v zakonu določen, izpodbijana določba ni v neskladju z 2., s 87. in z 38. členom (3. točka izreka).

69. Med določbo sedmega odstavka 3. člena in drugega odstavka 21. člena ZNOJF-1 obstaja očitno neskladje. DZ oziroma Komisija DZ nima pooblastil za opravljanje nadzora nad spoštovanjem omejitev pri opravljanju sodne funkcije, zato gradiva, ki ga posreduje Komisija po ZPKor in ki se nanaša na sodnike, ne sme uporabljati. To gradivo pa ni dostopno Sodnemu svetu, ki izvaja naloge po ZNOJF-1 v razmerju do sodnikov, brez njega pa ta ne more začeti s svojim delom na tem področju. Tega neskladja ni mogoče odpraviti z običajnimi metodami razlage pravnih norm, ker sta normi jezikovno jasni, smiselno pa neskladni. Tak položaj povzroča bistveno pravno nejasnost, saj zakon onemogoča izvajanje pooblastil Sodnega sveta, čeprav mu jih daje, kar je v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena. Zato je US to določbo razveljavilo, kolikor se nanaša na prenos arhiva s podatki o sodnikih na DZ (četrta alineja 2. točke izreka).

29OdlUS XVIII, 51, U-I-248/08, Ur. l. 95/2009: »12. US ima pomemben položaj v sistemu delitve oblasti, njegov položaj in pristojnosti so opredeljene v Ustavi. ZUstS ga opredeljuje kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1. člen ZUstS). Ustava v tretjem odstavku 161. člena določa, da pravne posledice odločitev US ureja zakon, ZUstS pa v tretjem odstavku 1. člena določa, da so odločbe US obvezne. Ne glede na to, da “le” zakon določa, da so odločbe US obvezujoče, to pravilo dejansko izhaja iz temeljnih ustavnih načel – načel pravne države (2. člen) in načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena) – in bi veljalo tudi, če ZUstS ne bi imel take določbe.

13. Pravno obveznost DZ, kadar US izda ugotovitveno odločbo, natančno določa drugi odstavek 48. člena ZUstS; zakonodajalec mora protiustavnost, ugotovljeno z odločbo US, odpraviti v roku, ki ga določi US. Odločba U-I-332/05 je bila objavljena v Uradnem listu 16. 10. 2007, rok za odpravo protiustavnosti pa je potekel šest mesecev za tem. Zakonodajalec torej v tem primeru ni spoštoval zakonske obveznosti, ki jo je sam sprejel in ki tudi sicer izhaja iz temeljnih ustavnih načel, čeprav je eno od temeljnih pravil pravne države (2. člen), da mora ustavnost in zakonitost spoštovati na prvem mestu zakonodajalec sam. S svojo neodzivnostjo pri uresničenju obveznosti, ki izhajajo iz odločbe US ter tudi neposredno iz ZUstS, zakonodajalec hudo krši načela pravne države in načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena).

14. Bistvena vsebina načela delitve oblasti namreč ni le v tem, da nobena od vej oblasti ne posega v pristojnosti druge, ampak tudi v tem, da nobena ne opušča dejavnosti, ki jih je znotraj svojega delokroga dolžna opraviti – še zlasti, kadar ji je taka dolžnost naložena s sodno odločbo. Pravilo, da morajo državni organi in nosilci javnih pooblastil (tako kot tudi vse fizične in pravne osebe), vključno z zakonodajalcem, upoštevati, spoštovati in izvrševati sodne odločbe, tudi odločbe US, je eden temeljnih postulatov pravne države in srž ustavne demokracije. Nespoštovanje sodnih odločb pomeni zanikanje vladavine prava in vzpostavljanje vladavine nevezane in neomejene volje.«

30OdlUS XVIII, 93, Up-424/06, sklep z dne 22. 10. 2009: »7. Dejstvo, da US odloča o ustavnih pritožbah zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov, le izjemoma (če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve), pa ne pomeni, da sodiščem pri odločanju ni treba spoštovati precedenčnih odločitev US. Navedena zahteva izhaja že iz 2. člena in iz tretjega odstavka 1. člena ZUstS, ki določa, da so odločbe US obvezne. To velja tudi za odločbe, sprejete v postopku z ustavno pritožbo. V prvi vrsti gre seveda za spoštovanje odločitve US o vloženi ustavni pritožbi v zadevi, v kateri so bili izdani akti, izpodbijani z ustavno pritožbo. Hkrati pa gre tudi za upoštevanje tovrstne odločitve v vseh drugih konkretnih primerih. Za spoštovanje človekovih pravic je namreč bistveno, da sodišča upoštevajo stališča US v svoji praksi. Sodniki so v skladu s 125. členom pri opravljanju sodniške funkcije sicer neodvisni, vendar so vezani na Ustavo in na zakon. Zato morajo imeti pri svojem odločanju ves čas pred očmi določbe o človekovih pravicah in o temeljnih svoboščinah, saj s svojimi postopki in z odločitvami uveljavljajo in varujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Vanje lahko posegajo le tedaj in toliko, kolikor to določata ali dopuščata Ustava ali po njenem pooblastilu zakon. Ker je po prvem odstavku 1. člena ZUstS Ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema US. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti (podobno US v Up-314/99 z dne 12. 7. 2001, Ur. l. 64/01 in OdlUS X, 224).«