Lovro Šturm, 2011

3OdlUS X, 56, U-I-355/98, Ur. l. 28/01: »Iz velikosti zvišanja obremenitve pobudnice in tudi iz odgovora nasprotnega udeleženca izhaja, da je obremenitev pobudnice z dodatnim številom točk posledica ocene, da je trgovina v brezcarinskih prodajalnah zaradi lokacije poslovnih prostorov  izjemno profitna. Izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, je po izrecni določbi tretje alineje 61. člena ZSZ okoliščina, ki jo občina utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ta okoliščina je v razumni povezavi s predmetom urejanja: logiki, naj uporabnik plača nadomestilo tudi v odvisnosti od tega, koliko mu lokacija ali posamezne druge značilnosti zemljišča omogočajo ugodnejše ali celo izjemno ugodne pogoje gospodarjenja, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 14. člena. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom terja tudi upoštevanje sorazmerja med dodatno ugodnostjo in s tem zvezanimi dodatnimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti tako, da do konca izpelje logiko, ki upravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višino dodatnega dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. V konkretnem primeru pa gre za tako velike razlike v obremenitvi posameznih subjektov, da lahko izpodbijani predpis prestane takšen preizkus le, če normodajalec v postopku ustavnosodne presoje navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami. Če normodajalec takšnih podatkov ne navede, lahko US upošteva tudi podatke iz gradiva v normodajnem postopku ali podatke, ki so mu dostopni na kakšen drug način. V tem primeru US ni imelo na razpolago nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali tako velike razlike, zato je izpodbijana ureditev v delu, ki za pobudnico določa obremenitev, v neskladju z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena.«

4OdlUS X, 90, sklep U-I-74/98 z dne 10. 5. 2001: »Glede na navedeno tudi določba 49. a člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99) – ZDavP zato, ker posameznih dolžnikov, na katere se nanaša, med seboj ne razlikuje (točka 8 obrazložitve), oziroma zato, ker pri izvzemu določenih denarnih sredstev iz prisilne izterjave ne upošteva značilnosti posameznih dejavnosti, kar bi bilo po pobudnikovem mnenju primerno (točka 9 obrazložitve), ni v neskladju z načelom enakosti. V neskladju z načelom enakosti tudi ni, ker izvršbo na sredstva podjetnika posameznika na računih pri bankah in hranilnicah limitira drugače kot izvršbo na prejemke iz delovnega razmerja zaposlenega (na podlagi 49. a člena ZDavP lahko izvršba seže na 90 % plačil, medtem ko lahko na podlagi 50. člena ZDavP seže do ene tretjine čistega zneska prejemkov iz delovnega razmerja). Z Ustavo neskladne neenakosti ni, ker so enaka dejanska stanja enako obravnavana. Kot je namreč US že večkrat povedalo, načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) zakonodajalcu ne preprečuje, da bi različna razmerja urejal različno, ga pa obvezuje, da mora enaka razmerja urejati enako in različna različno ter da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal pravne posledice. Kriterij, na podlagi katerega je zakonodajalec v predmetni zadevi opredelil, katera dejanska stanja so si podobna do te mere, da so nanja vezane enake pravne posledice, in katera se tako razlikujejo, da jih je treba pri uzakonitvi razlikovati od prvih, je delovnopravni status posameznika – ali gre za delodajalca ali za delojemalca. Dejanski položaj podjetnika posameznika je tako primerjati s položajem drugih delodajalcev, se pravi oseb, ki dejavnost opravljajo v neki drugi organizacijski obliki (npr. pravne osebe), ne pa z dejanskim položajem zaposlenega. Glede na to, da podjetnik posameznik ravna v svojo korist in na svoj riziko, po svojem preudarku in po svojih odločitvah, ni z delojemalcem primerljiva kategorija. Prav tako podjetnik posameznik, ki je pogosto tudi v vlogi delodajalca, z opravljanjem dejavnosti na trgu pridobiva prihodek, medtem ko pridobiva zaposleni kot delojemalec prejemke iz naslova sklenjenega delovnega razmerja. Pri tem predstavljajo ti prejemki iz delovnega razmerja po svoji višini le del prihodka iz dejavnosti in dospejo, drugače kot plačila iz naslova opravljanja dejavnosti, le enkrat mesečno. Prejemki iz delovnega razmerja zaposlenih (tudi delavcev pri pobudniku) predstavljajo njihovo terjatev do delodajalca – v primeru podjetnika posameznika neposredno do fizične osebe. Izterljivost teh terjatev je v celoti odvisna od delodajalčeve solventnosti, rubežu pa podležejo do 1/3. V tem smislu (kot terjatve do delodajalca) v pobudnikovem primeru sploh ni mogoče govoriti o prejemkih iz delovnega razmerja. Zato je njegovo sklicevanje na razliko med višino prilivov na žiro račun, ki podležejo rubežu, in višino prejemkov iz delovnega razmerja zaposlenih, ki podležejo rubežu, očitno neutemeljeno.«

5OdlUS X,154, sklep U-I-406/98 z dne 13. 9. 2001: »5. Kljub temu, da so po ZDoh obdavčene fizične osebe, po Zakonu o dohodnini (Ur. l. 71/93, 2/94 – popr., 7/95 in 44/96) – ZDDPO pa pravne osebe, razlog za različno obdavčitev ni statusnopravna oblika, v kateri se opravlja dejavnost, temveč dejstvo, da velja za fizično osebo enotnost podjetniškega in osebnega premoženja, medtem ko je premoženje družbe ločeno od osebnega premoženja družbenikov pravne osebe. Navedena razlika predstavlja tudi razumen, iz narave predmeta urejanja izhajajoč razlog za neenak sistem obdavčevanja, zaradi česar je US pobudo kot neutemeljeno zavrnilo. Po ustaljeni praksi US namreč načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena – ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog.«

6OdlUS X, 160, U-I-188/99, Ur. l. 82/01: »8. Z izpodbijano določbo 1. odst. 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. 89/98 in 30/01) je zakonodajalec uzakonil denarno izraženo vrednost opravljenega prometa kot kriterij za razlikovanje oziroma za delitev oseb na tiste, ki kot davčni zavezanci pri posameznem prometu obračunajo davek na dodano vrednost, in na tiste, ki davka ne obračunajo. Ker navedeni kriterij temelji zgolj na prihodkih od prodaje, merjenih s prodajnimi cenami, ne pa tudi na gmotnem stanju oseb, saj ni odvisen od vrednosti stvari, pravic oziroma denarja, ki jih ima oseba v določenem trenutku, pobudnice neutemeljeno zatrjujejo, da prvi odstavek 14. člena pomeni neskladno razlikovanje gmotnega stanja.

9. Prav tako izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, saj ni mogoče pritrditi pobudnicam, da je delitev na različne vrste oziroma razrede zavezancev, kar posledično pomeni njihovo obdavčitev v odvisnosti od uvrstitve v določeni razred, v neskladju z načelom enakosti. Upoštevati je namreč treba, da ima zakonodajalec na podlagi 147. člena popolno fiskalno suverenost in s tem tudi široko polje lastne presoje. Glede na navedeno in glede na to, da načelo enakosti ne pomeni enakega zakonskega obravnavanja vseh, ne glede na različnost posameznih upoštevanih sestavin primerov (ki je v obravnavani zadevi vrednost opravljenega prometa), temveč enako obravnavanje enakih položajev ter različno obravnavanje različnih, predstavlja izhodišče za oceno, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo …«

7OdlUS X, 172, U-I-150/99, Ur. l. 85/01: »7. Ustavno načelo enakosti pred zakonom pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov in normodajalca zavezuje k zagotavljanju enakosti subjektov pri normiranju. US je že večkrat pojasnilo, da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj. Kadar zakonodajalec del pravnega urejanja odkaže na podzakonski akt, mora biti v skladu z načelom legalitete (drugi odst. 120. člena) zakonsko pooblastilo izvršilni veji oblasti za izdajo predpisov po vsebini, namenu in obsegu dovolj določno in omejeno, da je njeno ravnanje v določenem obsegu za pravne subjekte predvidljivo. Uredba kot izvršilni predpis sme zakonsko normo dopolnjevati do te mere, da z dopolnjevanjem ne zožuje z zakonom urejenih pravic in obveznosti.

9. Vlada ima v četrtem odstavku 80. člena ZVO sicer pooblastilo, da med drugim predpiše tudi merila za znižanje in oprostitev plačevanja takse za obremenjevanje okolja. Vendar jo tudi takšno pooblastilo zavezuje k temu, da enaka dejanska stanja ureja enako, kot to zahteva drugi odstavek 14. člena.«

8OdlUS XII, 10, U-I-184/00, Ur. l. 30/03 : »15. Izpodbijana določba prvega in drugega odstavka 20. b člena Zakona o Gospodarski zbornici Slovenije (Ur. l. 14/90 in 19/00) tudi ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena). Splošno načelo enakosti pred zakonom  zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. US pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z načelom  enakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo  razlikovanje oziroma nerazlikovanje pravnih razmerij objektivno utemeljeno. Ugotavlja torej, ali ni zakonodajalčevo ravnanje morda arbitrarno, ker za različno ali enako ureditev ne obstajajo razumni in stvarni razlogi.  V izpodbijani določbi je predpisana različna osnova za odmero članskega prispevka za  pravne osebe in za odmero samostojnim podjetnikom. Različna ureditev je utemeljena v različni pravnoorganizacijski obliki za opravljanje gospodarske dejavnosti, kot jih določa Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. 30/93 in nasl. – ZGD). Predvsem gre pri samostojnem podjetniku za fizično osebo, pri  gospodarskih družbah pa za pravno osebo. Različen pravni status, ki ga ureja ZGD, pogojuje tudi različno pravno urejanje posameznih družbenih razmerij že v samem ZGD in tudi v drugih predpisih, ki urejajo poslovno in finančno poslovanje gospodarskih subjektov. Z različnim določanjem osnove in stopnje članskega prispevka pa je zakonodajalec upošteval tudi različno gospodarsko moč posameznih kategorij zavezancev. Po oceni US gre za stvarno utemeljene razloge, ki so omogočili zakonodajalcu sprejem izpodbijane ureditve (prvi in drugi odstavek 20. b člena). Zato navedene določbe niso v neskladju z Ustavo.«

9OdlUS XII, 44, U-I-250/00, Ur. l. 50/03: »Navedeno še ne pomeni, da je ureditev, ki zaposlenim v gospodarskih družbah, ki izvajajo gospodarske javne službe na področju energetike, priznava ožji obseg pravic do sodelovanja pri upravljanju, kot je sicer predviden s splošno ureditvijo, skladna tudi z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena. To velja ne glede na določbo drugega odstavka 1. člena ZSDU, po kateri uresničujejo delavci v podjetjih, ki opravljajo gospodarske javne službe, pravico do sodelovanja pri upravljanju po določbah ZSDU le, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Takšna določba splošnega zakona namreč ne more utemeljiti ustavne skladnosti posebne ureditve, če ji je sicer mogoče očitati, da razlikovanje, ki ga uvaja, ne temelji na razumnih in stvarno utemeljenih razlogih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč načelo iz drugega odstavka 14. člena ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pomeni pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.«

10OdlUS XII, 66, U-I-53/00, Ur. l. 63/03: »Pobudniki zatrjujejo, da ustvarja izpodbijana določba prvega odstavka 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS neenakost med posamezniki, ki morajo svoje pravice uveljavljati pred socialnimi sodišči, v primerjavi s tistimi, ki razrešujejo spore v pravdnem postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, skladno z izpodbijano določbo pa to pravilo ne velja v socialnih sporih. Navedbam pobudnikov, da veljajo za plačilo oziroma povrnitev stroškov postopka v pravdi oziroma v socialnem sporu različna načela, gre pritrditi. Po 154. členu ZPP se stroški med stranke v pravdnem postopku delijo po kriteriju uspeha, v socialnem sporu pa nosi skladno z izpodbijano določbo vsaka stranka svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v sporu. … DZ meni, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, saj Ustava ne zahteva, da bi morale biti rešitve glede razdelitve stroškov postopka enake v vseh, sicer medsebojno različnih sodnih postopkih. Navedenemu stališču DZ je mogoče pritrditi, če je različna ureditev povračila stroškov postopka posledica dejanske različnosti posameznih vrst sporov, katerih razreševanju so namenjeni različni sodni postopki. Sicer o obstoju razumnega razloga za razlikovanje ni mogoče govoriti.«

11OdlUS XII, 75, U-I-309/02, Ur. l. 33/03. US je razveljavilo 3. člen Odloka o avtotaksi prevozih (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, 15/02): »7. Mestna občina Maribor je na podlagi 36. člena ZPCP-1 sprejela izpodbijani odlok, s katerim je določila način opravljanja avtotaksi prevozov, postopek pridobitve dovoljenja, zahtevane lastnosti vozil, dodatne pogoje za voznike in osnove za določitev avtotaksi postajališč v občini. V izpodbijanem 3. členu Odloka je kot dodatni pogoj določila: Dovoljenje za opravljanje avto-taksi prevozov na območju občine lahko pridobijo pravne osebe s sedežem v Občini ali podjetniki s stalnim prebivališčem v Občini, če izpolnijo vse pogoje, predpisane z zakonom in s tem odlokom.«

8. Izpodbijana določba je očitno diskriminacijska. Prvi odstavek 14. člena namreč določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Izpodbijana določba Odloka pa postavlja kot kriterij za odločitev, kateri podjetniki oziroma pravne osebe lahko pridobijo dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov, poleg drugih pogojev tudi osebno okoliščino: stalno prebivališče oziroma sedež v Mestni občini Maribor. Tako so podjetniki (oziroma pravne osebe), ki nimajo stalnega prebivališča (oziroma sedeža) v Mestni občini Maribor, tudi v primeru, ko imajo licenco in izpolnjujejo vse druge pogoje za opravljanje dejavnosti avtotaksi prevozov, zaradi te osebne okoliščine na slabšem kot podjetniki (pravne osebe) s stalnim prebivališčem (sedežem) v Občini. Podjetnikom (pravnim osebam), ki nimajo stalnega prebivališča (sedeža) v Mestni občini Maribor, je podjetniška svoboda (74. člen) v primerjavi s podjetniško svobodo podjetnikov (pravnih oseb) s stalnim prebivališčem (sedežem) v Občini, na podlagi te osebne okoliščine omejena. Čeprav Ustava v prvem odstavku med osebnimi okoliščinami ne navaja stalnega prebivališča oziroma sedeža, ni sporno, da gre za okoliščino, na podlagi katere ni dopustno diskriminiranje v človekovih pravicah (tako US npr. v U-I-149/97, Ur. l. 73/97 in OdlUS VI, 143). US je zato izpodbijano določbo razveljavilo.«

12OdlUS XII, 86, U-I-18/02, Ur. l. 108/03: »12. Načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj in različno obravnavanje različnih dejanskih stanj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena – ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.

17. Zakonodajalec je, kot je že navedeno, upravičen v mejah svojih pristojnosti določiti kriterije, ki mu služijo za opredelitev, katera dejanska stanja so si podobna do te mere, da bo nanja vezal enake pravne posledice, in katera se tako razlikujejo, da jih je treba pri uzakonitvi pravnih posledic od prvih razlikovati. Kot je obrazloženo v prejšnjih točkah, je gospodarska in družbena funkcija bank in hranilnic kot gospodarskih subjektov različna v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti. Ta različnost temelji na različni dejavnosti, ki jo opravljajo, in s tem zvezanim različnim položajem in s funkcijami, ki jih opravljajo v gospodarskem sistemu. Prenos pristojnosti odločanja o obstoju pogojev za začetek stečajnega postopka na Banko Slovenije je utemeljen zlasti v njeni funkciji nadzornika nad poslovanjem bank in hranilnic. Odločanje o razlogih za začetek stečajnega postopka nad banko oziroma hranilnico je eden od ukrepov nadzora, ki praviloma sledi vrsti drugih ukrepov, ki so Banki Slovenije na razpolago (162. člen ZBan). To so dopustne podlage za razlikovanje, kolikor gre le za različnost po drugem odstavku 14. člena. Zato izpodbijane določbe Zakona o bančništvu (Ur. l. 7/99, 59/01 in 55/03) – ZBan, ki izključujejo prisilno poravnavo nad bankami in hranilnicami (160. člen ZBan) in ki urejajo postopek ugotavljanja pogojev za začetek stečajnega postopka (stečajnih razlogov), začetek stečajnega postopka (164. člen) in posebno sodno varstvo (184.–188. člen), niso v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena, čeprav urejajo ta vprašanja drugače, kot to ureja ZPPSL za druge gospodarske subjekte.«

13OdlUS XIII, 52, U-I-120/04, Ur. l. 82/04: »10. Neutemeljen je tudi očitek pobudnika o kršitvi 14. člena. Po prvem odstavku 14. člena so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Izpodbijana določba Zakona o predlaganju kandidatov iz RS za sodnike mednarodnih sodišč (Ur. l. 64/01 in 59/02) kot pogoj za kandidiranje določa starost. Starost prav gotovo je osebna okoliščina, ki kot taka glede na prvi odstavek 14. člena sama po sebi ne bi mogla biti podlaga za razlikovanje. Vendar v izpodbijani določbi Zakona starost ni uporabljena kot diskriminacijska okoliščina. Takšna okoliščina bi starost bila, če bi bila uporabljena kot pogoj, ki očitno ne bi bil v povezavi s predmetom urejanja. Sporna starostna meja je v obravnavanem primeru predpisana kot pogoj za kandidiranje za mednarodnega sodnika. Kot taki ji ni mogoče odrekati povezave s predmetom urejanja. Na to med drugim kaže tudi določba prvega odstavka 129. člena, ki dopušča določitev starostne meje za izvolitev sodnikov. Glede na navedeno izpodbijana ureditev ni v neskladju s prvim odstavkom 14. člena.«

14OdlUS XIII, 66, U-I-93/02, Ur. l. 123/04: »10. Očitke o neustavnem razlikovanju je US najprej preizkusilo z vidika drugega odstavka 14. člena. Ta ustavna določba zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno, ter dopušča različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Iz drugega odstavka 2. člena Zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Ur. l. 82/94) – ZZUOPSP izhaja, da je zakonodajalec bivše občinske in medobčinske javne pravobranilce in njihove namestnike po položaju izenačil z namestniki javnega pravobranilca RS. DZ meni, da so bile sporne razlike v plači kljub temu utemeljene, ker ZZUOPSP ni posegel v vsebino nalog bivših občinskih oziroma medobčinskih javnih pravobranilcev, ki so tudi po uveljavitvi ZZUOPSP, tedaj kot namestniki javnega pravobranilca RS, svoje naloge še vedno opravljali na krajih bivših občinskih javnih pravobranilstev. Zgolj različna lokacija, na kateri so posamezni namestniki javnega pravobranilca RS opravljali svoje delo, gotovo ne more utemeljiti spornega razlikovanja. Neutemeljen je tudi očitek o različni vsebini nalog bivših občinskih in medobčinskih javnih pravobranilcev ter njihovih namestnikov v primerjavi z drugimi namestniki javnega pravobranilca RS. Drugi odstavek 2. člena ZZUOPSP je izrecno določal, da bivši občinski in medobčinski javni pravobranilci in njihovi namestniki nadaljujejo z delom v Javnem pravobranilstvu RS kot namestniki javnega pravobranilca. Do takšne ureditve je prišlo zaradi ureditve iz 1. člena ZZUOPSP. Po tej določbi so namreč občinski in medobčinski javni pravobranilci, iz razlogov, navedenih v 7. točki obrazložitve, z dnem 31. 12. 1994 kot samostojni organi prenehali z delom. Do uveljavitve novega zakona o državnem pravobranilstvu so lahko sicer res še vedno zastopali občine, njihove organe, občinske organizacije in sklade, ki so bili pravne osebe, vendar ne več kot njihovi zakoniti zastopniki, temveč samo na podlagi pooblastila občin (10. člen ZZUOPSP). Zakonsko dikcijo ‘nadaljujejo z delom kot namestniki javnega pravobranilca RS’ iz 2. člena ZZUOPSP je zato glede na navedeno mogoče razumeti le tako, da je zakonodajalec bivšim občinskim in medobčinskim javnim pravobranilcem ob spremembi njihovega položaja podelil tudi pristojnost za opravljanje vseh delovnih nalog, povezanih z novo funkcijo. Takšno razlago potrjujejo tudi drugi razlogi, ki so vodili zakonodajalca ob sprejemanju zakona. Iz zakonodajnega gradiva namreč izhaja, da je bila v situaciji, ko ni bilo več ustrezne podlage za nadaljnji obstoj občinskih oziroma medobčinskih javnih pravobranilcev, rešitev, v skladu s katero so ti postali namestniki javnega pravobranilca RS, ustrezna tudi zaradi povečanih kadrovskih potreb Javnega pravobranilstva RS. Te naj bi bilo namreč najustrezneje zapolniti s tako usposobljenimi kadri, ko so bili glede na njihovo predhodno delo občinski oziroma medobčinski javni pravobranilci. Ta cilj pa je bilo mogoče doseči le tako, da so bile bivšim občinskim in medobčinskim javnim pravobranilcem in njihovim namestnikom kot novim namestnikom javnega pravobranilca RS podeljene tudi pristojnosti takšnih namestnikov. Na to, da je bil namen ZZUOPSP izenačitev bivših občinskih in medobčinskih javnih pravobranilcev ter njihovih namestnikov z namestniki javnega pravobranilca RS, ki so to postali na podlagi določbe ZJP, kaže tudi tisti del obrazložitve predloga zakona, kjer se omenja, da pomeni predlagana rešitev dekoncentracijo delovanja Javnega pravobranilstva RS, s čimer se posledično zagotavlja delovanje Javnega pravobranilstva RS na območju celotne države. Člen 5 ZZUOPSP se zato v delu, v katerem je določal, da javni pravobranilci obdržijo položaj, ki je po veljavni zakonodaji predpisan za občinske in medobčinske javne pravobranilce, tudi glede dolžnosti iz delovnega razmerja in v zvezi z izvrševanjem funkcije, ni mogel nanašati na pristojnosti bivših občinskih in medobčinskih javnih pravobranilcev, ki so jim pripadale kot namestnikom javnega pravobranilca RS. V povezavi z 10. členom ZZUOPSP, v skladu s katerim so bili javni pravobranilci po pooblastilu občin v določenem obsegu dolžni še naprej opravljati tudi svoje prejšnje naloge, se je lahko nanašal le na te dolžnosti.

11. Glede na navedeno niso bili podani razumni in stvarni razlogi za različno vrednotenje in nagrajevanje dela namestnikov javnega pravobranilca RS, ki so to postali na podlagi ZJP, v primerjavi s tistimi, ki so to postali na podlagi 2. člena ZZUOPSP. Izpodbijana določba 5. člena ZZUOPSP, kolikor je omogočala takšno razlikovanje, je bila zato v neskladju z drugim odstavkom 14. člena. Tej ugotovitvi US je treba pripisati učinek razveljavitve. To pomeni, da izpodbijana določba v tem obsegu ne bo mogla učinkovati na še nepravnomočno zaključena pravna razmerja (44. člen ZUstS).«

15OdlUS XIII, 61, U-I-220/03, Ur. l. 123/04: »10. Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. 56/99) – ZTVP-1 v navedenih določbah predpisuje (skupaj z  222. in 223. členom, s 109. in 110. členom ter s 85. in 86. členom) pogoje za izdajo oziroma razloge za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave BPD, za opravljanje poslov borznega posrednika in za opravljanje funkcije člana uprave borze. Gre za določbe, ki urejajo pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dela in po svoji vsebini urejajo (omejujejo) pravico do svobode dela in proste izbire poklica (prvi in drugi odstavek 49. člena). Oseba, ki želi opravljati navedene funkcije oziroma dela, mora izpolnjevati predpisane pogoje. Izpolnjevanje pogojev ugotavlja Agencija, o čemer izda (upravno) odločbo. Pogoje mora oseba izpolnjevati ves čas opravljanja funkcije ali dela. Zato je ZTVP-1 predpisal tudi razloge, zaradi katerih Agencija odvzame že izdano dovoljenje. Nastanek razlogov za odvzem dovoljenja pomeni, da oseba ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje funkcije ali dela. Določbe, ki predpisujejo razloge za odvzem dovoljenja, je treba šteti kot celoto z določbami, ki predpisujejo pogoje za pridobitev dovoljenja. Njihov namen je zagotoviti, da te funkcije oziroma dela opravljajo osebe, ki ves čas izpolnjujejo pogoje za njihovo opravljanje in ki s svojim znanjem in z izkušnjami ter dobrim ugledom uživajo zaupanje investitorjev. Nujnost takšnega urejanja izhaja iz specifičnosti položaja trga vrednostnih papirjev kot pomembnega dela finančnega sistema, katerega funkcija (namen) je zbiranje prihrankov in njihovo usmerjanje v investicije in s tem spodbujanje gospodarskega razvoja. Zaradi uresničevanja funkcije trga vrednostnih papirjev je treba zagotoviti njegovo trdnost in zanesljivo delovanje ter zaupanje investitorjev v ta trg. Namen podrobnega urejanja trga vrednostnih papirjev, med drugim tudi pogojev za opravljanje določenih nalog oziroma funkcij udeležencev tega trga (članov uprav borz, BPD, borznih posrednikov), je v zagotovitvi varstva investitorjev in poštenega, transparentnega ter uspešnega delovanja trga. Temu je namenjen tudi celoten sistem nadzora nad poslovanjem investicijskih družb. Ukrepi nadzora, med katere je treba šteti tudi odvzem (preklic) dovoljenj o opravljanju dejavnosti, funkcije oziroma del, se ne izrekajo kot sankcije kaznovalnega prava zaradi nespoštovanja predpisov o trgu vrednostnih papirjev. Zato izpodbijane določbe ne smejo biti razumljene kot kaznovalne norme  in se kot takšne tudi ne smejo uporabljati.

11. Pobudniki utemeljujejo svoje očitke prav na predpostavki (trditvi), da so določbe, ki urejajo razloge za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave oziroma poslov borznega posrednika, po svoji pravni naravi kaznovalne norme, da predpisujejo sankcije za kazniva (prepovedana) ravnanja. Na takšni predpostavki utemeljujejo kršitev načela zakonitosti iz 28. člena, ker naj bi bile izpodbijane določbe nedoločne in nejasne, kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena oziroma 22. člena, ker naj bi bila izpodbijana ureditev diskriminacijska, in kršitev načela sorazmernosti iz 2. člena, ker naj bi bila zagrožena sankcija nesorazmerna.

12. Kot je bilo že navedeno, izpodbijane določbe ZTVP-1, ki predpisujejo razloge za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave oziroma poslov borznega posrednika, niso kaznovalne narave. Zato je utemeljevanje pobudnikov, da so izpodbijane določbe v neskladju z navedenimi določbami Ustave z argumenti, ki izhajajo iz napačne predpostavke o naravi izpodbijanih pravnih norm, napačno. To velja predvsem za zatrjevano neskladje z 28. členom in z drugim odstavkom 14. člena oziroma z 22. členom. Določba 28. člena ureja načelo zakonitosti v kazenskem (kaznovalnem) pravu. Iz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) pa ne izhaja, da bi morala biti vsa razmerja oziroma vsi položaji urejeni enako, ne glede na to, ali gre dejansko za enaka razmerja oziroma položaje ali za različna. Pri predpisovanju pogojev za opravljanje določene funkcije oziroma poklica in pri predpisovanju kaznivih ravnanj in sankcij zanje gre za povsem različna položaja, ki ju ni mogoče enačiti. Zato s primerjavo s predpisi, ki urejajo sorodna razmerja, predvsem s predpisi, ki urejajo kazniva ravnanja in sankcije zanje, tudi ni mogoče utemeljiti kršitve 2. člena, drugega odstavka 14. člena oziroma 22. člena, ki naj bi bila v tem, da ZTVP-1 ne določa zastaralnega roka za izrek odvzema dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave oziroma poslov borznega posrednika.«

LM sodnic Wedam Lukić in Krisper Kramberger ter sodnikov Fišerja in Čebulja.

16OdlUS XIII, 61, U-I-220/03, Ur. l. 123/04: »30. Vsi pobudniki izpodbijajo tudi vrsto določb 19. poglavja Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. 56/99) – ZTVP-1, ki urejajo postopek odločanja Agencije v posamičnih zadevah in postopek sodnega varstva. Izpodbijane določbe naj bi prekomerno omejevale procesne pravice oziroma procesni položaj udeležencev v postopku, zaradi česar so v primerjavi z udeleženci v primerljivih postopkih (predvsem v primerjavi s splošnim upravnim postopkom in z upravnim sporom) v slabšem, neenakopravnem položaju.

31. Agencija odloča v posamičnih zadevah, za katere je pristojna, po postopku, določenem v ZTVP-1 ali drugem zakonu, ki določa njeno pristojnost (prvi odstavek 309. člena), ob primerni in subsidiarni uporabi določb ZUP (drugi odstavek 309. člena; Ur. l. 80/99 in nasl.). To pomeni, da se je zakonodajalec odločil predpisati poseben upravni postopek, ki določena vprašanja postopka ureja drugače kot splošni upravni postopek. Takšna možnost (dolžnost) izhaja tudi iz ZUP (3. člen) ob pogoju, da je to ( nujno) potrebno zaradi posebnosti upravnega področja.

32. Načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena, preneseno na področje upravnih postopkov in upravnega spora, pomeni, da zakonodajalec ni dolžan urejati vseh postopkov na različnih upravnih področjih enako oziroma da jih je dolžan urejati različno, če to zahteva različna narava upravnih stvari. Glede na navedeno je treba odgovoriti na vprašanje, ali gre v konkretni zadevi za takšno urejanje, tj. ali je področje, ki ga ureja ZTVP-1, tako specifično, da zahteva tudi poseben postopek odločanja o teh zadevah in poseben postopek sodnega varstva.

33. Zadeve, ki so predmet odločanja Agencije, so specifične in se po naravi razlikujejo od drugih upravnih zadev, v katerih se odloča v splošnem upravnem postopku. Gre za odločanje v zadevah nadziranja trga vrednostnih papirjev in izrekanja ukrepov nadzora. Trg vrednostnih papirjev je, kot pomemben del trga kapitala, eden od osrednjih stebrov tržnega gospodarstva in je v vseh sodobnih ureditvah predmet posebnega urejanja in nadzora. Ta naj zagotovi zlasti trdnost (stabilnost) in zanesljivo delovanje trga vrednostnih papirjev ter zaupanje investitorjev v ta trg. Zato mora biti ureditev trga vrednostnih papirjev takšna, da zagotavlja varstvo investitorjev, da zagotavlja pošteno, transparentno in učinkovito delovanje in da zmanjšuje sistemska tveganja. Za zagotavljanje navedenih ciljev je ključnega pomena učinkovit nadzor. Organizacija, ki opravlja ta nadzor, mora zato razpolagati s primernimi in z učinkovitimi sredstvi (mehanizmi). Narava trga vrednostnih papirjev zahteva hitro ukrepanje. Morebitne nepravilnosti na trgu morajo biti kar najhitreje odpravljene. Ob tem je treba upoštevati tudi način poslovanja na trgu vrednostnih papirjev. Poslovanje je hitro in je izključno vezano na listinsko poslovanje. Udeleženci trga vrednostnih papirjev so visoko specializirani strokovnjaki, ki so dolžni poslovati po visokih strokovnih in vrednostnih standardih. [6] Navedeni razlogi veljajo tudi pri presoji posebnosti pri ureditvi sodnega varstva po ZTVP-1.

34. Gre torej za takšne posebnosti in različnosti, ki utemeljujejo ureditev posebnega upravnega postopka. Zato takšna ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena …«

LM sodnic Wedam Lukić in Krisper Kramberger ter sodnikov Fišerja in Čebulja.

17OdlUS XIV, 88, U-I-219/03, Ur. l. 118/05: »15. Po določbi drugega odstavka 70. člena Zakona o revidiranju (Ur. l. 11/01) – ZRev-1 se za postopek odločanja Inštituta uporabljajo določbe ZUP, če ni v tem zakonu določeno drugače. V določbah 70. do 76. člena ZRev-1 (in še v nekaterih drugih določbah) je zakonodajalec nekatera pravila postopka uredil drugače, kot so urejena v ZUP, s čimer je predpisal poseben upravni postopek. V naravi zakonodajnega urejanja je, da zakonodajalec v mejah svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo pravne položaje med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. [2] Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je torej bistvena sestavina normodajne dejavnosti. [3] Zato zgolj to, da zakonodajalec za različna pravna področja uzakonja posebne postopke za odločanje o pravicah in obveznostih, samo po sebi ne more biti v neskladju z drugim odstavkom 14. člena. Z ZUP je zakonodajalec med temeljna načela Zakona uvrstil tudi načelo o njegovi subsidiarni uporabi (drugi odstavek 3. člena) in predvidel urejanje posebnih postopkov na pravnih področjih, kjer je to potrebno (prvi odstavek 3. člena). Vprašanje, ali je zakonodajalec posamezna vprašanja postopka uredil enako ali različno v primerjavi z ureditvijo v ZUP, pa je lahko predmet presoje o tem, ali je pri tem ravnal arbitrarno. Načelo enakosti pred zakonom ne zahteva, da bi moral zakonodajalec različna pravna razmerja urejati enako. Če so ta različna, to načelo zahteva tudi njihovo različno ureditev. [4]

16. Zadeve, o katerih odloča Inštitut, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev, v katerih odločajo pristojni organi z uporabo določb o splošnem upravnem postopku. Gre za zadeve v postopku nadzora nad revidiranjem, v katerem se izrekajo tudi ukrepi nadzora. Glede na pomen, ki ga ima revidiranje računovodskih izkazov, je bistveno zaupanje v to, da je delo revizorjev opravljeno strokovno in na visoki ravni kakovosti. Ključen element, da se visoka raven kakovosti doseže, pa je prav učinkovit nadzor, ki tekoče opozarja na napake oziroma odpravlja njihove vzroke. Da se to lahko doseže, mora subjekt, ki opravlja ta nadzor, razpolagati s primernimi in z učinkovitimi sredstvi, s katerimi ohranja visoko raven zaupanja v delo revizorjev. Postopek nadzora nad revidiranjem je glede na navedeno po svoji pravni naravi poseben, posebnosti tega postopka pa so po oceni US takšne, da lahko pospešijo postopek. Zato je zakonodajalec posamezna vprašanja postopka lahko uredil drugače od ureditve, ki jo vsebuje ZUP.

17. Izpodbijane določbe ZRev-1 torej zgolj zato, ker drugače urejajo posamezna vprašanja postopka, kot so ta splošno urejena, niso v neskladju z drugim odstavkom 14. člena.«

18OdlUS XV, 26, U-I-68/04, Ur. l. 45/06: »14. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Zato je moralo US v nadaljevanju presoditi, ali za zakonodajalčevo razlikovanje pri določitvi kriterijev za povrnitev stroškov, čeprav sta tožnika v obeh vrstah upravnih sporov z vidika stroškov v enakem položaju, obstajajo razumni razlogi. DZ na pobudo ni odgovoril. Tudi iz gradiva, ki je bilo na voljo v postopku sprejema ZUS (Predlog Zakona o upravnem sporu – EPA 766 – druga obravnava, Poročevalec DZ, 7/96), ni razviden razlog za takšno različno obravnavo enakih položajev. [6] Ker zakonodajalec ni navedel razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga za različen način povrnitve stroškov pri sporu o zakonitosti posamičnega akta in sporu polne jurisdikcije, je tretji odstavek 23. člena ZUS v delu, ki določa kriterije za povrnitev stroškov spora o zakonitosti posamičnega akta, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena. Zato ga je US v tem delu razveljavilo.«
19OdlUS XVI, 1, U-I-35/04, Ur. l. 7/07: »16. Po pregledu področnih zakonov, ki tudi urejajo delovna razmerja v javnih zavodih s posameznega področja njihovega delovanja, je mogoče ugotoviti, da se samo ZUJIK sklicuje na smiselno uporabo določb ZJU glede uporabe instituta premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, za zaposlene v javnih zavodih drugih področij pa ta institut ni urejen. Razlog za tako razlikovanje iz gradiva v postopku sprejemanja ZUJIK ni razviden, niti ga zakonodajalec ni pojasnil v okviru možnosti, ki jo je imel v tem postopku, saj na pobudo ni odgovoril. Glede na navedeno za izpodbijano ureditev ne obstaja razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Zato je US drugi odstavek 45. člena ZUJIK v delu, v katerem se nanaša na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena razveljavilo.«

20OdlUS XVI, 2, U-I-46/05, Ur. l. 7/07: »7. US je v U-I-357/98 z dne 22. 3. 2001 (Ur. l. 28/01 in OdlUS X, 56) že odločilo, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se opravlja na določenih lokacijah, po določbi tretje alineje 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena. Vendar načelo enakosti pred zakonom terja tudi upoštevanje sorazmerja med dodatno ugodnostjo in s tem povezanimi dodatnimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem, da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Višina dodatne obremenitve mora torej biti v razumnem sorazmerju z višino dodatnega dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. Izpodbijani predpis prestane takšen preizkus, če normodajalec v postopku ustavnosodne presoje navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami.

8. Občina v obravnavanem primeru ni sporočila nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali razlike pri vrednotenju zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so poslovni objekti namenjeni odvetniški dejavnosti, od tistih enakovrednih zemljišč, na katerih so poslovni objekti, namenjeni drugim dejavnostim. US bi sicer lahko upoštevalo podatke iz gradiva v normodajnem postopku ali podatke, ki so mu dostopni na kakšen drug način. Vendar v tem primeru US ni imelo na razpolago nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali predpisane razlike v obremenitvah zavezancev na spornem območju, zato je izpodbijani 11. člen Odloka, ki za poslovne objekte, namenjene odvetniški dejavnosti, uvaja višjo dodatno obremenitev kot za druge poslovne dejavnosti, v neskladju z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena.«

21OdlUS XVI, 3, U-I-249/05, Ur. l. 07: »8. US je v U-I-355/98, na katero se sklicuje pobudnik, že presodilo, da načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi in s tem zvezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti tako, da do konca izpelje logiko, ki upravičuje razlikovanje: višina obveznosti mora biti v razumnem sorazmerju z ugodnostmi, ki jih prinašajo po izbranih kriterijih razlikovanja določene značilnosti stavbnega zemljišča. Vendar v obravnavanem primeru že izbrani kriterij razlikovanja ni v razumni povezavi z namenom nadomestila. Namen te dajatve ni obremenitev dobička, kot je to določeno v prvem odstavku 12. člena Odloka. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, sicer lahko med kriteriji, ki jih lokalna skupnost upošteva, ko določa višino nadomestila. Vendar mora biti višina te dodatne obremenitve v razumnem sorazmerju z višino dodatnega dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. To pomeni, da lahko lokalna skupnost po tem kriteriju obremeni zavezance le sorazmerno enako. Pred obremenitvijo zavezancev po tem kriteriju je zato dolžna ugotoviti njihov različni položaj zaradi izjemne donosnosti dejavnosti na posameznih lokacijah. Po navedenem je izpodbijana določba Odloka obremenjevala pobudnika arbitrarno, zato je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena.«

22OdlUS XVI, 17, U-I-70/04, Ur. l.  18/07: »13. Drugi odstavek 14. člena določa, da so pred zakonom vsi enaki. Vendar po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakonodajalec (kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena) ne bi smel različno urejati enakih ali podobnih položajev subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Načelo enakosti zakonodajalcu torej ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanja vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je namreč bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. Glede na to, da so glede obveznosti vzdrževanja skupnih delov stavb v etažni lastnini vsi etažni lastniki v izhodišču v enakem položaju, je moralo US odgovoriti na vprašanje, ali je zakonodajalec za sporna razlikovanja imel razumen in stvaren razlog.

14. … Kje je tista meja za razločevanje med nepremičninami, za katere obstaja potreba po predpisanem obveznem zbiranju sredstev za njihovo redno vzdrževanje, in za katere taka potreba ne obstaja, pa že sodi v polje proste presoje zakonodajalca. US se namreč v primernost zakonske ureditve ne more spuščati. Vanjo bi lahko poseglo le, če bi bila očitno nerazumna ali v očitnem nasprotju z namenom zakona, ki ga ureditev zasleduje, vendar izpodbijani ureditvi tega ni mogoče očitati.«

23OdlUS XVI, 25, U-I-260/04, Ur. l.  45/07: »32. Načelo enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena, v prvi vrsti zakonodajalca zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja ureja (obravnava) enako. Zavezuje pa ga tudi k takšni normativni različnosti, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja. US pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z ustavnim načelom enakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo enako oziroma različno obravnavanje pravnih razmerij tudi objektivno utemeljeno, torej ali ni njegovo ravnanje morda arbitrarno.

33. V obravnavanem primeru je bistveno, da je izpodbijana ureditev iz prvega odstavka 70. člena ZDoh-1 enako obravnavala vse davčne zavezance, ki so imetniki dolžniških vrednostnih papirjev. Enako jih je obravnavala tudi ureditev iz prvega stavka 6. točke 71. člena ZDoh-1 in jih obravnava tudi prvi stavek 6. točke 82. člena ZDoh-2. Ker je funkcija obresti od obveznic SOD enaka funkciji obresti od drugih dolžniških vrednostnih papirjev (imetniku prinašajo dohodek, ki pa je na splošno lahko obdavčljiv), se tudi pravni položaj imetnikov obveznic SOD glede njihove obdavčitve v ničemer ne razlikuje od pravnega položaja imetnikov drugih dolžniških vrednostnih papirjev. Zakonodajalec torej ni imel razloga, da bi za imetnike obveznic SOD določil drugačno davčno obravnavo, zato po oceni US tudi ni ravnal arbitrarno, ko je z dohodnino obremenil obresti od vseh dolžniških vrednostnih papirjev.«

24OdlUS XVIII, 5, U-I-36/06, Ur. l. 14/09: »17. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (npr. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, Ur. l. 45/06 in OdlUS XV, 26). Načelo enakosti torej zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti (glej tudi U-I-70/04, Ur. l. 18/07 in OdlUS XVI, 17).«

25OdlUS XVI, 64, U-I-117/07-19, Ur. l. 58/07: »18. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena – ne bi smel različno urejati enakih položajev, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Iz zakonodajnega gradiva, enako pa v svojem mnenju navaja tudi Vlada, naj bi sprejem 1. člena ZFPPod-B narekovala potreba po odpravi očitnega neskladja ureditve po ZFPPod s 33. in 74. členom Ustave, še posebej pa s temeljnimi načeli korporacijskega prava o ločenosti osebnega substrata, tj. pripadnikov, družbenikov oziroma delničarjev od formalne strukture kapitalske družbe, kot tudi neskladje s pravico do poštenega sojenja, urejeno v 22. členu, in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, saj se sklepi o začetku postopka izbrisa družbe in sklepi o izbrisu družbe niso vročali družbenikom, temveč zgolj družbam. Varstvo upnikov je po mnenju Vlade zagotovljeno z drugimi instituti, kot na primer s predlogom za začetek stečajnega postopka.

25. Poseben položaj ima sicer takšna terjatev po ZPPSL. Stroški stečajnega postopka, kamor sodijo tudi stroški objav v Uradnem listu RS, imajo privilegiran položaj zato, ker so procesna predpostavka za vodenje stečajnega postopka (t. i. kritno načelo). Pri izbrisu gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije kritno načelo že po naravi stvari ne more biti predpisano kot procesna predpostavka za vodenje tega postopka, saj je izbris zgrajen na domnevi, da družbe nimajo premoženja (torej niti za vodenje izbrisnega postopka). Čeprav gre v obeh primerih za stroške postopka, jih zaradi opisane razlike ni mogoče enačiti, če za to ne obstaja razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Pri tem razlog, ki je razumen in stvaren za privilegiran položaj stroškov stečajnega postopka, ne more biti razumen razlog za privilegiran položaj stroškov objave sklepa izbrisa družbe iz sodnega registra v Uradnem listu RS.

26. Ker niti iz zakonodajnega gradiva niti iz odgovora DZ ne izhaja noben drug razlog, ki bi bil ustavno dopustna podlaga za privilegiran položaj terjatve iz 2. člena ZFPPod-B, je izpodbijana določba 2. člena ZFPPod-B v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena. Zato jo je US razveljavilo.«

26OdlUS XVI, 71, U-I-54/07, Ur. l. 89/07: »11. Ne iz zakonodajnega gradiva ne iz odgovora zakonodajalca ne izhaja razumen in stvaren razlog, da je zakonodajalec določil možnost sodne rehabilitacije z izrednimi pravnimi sredstvi le za tiste slovenske državljane, ki so jih na območju drugih republik naslednic nekdanje Jugoslavije izrekla vojaška sodišča in prekrškovni organi, ne pa tudi za tiste slovenske državljane, ki so jih na teh območjih izrekla druga sodišča. Zato je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena).«
27OdlUS XVII, 59, U-I-146/07, Ur. l. 111/08 na pobudo Evgena Bavčarja:

28  B– III. Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti.

»19. Da je treba invalidom kot objektivno zapostavljeni družbeni skupini zagotoviti dejansko enakopravno obravnavanje, vedno bolj poudarjajo številni mednarodni instrumenti. Takšne zahteve so posledica spreminjanja družbenega odnosa do invalidov: od invalida kot objekta k invalidu kot imetniku pravic, torej od tega, da bi druge osebe sprejemale odločitve zanje, k njihovemu samostojnemu odločanju. [18] Že Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov [19] so poleg prepovedi diskriminacije v smislu uresničevanja formalne enakopravnosti poudarjala idejo, da mora družba z aktivnimi ukrepi zagotavljati enake možnosti invalidov. Izrecno so poudarila tudi pomembnost dostopnosti (tudi do informacij in komuniciranja) v procesu izenačevanja možnosti na vseh ravneh družbe (5. pravilo). Odraz vedno večjega družbenega zavedanja o potrebi po enakopravnem vključevanju invalidnih oseb v družbo pomeni tudi ob revidiranju Evropske socialne listine spremenjeni 15. člen (pravice invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti), ki mu je bil dodan nov tretji odstavek. Ta izrecno poudarja potrebo po celovitem vključevanju invalidnih oseb v družbo. [20]

20. Tudi v pravnem redu Evropske unije se vedno bolj poudarja, da zakonodajalec ne sme zgolj upoštevati prepovedi diskriminacije, temveč da mora biti aktiven pri zagotavljanju enakega obravnavanja invalidov z vzpodbujanjem invalidov kot članov družbe za udeležbo pri vseh oblikah družbenega življenja. [21] V okviru Evropskega leta invalidov je bil sprejet Evropski akcijski načrt (2004–2010), naslovljen Enake možnosti za invalidne osebe, v skladu s katerim se sprejemajo dvoletni akcijski načrti. Leta 2006 je bila tako sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta o položaju invalidov v razširjeni Evropski uniji: Evropski akcijski načrt 2006–2007 (2006/2105(INI)), [22] ki med drugim opozarja tudi na potrebo po zagotovitvi dostopnosti dokumentacije evropskih institucij v oblikah, dostopnim slepim in slabovidnim osebam (31. točka). [23] Tudi Slovenija je v okviru Evropskega leta invalidov sprejela Akcijski program za invalide 2007–2013, [24] ki med splošnimi načeli in obveznostmi izpostavlja obveznost sprejemanja invalidnosti kot dela človeške različnosti, obveznost zagotavljanja enakih možnosti, obveznost zagotavljanja njihovega polnega in učinkovitega sodelovanja ter vključenosti v družbo, obveznost spoštovanja njihovega osebnega dostojanstva in neodvisnosti, vključno s pravico do lastne izbire in do samostojnosti ter do dostopnosti kot temeljnimi pogoji za uresničevanje njihovih pravic ter za zagotovitev njihove socialne vključenosti. Tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 303, 14. 12. 2007) poudarja, da je treba invalidom zagotoviti ne zgolj formalno (pravno) enakost, temveč dejansko (vsebinsko, materialno) enakost, ki naj zagotavlja enakost možnosti in enakost rezultatov za izravnavo dejanskih neenakosti. Listina namreč v prvem odstavku 21. člena ne izpostavlja le prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti, temveč invalidom v 26. členu (vključenost invalidov) izrecno priznava in zagotavlja spoštovanje pravice do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenjski skupnosti.

21. Odraz vedno večjega družbenega zavedanja o pomenu zagotavljanja enakih možnosti za invalide pomeni tudi sprememba prvega odstavka 14. člena, [25] s katero je bila pravica do nediskriminacijskega obravnavanja dopolnjena [26] tako, da je sedaj med osebnimi okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijo, izrecno navedena tudi invalidnost. [27] Invalidnost se je sicer tudi pred tem nedvomno štela za eno izmed osebnih okoliščin, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijsko obravnavanje, vendar pa daje takšen izrecen poudarek Ustave varstvu invalidov pred diskriminacijo na simbolni ravni še večji pomen. [28]

22. Treba je upoštevati tudi, da je leta 2008 začel veljati MKPI [29] in Izbirni protokol k njej, ki je prvi zavezujoč dokument OZN na področju človekovih pravic invalidov. Države podpisnice so se v njej med drugim zavezale, da bodo zagotovile in spodbujale polno uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide brez kakršnekoli diskriminacije zaradi invalidnosti ter da bodo sprejele ustrezne zakonodajne in druge ukrepe za uresničevanje pravic, ki jih priznava ta konvencija (4. člen MKPI). Po MKPI pomeni diskriminacijo zaradi invalidnosti tudi odklonitev potrebnih ter primernih sprememb in prilagoditev, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin (2. člen MKPI). MKPI države podpisnice med drugim posebej zavezuje, da invalidom zagotovijo postopkovne in starosti primerne prilagoditve, ki naj jim omogočijo, da učinkovito sodelujejo kot (neposredni ali posredni) udeleženci, tudi kot priče, v vseh pravnih postopkih (prim. 13. člen – ‘dostop do sodnega varstva’). MKPI je ratificirala tudi Slovenija. [30] To pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 153. člena v zvezi z 8. členom od dneva uveljavitve njene določbe zavezujejo DZ pri sprejemanju zakonov. Izvedbo ustreznih prilagoditev, ki bi slepim osebam omogočale, da lahko (same) učinkovito sodelujejo v postopku pred sodiščem, torej zakonodajalcu nalaga tudi zavezujoča mednarodna pogodba.

29 B– IV. Položaj slepih in slabovidnih [31] oseb v pravdnem postopku

28. Ker je torej US ugotovilo, da pomeni opustitev zakonodajalca, da bi slepim osebam zagotovil potrebne in primerne prilagoditve, ki bi jim omogočale enakopravno uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja v pravdnem postopku, poseg v njihovo pravico do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena), je moralo v nadaljevanju presoditi, ali je takšen poseg ustavno dopusten. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten, če temelji na ustavno dopustnem, tj. stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena), in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi US na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju (glej U-I-18/02, Ur. l. 108/03 in OdlUS XII, 86, tč. 25 obrazložitve).

29. US je najprej presojalo, ali za opustitev izvedbe potrebnih in primernih prilagoditev obstaja kakšen ustavno dopusten razlog. DZ je med drugim ugovarjal, da je treba pri sprejemanju procesnih pravil upoštevati tudi zahteve po hitrosti, ekonomičnosti in učinkovitosti postopka, katerih cilj je v zagotavljanju pravice (obeh) strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter s čim manjšimi stroškovnimi obremenitvami. Ugovor o spoštovanju zahteve po hitrosti postopka bi bil sicer lahko pomemben z vidika ustavne zahteve po prepovedi prekomernih posegov v pravico do (učinkovitega) sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena. Vendar DZ zgolj s pavšalnimi navedbami o potrebi po upoštevanju tudi te človekove pravice ni izkazal, da iz tega razloga pravice slepih oseb do dostopa do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki ne bi bilo mogoče urediti na noben (razumen) način. Zakonodajalčeva dolžnost je, da v okviru svojega polja proste presoje položaj slepih oseb v pravdnem postopku uredi tako, da s tem ne bo prekomerno poseženo v človekove pravice drugih udeležencev v postopku. Poleg tega je treba upoštevati, da že obstaja zakonska podlaga za uvedbo elektronskega poslovanja v pravdnem postopku, [38] kar bo bistveno olajšalo možnosti za zagotovitev razumnih prilagoditev za slepe osebe. Državni zbor tudi s sklicevanjem na dolžnost preprečiti pretirane stroškovne obremenitve za stranke ni izkazal obstoja ustavno dopustnega razloga za ugotovljeni poseg v človekovo pravico. Kot je US že pojasnilo, mora biti slepim osebam dostop do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki zagotovljen na stroške države in ne na stroške strank. DZ pa niti ni zatrjeval, da bi bili stroški primernih prilagoditev tako nerazumno visoki, da takšnih pozitivnih ukrepov ne bi bilo mogoče izvesti. Zakonodajalec ima tudi sicer v okviru svojega polja proste presoje možnost, da primerne prilagoditve izvede tako, da bo državni proračun kar najmanj obremenjen. Ker po obrazloženem Državni zbor ni izkazal, da bi bila opustitev potrebnih in primernih prilagoditev, ki bi slepim osebam omogočale enakopravno uresničevanje pravice do poštenega obravnavanja v pravdnem postopku, utemeljena s kakšnim ustavno dopustnim razlogom, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava.

3030. US je zato ugotovilo, da je izpodbijana ureditev pravdnega postopka, ki ne upošteva posebnega položaja slepih (in slabovidnih) oseb, ki v njem sodelujejo, in jim zato ne omogoča enakopravnega položaja pri uresničevanju njihove pravice do poštenega obravnavanja (22. člen), v neskladju s prvim odstavkom 14. člena (1. točka izreka). Ugotovilo je namreč, da obstaja v ureditvi pravdnega postopka neizpolnljiva pravna praznina, ki je vsebinsko tako pomanjkljiva, da bi bilo njeno sprotno zapolnjevanje samovoljno, ker ni na voljo predvidljivih in pravno varnih meril, kako ravnati v konkretnih primerih. [39] Enako varstvo pravic v postopkih oblastnega odločanja je namreč že pojmovno mogoče zagotoviti samo tako, da so pravila postopka, po katerih morajo ravnati organi pri odločanju o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznikov, vnaprej natančno določena. Zaradi narave te pravice je torej nujno, da se z zakonom predpiše način njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena). [40] Ker gre torej za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil, razveljavitev ni mogoča. Zato je US na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje opravi v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu RS.«

31OdlUS XVII , 73, U-I-66/08, Ur. l. 121/08: »78. Pobudnice tudi navajajo, da je peti odstavek 4. člena ZPNPID v neskladju z načelom enakosti, ker za družbe naslednice različno in brez stvarnih razlogov strožje (kot to za druge javne družbe ureja 101. člen ZTFI) ureja obveznost objave informacij o umiku delnic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Kot je US v tej odločbi že večkrat poudarilo, je zakonodajalec s sprejemom ZPNPID zasledoval varstvo več tisoč malih delničarjev družb naslednic, med drugim tudi iz razloga, ker gre za slabo informirane in nepoučene vlagatelje. Zato je imel zakonodajalec razumen razlog za različno obravnavo in ureditev strožjih pravil objave takih informacij, kot je umik delnic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

79. Glede na navedeno določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena, 6. in 7. člena ZPNPID niso v neskladju z drugim odstavkom 14. člena.«

32OdlUS XVIII, 41, U-I-284/06, Ur. l. 83/09: »17. Kot je bilo že povedano, po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

21. Pobudniki zatrjujejo tudi, da sta 84. in 85. člen ZDR v neskladju z Ustavo, ker ne določata sodelovanja svetov delavcev v postopku nasprotovanja in zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Prvi odstavek 84. člena ZDR določa, da mora v primeru, če delavec tako zahteva, delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. [7] V skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR v primeru, če sindikat iz prejšnjega člena nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo. [8] Namen citiranih določb je varovanje pravic delavcev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker pa te določbe veljajo samo za delavce, ki so člani sindikata, postavljajo tiste delavce, ki to niso, v neenakopraven (slabši) položaj. Kot je bilo že povedano, splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalci DZ, št. 50/97, 90/01 in 28/02) je razvidno, da se je vsebina izpodbijanih določb v postopku njihovega sprejemanja precej spreminjala, pri čemer je iz prvotnih predlogov razvidno, da je bil namen zakonodajalca zagotoviti varstvo pravic vseh delavcev ne glede na njihovo članstvo v sindikatu. Predlog ZDR za prvo obravnavo je tako določal, da mora delodajalec o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi najprej obvestiti svet delavcev oziroma delavskega predstavnika, če tega ni, pa sindikat pri delodajalcu, katerega član je delavec. To pomeni, da je dajal celo prednost organom delavskega predstavništva, čeprav je v postopku v zvezi z odpovedjo opredeljeval tako vlogo sveta delavcev oziroma delavskega predstavnika kot sindikata. Uzakonjena izpodbijana rešitev daje pooblastilo za sodelovanje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi le sindikatu, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, kar pomeni, da delavcem, ki niso člani sindikata, takšno varstvo pravic v postopku odpovedi ni zagotovljeno. Tudi možnost zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi je bila v besedilu ZDR, pripravljenem za prvo obravnavo, predvidena ob predpostavki, da bi tudi organi delavskega predstavništva nasprotovali odpovedi. Razumen razlog za to, da je bila uzakonjena izpodbijana ureditev, ki v postopku odpovedi določa varstvo le tistih delavcev, ki so člani sindikata, iz zakonodajnega gradiva ne izhaja. Prav tako ni razviden iz odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade, ki se sklicujeta le na usklajenost s socialnimi partnerji. Opozarjata sicer tudi na možnost iz tretjega odstavka 227. člena ZDR, da inšpektor za delo zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, ki naj bi prišla v poštev zlasti v primerih, ko delavec ob uvedbi postopka ne bo član sindikata. Vendar delavci, ki niso člani sindikata, nimajo enakega varstva kot člani sindikata.Pristojnost inšpektorja je določena z namenom nadzora nad izvajanjem določb ZDR, izvršilnih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, ki urejajo delovno razmerje. Inšpekcijski nadzor izvršujejo inšpektorice oziroma inšpektorji kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (drugi odstavek 2. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, Ur. l. 56/02 – ZIN). Namen ureditve iz 84. in 85. člena ZDR pa je varstvo pravic delavcev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno za izpodbijano ureditev, ki delavcem, ki niso člani sindikata, ne zagotavlja enakih možnosti varstva njihovih pravic v postopku odpovedi, kot jih zagotavlja delavcem, ki so člani sindikata, ne obstaja razumen razlog. Še toliko bolj to velja v primeru, če pri delodajalcu obstaja kakšna druga oblika združenja (povezovanja) delavcev, ki prav tako lahko skrbi za varstvo pravic delavcev v postopku odpovedi. Zato je izpodbijana ureditev iz 84. in 85. člena ZDR v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena.«

33OdlUS XVIII, 52, U-I-147/08, Ur. l. 107/09: »20. Različni kriteriji za povrnitev stroškov postopka so določeni že znotraj upravnega spora. Razumen razlog za različno ureditev povračila stroškov v primerih ustavitev postopkov iz 39. člena ZUS-1 v primerjavi s primerom ustavitve pravdnega postopka po izpolnitvi zahtevka je tako enak razlogu za različno ureditev povračila stroškov v primeru odločanja o sporu polne jurisdikcije in v primeru spora o zakonitosti upravnega akta. V sporu polne jurisdikcije namreč sodišče odloča o stroških postopka po določbah ZPP (prvi odstavek 25. člena ZUS-1), o stroških spora o zakonitosti upravnega akta, če tožbi ugodi, po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, če tožbo zavrne ali zavrže, pa po četrtem odstavku istega člena. Zakonodajalec pa pri ustavitvi postopka iz razlogov po 39. členu ZUS-1 ni upošteval primerov, ko je tožnik po ustavitvi postopka v položaju, ki je primerljiv s položaji iz prvega in iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Iz zakonodajnega gradiva razlog za takšno enako obravnavo različnih položajev v primerih ustavitve postopka po 39. členu ZUS-1 ni razviden. Nasprotno, razlogi, ki jih navaja DZ v odgovoru na pobudo, utemeljujejo razlog za različno ureditev stroškov v upravnem sporu. Ti argumenti kot tudi argumenti Vlade pa po vsebini utemeljujejo prav različnost položajev, v katerih so stranke upravnega spora glede na vprašanje, ali so s končno odločitvijo uspele ali ne in ali je s končanjem upravnega spora o njihovi pravici, obveznosti ali pravni koristi že odločeno ali ne.

21. Po navedenem ni razumnega razloga za enako ureditev stroškov ustavljenega upravnega spora v primerih iz 39. člena ZUS-1 ne glede na različen dejanski in pravni položaj strank po ustavitvi postopka. Hkrati to pomeni, da ni razumnega razloga za različno urejanje primerljivih položajev v primerih ustavitev postopkov, ki so v bistvenem enaki položajem iz prvega in tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Zato je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena. Ker je ugotovilo neskladje z navedeno ustavno določbo, US očitkov pobudnika o neskladju z drugimi določbami Ustave ni presojalo.«