Lovro Šturm, 2002

19Načelo enakosti ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Gre za enakost v uporabi prava, ki izhaja iz 2. odst. 14. člena, zlasti na področjih, kjer zakonodajalec dopušča upravnim organom možnost prostega preudarka ali interpretacijo in uporabo nedoločenih pravnih pojmov in na področjih pospeševalne uprave (gospodarske subvencije in socialni transferi in drugi priboljški), kjer je v nekaterih primerih pri delovanju upravnih organov močno zožena ali celo povsem izključena tudi uporaba legalitetnega načela, zato ima splošno načelo enakosti velik pomen. Izvršna oblast in upravni organi so v vseh takih primerih izrecno vezani tudi na spoštovanje splošnega načela enakosti. To pomeni, da je za enaka stvarna razmerja treba izbrati enako upravno prakso.

20Tudi pri uporabi prava velja, da splošno načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako oz. za enako obravnavanje. Kršitev je podana le, če gre za samovoljno obravnavanje, torej tedaj, kadar – gledano z zornega kota pravičnosti – ni neko bodisi enako ali različno obravnavanje niti potrebno niti upravičeno in se ponuja sklep, da temelji na presoji, ki ni stvarno upravičena. Vendar je treba v takih primerih obstoj stvarnega razloga presojati strožje, saj mora uprava delovati v okviru zakona. Ne zadošča kakršen koli stvaren razlog, ampak mora biti podan takšen stvaren razlog, ki ga je mogoče najti v namenu zakona ali pa ga iz njega vsaj izpeljati. Odstop od prejšnje prakse je dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja – v nepravu ni enakosti (Maunz/Dürig, Art 3, št. 179).

21Načelo vezanosti na lastne prejšnje odločitve zahteva, da upravni organ ne sme odstopiti niti od splošnih pravil, ki si jih je postavil sam, niti od ustaljene upravne prakse, ki se je uveljavila, ne da bi imel za to upravičen razlog. Pri neupoštevanju načela vezanosti na lastne prejšnje odločitve lahko stranka zahteva tako odvrnitev bremen, kakor tudi pridobitev ugodnosti. Posebej velja opozoriti, da je manevrski prostor upravnega organa pri izvrševanju zakona mnogo ožji od manevrskega prostora zakonodajalca. Zato je upravičena meritorna nova instančna upravna odločba, tudi taka, ki na novo določi ugodnosti, in ne samo razveljavitvena odločba.

22Pri posamičnih sodnih aktih ima načelo samoomejevanja zaradi spoštovanja ustaljene sodne prakse bistveno manjšo vlogo kot velja to za upravo. Splošna zapoved enakosti ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka in zato zelo previdno posega v posamične sodne akte zaradi kršitve načela enakosti kot posledice odstopanja od ustaljene sodne prakse. Kršitev načela enakosti v takih primerih je podana le, če posamezne sodne odločbe tako zelo odstopajo od organskega razvoja prava, da jih je treba označiti kot samovoljne.

23Spoštovanje načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov v postopkih pred sodnimi in upravnimi organi, to je v postopku uporabe in izvrševanja zakonov in drugih splošnih predpisov, pomeni, da je vse veljavne pravne predpise treba uporabljati proti vsem državljanom na enak način. Za presojo ustavne dopustnosti ravnanja upravnih organov je pravna doktrina oblikovala posebno tipizirano obliko preizkusa skladnosti z načelom enakosti. Po njej je načelo enakosti s posamičnim aktom, ki ga je izdal upravni organ, kršeno v naslednjih primerih:

– če ima posamični akt temelj, ki je v neskladju z načelom enakosti;

– kadar upravni organ zakonu zmotno pripisuje vsebino, ki je v neskladju z načelom enakosti;

– kadar upravni organ ravna samovoljno.

24Uporaba zakona, ki si je ni mogoče zamisliti, lahko pomeni indic za samovoljo.

25Upravnim organom ni dovoljeno samovoljno oblastno upravnopravno delovanje. To stališče ne pomeni, da je vsak pravno nepravilen posamičen akt ali napačna interpretacija v nasprotju z načelom enakosti in zato kršitev tega načela. V tem pogledu se zahteva določena stopnja naklepa z zlim namenom ali iz malomarnosti. Kot samovoljo se da označiti ne samo tiste pravno nepravilne posamične akte, do katerih je prišlo namenoma, ampak velja za samovoljo tudi ponovljeno neupoštevanje zakona v posameznem postopku ali pri izdaji odločbe, pa tudi opustitev, da bi upravni organ ugotovil potrebno dejansko stanje in zbral stvarne podatke.

26Načelo enakosti prepoveduje samovoljo pri izvajanju predpisov. Samovolja je subjektivna, če se odločba opira na subjektivne razloge uradne osebe, ki je vodila postopek. Samovolja ni podana samo takrat, kadar upravni organ namenoma ravna samovoljno, ampak tudi takrat, kadar ravna “lahkomiselno”, npr. tako, da se vede do zakona popolnoma ravnodušno. V primerih pa, kadar si je upravni organ očitno prizadeval, da bi ravnal stvarno pravilno in da bi prišel do pravno pravilne rešitve, pa je samovolja izključena, čeprav je bila odločitev kljub temu pravno nepravilna. Vsakega posamičnega akta, ki je pravno nepravilen, ni mogoče označiti kot kršitve načela enakosti, opredelitev samovoljnega ravnanja je podana le pri kvalificirani pravni nepravilnosti ali pri prekoračitvi prostega preudarka, kadar je upravni organ pooblaščen za tako odločanje. Samovolja je podana tudi pri kršitvi splošnega načela vestnosti in poštenja, vendar sprememba ustaljene prakse upravnega organa, če so za to podani stvarni razlogi, ne nasprotuje načelu enakosti, pač pa je samovolja podana, če gre za odstop od standardnega upravnopravnega odločanja brez obrazložitve.

27Kršitev načela enakosti in s tem protipravnost posamičnega akta je podana tudi v primeru kvalificiranih kršitev predpisov o splošnem postopku ali posebnih upravnih postopkih.

28V tem pogledu je pomembno stališče US v OdlUS V, 118, U-I-98/95, Ur. l. 44/96: »Temelj pravne varnosti v upravnem postopku je načelo zakonitosti. Zakonitost obsega poleg materialne (vsebinske) tudi formalno (postopkovno) razsežnost: pri odločanju v upravnih stvareh mora občinski organ ravnati v skladu s predpisi o upravnem postopku. Uradne osebe, ki vodijo postopek in odločajo v upravnih stvareh, morajo imeti ustrezno izobrazbo in strokovno usposobljenost. S spoštovanjem vsebinske in postopkovne zakonitosti v vseh postopkih se zadosti tudi načelu enakosti pred zakonom. Standardi pravne varnosti morajo biti enaki na vsem območju države.«