Lovro Šturm, 2011

34OdlUS X, 233, Up-148/01, Ur. l. 101/01: »15. Iz načrta finančne reorganizacije ni razvidno, zakaj je dolžnik nekaterim upnikom, ki so hkrati njegovi lastniki, ponudil konverzijo terjatev v kapital, drugim upnikom, ki so prav tako njegovi lastniki, pa konverzije v kapital ni ponudil. Takšen način poplačila so  pritožnici in izvedenka (poleg drugih očitkov) označile za neenakopravno obravnavanje upnikov. US ne more presojati, ali je predlagani načrt finančne reorganizacije res neenakopravno obravnaval upnice, dejstvo pa je, da poravnalni senat na navedeni očitek ni odgovoril. Ni namreč mogoče sprejeti pavšalne obrazložitve Okrožnega sodišča, po kateri se lahko dolžnik sam odloči, kateremu od upnikov bo ponudil konverzijo, ne da bi poravnalni senat pojasnil, zakaj dolžnik pri tem ni ravnal v nasprotju z načelom enakega obravnavanja upnikov. Glede na to, da sta v postopku prisilne poravnave pritožnici v bistvu oporekali celotnemu konceptu poplačila upnic (torej ne samo glede konverzije terjatev), ker naj bi se sanacija dolžnika izvedla predvsem na račun upnic 5. razreda,  to pa naj bi po navedbah pritožnic izhajalo tudi iz mnenja izvedenke, obrazložitev Okrožnega sodišča, da je bilo privilegiranje posameznih upnic odpravljeno že s popravkom obrestnih mer, ni prepričljiva.

16. Odgovorov na pritožbene očitke glede neenakopravnega obravnavanja upnic pa ne daje niti odločba Višjega sodišča. Navedene očitke namreč Višje sodišče zavrne z utemeljitvijo, da poravnalni senat pri odločanju o začetku in poteku postopka prisilne poravnave preverja zgolj formalne predpostavke. Z (vsebinskimi) materialnimi pogoji za začetek in potek postopka pa se poravnalni senat ukvarja samo v primeru, ko je predlagana ustavitev postopka iz razlogov po 34. členu ZPPSL. Ker je pritožnica ugovor kršitve načela enakopravnosti upnic oprla (tudi) na 4. točko 34. člena ZPPSL in se pri tem sklicevala na mnenje izvedenke, bi moralo sodišče ta očitek preveriti in nanj odgovoriti. Višje sodišče pa je navedlo le, da ima glede odločanja o ustavitvi odločilno vlogo upniški odbor, ki se za ustavitev postopka prisilne poravnave ni zavzel.

17. Ker izpodbijani odločbi ne dajeta odgovorov na zastavljena vprašanja, kršita pritožnicama pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena.

18. Iz odločbe Višjega sodišča, ki temelji na stališču, da ima tudi glede predloga za ustavitev postopka prisilne poravnave odločilno besedo upniški odbor, izhaja, da lahko upniki, katerih terjatve predstavljajo 60 % vseh terjatev, kadarkoli in ne oziraje se na male upnike izglasujejo kakršnokoli prisilno poravnavo. Upniški odbor namreč sestavljajo upniki, ki imajo najvišje terjatve nasproti dolžniku (21. člen ZPPSL). Glede na to, da je v konkretnem primeru večinski upnik tudi večinski lastnik, pa je imel odločilen vpliv že na sam predlog poplačila v prisilni poravnavi. Ker bi imelo navedeno pravno stališče lahko za posledico neenako obravnavanje upnikov v postopku prisilne poravnave, bi bila lahko pritožnicama s tem kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena). Kot je bilo že povedano v 13. točki obrazložitve, je eno temeljnih načel insolvenčnega prava  prav načelo enakopravnosti upnikov.«

35OdlUS XII, 114, Up-286/01, Ur. l. 2/04: »19. Iz zahteve po enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) izhaja obveznost zakonodajalca, da enaka dejanska in pravna stanja obravnava enako. Različno jih lahko obravnava le, če ima za takšno razlikovanje razumne razloge, ki izhajajo iz narave stvari. Pripor nedvomno predstavlja najhujši možen poseg v pravico do osebne svobode. To je želel ustavodajalec posebej poudariti s tem, da je za odločanje o podaljšanju pripora, ki traja že tri mesece ter je bil odrejen in podaljšan še pred vložitvijo obtožnice, izrecno določil pristojnost Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (zadnji stavek drugega odstavka 20. člena). Hišni pripor predstavlja, kot je razvidno iz že obrazloženega, vendarle milejšo obliko odvzema prostosti in je zato zakonodajalec pri načinu sodnega odločanja o podaljšanju pripora pred vložitvijo obtožnice imel razumne razloge za uzakonitev drugačne ureditve. Ta tudi ni v neskladju s splošnimi ustavnimi procesnimi jamstvi, saj bo o odreditvi oziroma podaljšanju hišnega pripora odločalo sodišče v postopku, v katerem morajo biti zagotovljene pravice iz 22. člena in iz prvega odstavka 23. člena, zoper njegovo odločitev pa bo zagotovljena pravica do pritožbe (25. člen).«

LM sodnika Ribičiča.

36OdlUS XIII, 47, Up-119/02, Ur. l. 44/04: »12. Izpodbijano stališče, ki temelji zgolj na jezikovni razlagi, je kot tako v neskladju z logično, sistemsko in namensko razlago določb, ki urejajo položaj oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku. Prav tako tudi ne potrjuje sklepanja po ustaljeni metodi razlage z večjega na manjše (argumentum a maiori ad minus). Prvi odstavek 431. člena ZKP določa, da lahko državni tožilec pred vložitvijo obtožnega predloga predlaga sodniku posamezniku, naj opravi posamezna preiskovalna dejanja. Če se sodnik strinja z njegovim predlogom, opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise državnemu tožilcu. Preiskovalna dejanja je treba opraviti kar se da hitro in kratko. Po prvem odstavku 63. člena ZKP [2] ima oškodovanec kot tožilec enake pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Kot je bilo že navedeno, je procesna pravica do (začetka oziroma do prevzema) kazenskega pregona v primerih, določenih z Zakonom, pravica subsidiarnega tožilca. V preiskavi (redni kazenski postopek) daje ZKP v prvem odstavku 177. člena pravico predlagati posamezna preiskovalna dejanja ne samo strankam, temveč tudi oškodovancu, ki še ni niti stranka v postopku. Po prvem odstavku 186. člena ZKP lahko oškodovanec in zasebni tožilec zahtevata od preiskovalnega sodnika pristojnega sodišča, naj opravi preiskavo, oziroma predlagata njeno dopolnitev. Med preiskavo lahko dajeta preiskovalnemu sodniku tudi druge predloge. V skrajšanem postopku se postopek začne po določbi drugega odstavka 435. člena ZKP z vročitvijo obtožnega akta obdolžencu in s takojšnjim razpisom glavne obravnave. Do te faze postopka sploh ne more priti, če obtožni predlog ne vsebuje vsega, kar bi po določbi 434. člena ZKP moral vsebovati, to pa je med drugim tudi predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi. [3] Ravno temu je bil v konkretni zadevi namenjen predlog pritožnice za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki sta ga sodišči šteli kot nedovoljenega.

13. Z razlago prvega odstavka 431. člena ZKP, iz katere izhaja, da ima v postopku pred okrajnim sodiščem le državni tožilec pravico predlagati opravo posameznih preiskovalnih dejanj, je bila oškodovanka kot tožilka, kot ena izmed upravičenih tožilcev, postavljena v neenakopraven položaj z državnim tožilcem (vsaj) glede zbiranja dokaznega gradiva za vložitev obtožnega akta in ji je bila s tem kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena. Med procesnimi določbami, ki urejajo skrajšani postopek oziroma postopek pred okrajnim sodiščem, ni najti posebne določbe, ki bi urejala procesnopravni položaj oškodovanca kot tožilca v zvezi s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Zato bi morali sodišči, ki sta izdali izpodbijana akta, pri razlagi (vsebine) in uporabi prvega odstavka 431. člena ZKP uporabiti najprej določbo 429. člena ZKP, po kateri bi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZKP v zvezi s 186. členom ZKP najprej ocenili, katera in če sploh katera od predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj je treba opraviti, ne pa zavreči kot nedovoljen predlog pritožnice kot subsidiarne tožilke za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.«

37OdlUS XIV, 34, Up-336/03, Ur. l. 18/05: »7. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena pomeni, da je bistveno enaka dejanska stanja treba obravnavati enako, bistveno različna pa različno. To načelo ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Kršitev načela enakosti je med drugim podana, kadar organ zakonu zmotno pripisuje vsebino, ki je v neskladju z načelom enakosti. (Glej Šturm, L.: 14. člen (načelo enakosti). V: Šturm, L. (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana 2002, s. 178). Organ, ki uporablja zakon v konkretnih primerih, je dolžan enaka dejanska stanja obravnavati enako, brez upoštevanja okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne (tako US npr. v Up-66/95 z dne 22. 11. 1995, OdlUS IV, 181). Zastavlja se vprašanje, ali so organi, ki so izdali izpodbijane odločbe, pri svojem odločanju upoštevali okoliščino, ki v določbah, ki urejajo pogoje za pogojni odpust, ni navedena kot odločilna, in s tem povzročili različno obravnavanje oseb v bistveno enakih okoliščinah.

10. Komisija, Upravno in Vrhovno sodišče štejejo, da pogojni odpust ni mogoč, če je obsojencu v času odločanja o prošnji prestajanje kazni prekinjeno, v konkretnem primeru iz zdravstvenih razlogov. Tak pogoj v 109. členu KZ, ki določa pogoje za odobritev pogojnega odpusta, izrecno ni naveden. Tudi slovenska pravna znanost, ki se ukvarja z institutom pogojnega odpusta, takega pogoja ne navaja, prav tako pa tudi ne izhaja iz določb ZIKS-1, ki se nanašajo na pogojni odpust ali na prekinitev prestajanja kazni. Organi, ki so uporabljali določbe 109. člena KZ, ki določa pogoje za pogojni odpust, so tako pri svojem odločanju upoštevali okoliščino, ki v tem predpisu ni navedena kot odločilna. S takim stališčem so povzročili neenako obravnavanje obsojencev, ki lahko zaprosijo za pogojni odpust, na eni strani, in ustavnega pritožnika na drugi strani, kljub temu, da so temeljne okoliščine teh obsojencev in ustavnega pritožnika v bistvenih potezah enake. Čeprav je prestajanje kazni ustavnemu pritožniku iz zdravstvenih razlogov začasno prekinjeno, zanj še vedno obstaja obveznost prestajati preostanek kazni v enaki meri kot za druge obsojence, ki se dejansko nahajajo v zavodu za prestajanje kazni zapora, in se bo moral v zavod vrniti takoj, ko bodo prenehale okoliščine, zaradi katerih mu je prestajanje kazni začasno prekinjeno (v konkretnem primeru tedaj, ko se mu bo izboljšalo zdravje). Z vidika obveznosti prestajati kazen in z vidika izpolnjevanja formalnega pogoja (tudi pritožnik naj bi že prestal polovico kazni zapora) so torej ustavni pritožnik in drugi obsojenci, ki za pogojni odpust lahko zaprosijo, v enakem položaju. Komisija, Upravno in Vrhovno sodišče pa so jih obravnavali neenako.«