Renata Zagradišnik, 2011

48Načelo avtonomije pogodbenih strank pri sklepanju pogodb je utemeljeno v splošni svobodi ravnanja, izhajajoči iz nedotakljivosti osebnostnih pravic, ki je zagotovljena s 35. členom, in svobodni gospodarski pobudi, določeni v 74. členu (OdlUS XI, 227, U-I-108/01, Ur. l. 102/02). Na področju podjetništva je ta zagotovljena v okviru svobodne gospodarske pobude iz 74. člena, ki je v tem smislu specialna določba v razmerju do ustavno zagotovljene splošne svobode ravnanja (OdlUS XIII, 65, U-I-199/02, Ur. l. 124/04). Po mnenju US iz načela avtonomije volje izhaja tudi pravica, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo pretežno avtonomno urejajo medsebojna razmerja v družbi. V skladu s to pravico pa je tudi izhodišče, da mora sodišče preprečiti ravnanje, ki pomeni izničenje (fravdulozen obid) pogodbeno prevzetih obveznosti. Tako ni ustavno sporno stališče, da določbe, po kateri je treba o najpomembnejših vprašanjih družbe odločati soglasno, ni dopustno enostavno obiti tako, da večinski družbenik po načelu večinskega odločanja spremeni take določbe družbene pogodbe (Up-94/01 z dne 21. 1. 2002).

49Zakonske omejitve svobodne pogodbene volje so v skladu z Ustavo le, če izpolnjujejo pogoje za dopustnost omejevanja ustavnih pravic (OdlUS XI, 227, U-I-108/01, Ur. l. 102/02). Tako je US ugotovilo, da je določitev najvišje najemnine za poslovne stavbe in poslovne prostore v neskladju s 33. in 74. členom, ker to ni edini ukrep, ki bi ohranjal pogodbeno razmerje, v katerem bi bilo spoštovano načelo ekvivalentnosti dajatev kljub porušenim razmeram na trgu oziroma kljub še ne vzpostavljenim tržnim razmeram. Določitev višine najemnine, ki naj bi se določala svobodno na podlagi ponudbe in povpraševanja ter drugih konkurenčnih dejavnikov, je izjemen ukrep, ki ga lahko upravičijo izjemnost takega interveniranja. US je ugotovilo, da ukrep ni izjemen, ker ni časovno omejen, temveč je določen za ves čas trajanja najemnega razmerja in kot tak sili k razveljavitvi oziroma razvezi pogodbe.

50Ustavnosodna presoja US glede vprašanja omejitev svobodne pogodbene volje ni konsistentna. Pri presoji prepovedi statutarnega omejevanja glasovalnih pravic v javni delniški družbi (OdlUS XIII, 65, U-I-199/02, Ur. l. 124/04) US ureditev glasovalnih pravic ni presojalo z vidika izpolnjevanja pogojev za dopustnost omejevanja ustavnih pravic, temveč je presodilo, da gre za eno izmed vprašanj v zvezi z delovanjem skupščine družbe, ki pomeni del urejanja načina izvrševanja ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude. Sodnik Čebulj je v odklonilnem LM ocenil, da gre za omejitev, ki bi jo US moralo presojati s kriteriji strogega testa sorazmernosti, pri čemer bi moralo pred tem ugotoviti, ali obstaja za določitev prepovedi statutarnega omejevanja glasovalnih pravic v javni delniški družbi ustavno dopusten cilj. Tega pa zakonodajalec po njegovem mnenju ni uspel izkazati.