Franc Testen, 2002

1Člen 15 vsebuje splošne, za vse človekove pravice veljavne določbe o pravni naravi, načinu uresničevanja, možnostih omejevanja in načinu razlage določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Četrti odstavek opredeljuje posebno človekovo pravico: pravico do sodnega varstva (drugih) človekovih pravic.

2Določba je uvrščena v II. poglavje: “Človekove pravice in temeljne svoboščine.” Mišljene so (človekove) pravice, ki imajo ustavno priznan položaj. Teorija in tudi judikatura US sta enotni, da (takšnih) človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne urejajo samo določbe, uvrščene v drugo poglavje: II. poglavja Ustave ni mogoče razlagati kot zaprt “katalog” človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Status ustavno varovanih človekovih pravic uživajo tudi posamezne pravice, ki jih Ustava ureja zunaj drugega poglavja, predvsem pravice, urejene v III. poglavju “Gospodarska in socialna razmerja”, npr. pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen), pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen) pa tudi pravice, ki jih najdemo v drugih poglavjih – npr. pravico do zakonodajnega referenduma (90. člen), ki se nahaja v IV. poglavju “Državna ureditev”, in še druge. (Glede vprašanja, ali posamezne ustavne določbe zunaj II. poglavja urejajo človekove pravice, glej komentar k ustreznim členom.) Kot človekove pravice ustavnega ranga je treba šteti tudi vse človekove pravice, urejene v drugih pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji (glej še tč. 10 komentarja k temu členu). Tu bo šlo predvsem za pravice, ki jih vsebujejo v Sloveniji ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Iz uradne obrazložitve k členu 160 predloga Ustave izhaja celo stališče, da bo US kot temeljno pravico ali svoboščino lahko opredelilo tudi kakšno drugo pravico, ki […] se bo […] z zakonodajo […] uveljavila v našem pravnem redu. Ni torej izključeno, da bi bilo naravo ustavno varovane pravice mogoče z interpretacijo dati tudi kakšnemu pravnemu položaju, urejenemu z “navadnim” zakonom, čeprav načelno velja, da zakonska “nadgradnja” človekove pravice ne uživa ustavnega položaja. (O tem glej npr. komentar k 40. členu). Na tej logiki temelji npr. stališče sodnika Krivica v njegovem LM v zadevi OdlUS IV, 12, U-I-92/94, Ur. l. 8/96, kjer je US opredeljevalo vsebino pravice soodločanja po 75. členu: s tem, ko je sistemski zakon natančneje določil vsebino te ustavne pravice oziroma jo v pomembnih elementih šele pojmovno izoblikoval, naj bi bilo vsa odstopanja “navzdol” treba šteti za poseg v (to) ustavno pravico.