Meje učinkovanja ustavnega jamstva lastnine
Jan Zobec, 2011
1Pravica do zasebne lastnine je kot ustavno jamstvo sicer umeščena v 33. člen, vendar se pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice, nahaja v 67. členu. Ustavnega jamstva lastnine (33. člen) zato ni mogoče obravnavati brez pooblastila iz 67. člena. To pooblastilo je sestavljeno iz dveh delov. S prvim pooblašča zakonodajalca, da določi način pridobivanja in uživanja lastnine, z drugim pa opredeljuje merila tega določanja in daje podlago sodobnemu individualističnemu konceptu lastnine značilni prožnosti, rekadentnosti. Ta lastnost se ne nanaša na samo lastninsko pravico (ta je namreč zajamčena s 33. člen), temveč na pravno oblast, ki jo ta pravica daje njenim nosilcem. Kajti če individualistični koncept (lahko tudi liberalistični – liberalistični zato, ker je navdahnjen s ciljem zagotoviti posamezniku kar največjo mero svobode) pojmuje lastnino kot največjo zasebno pravno oblast na stvari, je zaradi njene (v resnici njenih nosilcev in predmetov) vpetosti v socialna in gospodarska razmerja nujno tej oblasti postaviti (zunanje) meje (lastnina, utemeljena z individualističnim in monističnim konceptom, namreč ne more imeti notranjih meja), ki pomenijo meje učinkovanja lastnine. Določbi 33. in 67. člena sta korelativni in tvorita celoto, ki jo je treba razumeti kot dialektično ravnotežje. Na eni strani je individualistični koncept (ki ga izraža 33. člen), na drugi strani pa njemu postavljene omejitve – omejitve brezmejnosti posameznikove pravne oblasti na stvari ali na pravici, ki so nujne, da bi lastninska pravica služila tudi uresničevanju svobode in osebnostnemu razvoju drugih oziroma celotne družbene skupnosti (čeprav temu namenu služi tudi individualistični koncept – kot motivacijski in pogonski mehanizem tržne ekonomije, ki je na aktualni stopnji družbenega razvoja gibalo ekonomskega napredka). Člen 67 zato dopušča in nalaga zakonodajalcu, da določi vsebino lastnine (OdlUS XV, 70, U-I-40/06, Ur. l. 112/06). Civilno (zasebno) pravo že po naravi stvari nima mehanizmov, s katerimi bi lahko preprečilo javnopravne posege v lastninsko pravico – civilno pravo preprosto ni odporno na javnopravna krčenja in krnitve obsega, dosega in vsebine lastnikove pravne oblasti. Čeprav lastnina lahko ostaja pojmovno enaka, na videz nedotaknjena, in čeprav lastniku še naprej zagotavlja popolno zasebno pravno oblast, pa se vsebina te njegove pravne oblasti zaradi javnopravnih omejitev (ki ne izhajajo iz samega pojma lastnine, pač pa so postavljene od zunaj) lahko vse bolj in bolj krči, zožuje in omejuje. In ker je civilno pravo pred takimi javnopravnimi posegi (s katerimi zakonodajalec v skladu s pooblastilom, ki ga daje in tudi nalaga 67. člen, omejuje privatno pravno oblast) nemočno, je treba pravni institut lastnine zavarovati z najmočnejšimi, torej z ustavnimi normami (Gavella, str. 47). Te norme ne pomenijo petrifikacije lastnine in ne zagotavljajo popolne neokrnjenosti instituta lastnine, ampak samo to, da javnopravne omejitve, ki pomenijo način uresničevanja zasebne lastnine (drugi odstavek 15. člena), ne morejo preko določene meje. »Kje je ta meja, je odvisno ne le od narave stvari, ki je predmet lastnine, temveč tudi od tega, kakšne obveznosti je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine. Zato je treba omejitve lastninske pravice, potrebne za dosego gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine.« (OdlUS XV, 70). Načelno pa velja, da »bolj, ko je pri določeni vrsti stvari poudarjen njen pomen za skupnost, večji manevrski prostor ima na razpolago zakonodajalec pri urejanju vsebine lastninske pravice«. (Ponovljeno v odločbi OdlUS XV, 78, U-I-98/04, Ur. l. 120/06 in v OdlUS XVI, 100, Up-395/06 in U-I-64/07, Ur. l. 63/07)
2Lastninska pravica je sestavljena iz različnih upravičenj, katerih vsebino je treba zakonsko urediti. Ustavni pojem lastnine dobi zato vsebino šele z zakonsko ureditvijo. Rekadentnost lastninske pravice izraža stališče, v katerem US pravi, da se lahko »vsebina ustavnega varstva lastnine oziroma vsebina ustavno zajamčenih lastninskih upravičenj na posameznih kategorijah stvari (…) skozi časovna obdobja spreminja v odvisnosti od objektivnega pomena te kategorije stvari za skupnost kakor tudi od prevladujočih vrednostnih pogledov na razmerje med lastnikom in skupnostjo. Uporaba pooblastila za zakonsko konkretizacijo vsebine lastninske pravice privede do različnih pojavnih oblik lastnine (ne pa tudi do pluralizacije lastnine). Ker je javni interes pri različnih vrstah stvari različno intenzivno izražen, se zakonski lastninskopravni režimi posameznih vrst stvari razlikujej.« (OdlUS XV, 78, U-I-98/04, Ur. l. 120/06) Zadnjih dveh stavkov ne gre brati kot odstop od monističnega koncepta lastnine, kot priznanje, da lastniku pripada samo natančno določen krog upravičenj in da v okviru svoje lastninske pravice ne sme ničesar, česar mu pravni red izrecno in natančno ne dovoljuje. Razumeti ju je treba kot možnost različnega učinkovanja lastninske pravice – odvisno npr. od takšnega ali drugačnega pomena stvari za skupnost. Meje učinkovanja lastninske pravice namreč niso njene notranje meje – individualistično zasnovana lastnina jih sploh ne pozna. Tisto, kar obstaja in kar se na prvi pogled zdi kot podlaga za diferenciranje in tipiziranje »lastnin«, so zato samo zunanje meje te pravice, meje, ki povedo, do kod in kako lahko sploh učinkuje lastninska pravica kot najvišja privatna oblast na določeni kategoriji stvari.