Jadranka Sovdat, 2002

23Primerov, v katerih se je US neposredno sklicevalo na določbe mednarodnih pogodb, je bistveno več od primerov sklicevanja na splošnoveljavna pravna načela. Nenazadnje se je nanja tako ali drugače sklicevalo v večini že navedenih zadev. US se nanje sklicuje tedaj, kadar jih uporabi kot merilo presoje (glej komentar k 2. alinei 1. odst. 160. člena), kadar jih posredno presoja prek ocene ustavnosti ratifikacijskega zakona oziroma uredbe (glej komentar k 1. alinei 1. odst. 160. člena), pa tudi tedaj, kadar razlago njihovih določb uporabi kot argumente za svojo odločitev bodisi neposredno bodisi kot pripomoček, s katerim razlaga posamezno določbo Ustave.

24V nekaterih že omenjenih odločitvah, v katerih se je ocenjevala skladnost predpisa (OdlUS III, 60, U-I-154/93, Ur. l. 35/94; OdlUS V, 136, U-I-103/95, Ur. l. 64/96; OdlUS IV, 67, U-I-77/93, Ur. l. 43/95), je že iz izreka odločbe razvidno, da je US uporabilo določbe mednarodnih pogodb kot merilo presoje skladnosti izpodbijanega predpisa. Enako tudi še npr. v zadevah OdlUS IV, 16, U-I-24/94, Ur. l. 15/95; OdlUS VII, 21, U-I-57/95, Ur. l. 13/98 in U-I-283/00 z dne 13.9.2001, Ur. l. 79/01). V številnih drugih zadevah, v katerih je bil predmet ustavnosodne presoje predpis, pa je ta presoja v bistvu skrita v obrazložitvah posameznih odločitev (pri čemer se na tem mestu namerno odrekam razglabljanju o tem, kakšen pomen ima določba 2. odst. 22. člena ZUstS, po kateri ocena ustavnosti zakona obsega tudi oceno njegove skladnosti z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava).

25Tako je npr. US odločilo (OdlUS IV, 22, U-I-53/93, Ur. l. 21/95), da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo, iz obrazložitve pa je razvidno, da jo je presojalo tudi z vidika skladnosti z določbami Konvencije o otrokovih pravicah – KOP in ugotovilo, da tudi z njimi ni v neskladju. Enako je presojalo skladnost izpodbijanih določb z določbami iste konvencije tudi v zadevi OdlUS VII, 125, U-I-391/96, Ur. l. 49/98, tč. 13, kjer je prav tako v obrazložitvi ugotovilo neskladnost z ustavno pravico do združevanja kakor tudi s konvencijsko pravico do združevanja, ki jo prej navedena konvencija posebej zagotavlja v 15. členu. Prav tako je tudi v zadevi, v kateri je bil neposredni predmet presoje sicer izvršilni predpis (OdlUS VI, 88, U-I-330/96, Ur. l. 39/97), najprej odgovorilo na vprašanje ustavnosti zakonske določbe, ki predstavlja vsebinski okvir zanj, iz obrazložitve pa je razvidno, da je presojalo tako njeno skladnost z Ustavo kot tudi z določbami Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – MPESKP in KOP in ugotovilo, da zakonska določba ni v neskladju z Ustavo in navedenimi mednarodnimi akti (tč. 20). Tak primer pa je tudi odločba OdlUS VII, 196, U-I-94/96, Ur. l. 77/98, v kateri je US ugotovilo, da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo, presojalo pa jo je, sklicujoč se na 8. člen Ustave in neposredno uporabnost mednarodnih pogodb, tudi z vidika skladnosti z Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin – OKVNM, Pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju med RS in Republiko Madžarsko – PBHUPPS (Ur. l. 23/93, MP 6/93) in Sporazumom o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v RS – BHUNS (Ur. l. 23/93, MP 6/93).

26Velikokrat se določbe mednarodnih pogodb vsebinsko pokrivajo z določbami Ustave in tedaj se US praviloma osredotoči na ustavno določbo, če ugotovi neskladnost predpisa z njo, ne da bi se pri tem spuščalo v oceno njegove skladnosti z mednarodno pogodbo. Tako je npr. US presojalo (OdlUS VIII, 266, U-I-49/98, Ur. l. 101/99), ali je »sploh v skladu z Ustavo in mednarodnimi pogodbami, da Zakon o delovnih razmerjih – ZDR določa kot razlog za obvezno […] prenehanje delovnega razmerja izpolnitev pogojev za starostno upokojitev«, pri čemer je v obrazložitvi predstavilo relevantno ureditev dveh konvencij MOD, argumentacijo, s katero je utemeljilo neskladnost z Ustavo, pa oprlo na 1. odst. 14. člena. Včasih pa US s pomočjo podrobnejše določbe mednarodnih pogodb pri razlagi ustavne določbe določi njeno vsebino. Tako je npr. (OdlUS III, 38, U-I-193/93, Ur. l. 35/94) določbo 77. člena (pravico do stavke) razlagalo s pomočjo določb MPESKP ter MPDPP, določbo 38. člena (varstvo osebnih podatkov) pa s pomočjo določb Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo podatkov – KonVOP (OdlUS IX, 257, U-I-238/99, Ur. l. 113/2000 in OdlUS VII, 163, U-I-174/94, Ur. l. 73/98).

27Kadar sodišča splošne pristojnosti uporabljajo v sodnih postopkih določbe mednarodnih pogodb, je njihova uporaba podvržena ustavnosodni presoji v postopku z ustavno pritožbo, vendar le v obsegu, v katerem US tudi sicer preizkuša pravilnost uporabe materialnega in procesnega prava v sodnih odločbah – ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tako je US npr. v sklepu Up-293/98 z dne 1. 12. 1998 navedlo: »US ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je sodišče pri izdaji izpodbijane odločbe […] pravilno uporabilo materialno in procesno pravo (tudi materialne in procesne določbe konvencij). Ta presoja je zaupana sodiščem splošne pristojnosti, ki sodijo v skladu z Ustavo, zakoni in mednarodnimi pogodbami. US pa lahko opravlja le nadzor nad odločanjem sodišč z ustavnega vidika […].« (Glej npr. tudi sklepa Up-183/98 z dne 7. 3. 2000 in Up-140/98 z dne 1. 9. 2000.) V odločbi (OdlUS X, 110, Up-13/99, Ur. l. 28/01, tč. 11, 13, 14, 16), v kateri je US ocenilo, da stališče, ki so ga sprejela sodišča glede sodne imunitete, ni arbitrarno, je navedlo: »S tem, ko izpodbija ugotovitev sodišč, kaj je pravilo mednarodnega prava glede sodne pristojnosti v primerih, ko je pred slovenskim sodiščem tožena tuja država, pritožnik zatrjuje nepravilno uporabo prava. […] Mednarodne pogodbe, ki bi v tem primeru zavezovala RS, ni. […] Ob tem US zaključuje, da […] primeri kažejo na trend bodočega razvoja mednarodnega prava v pogledu omejevanja sodne imunitete držav pred tujimi sodišči. Vsekakor pa gornji primeri ne morejo služiti kot dokaz splošne prakse držav, priznane kot pravo in torej kot nastanek pravila, mednarodnega običajnega prava, ki bi v primeru kršitve kogentnih norm mednarodnega prava s področja varstva človekovih pravic kot posledice ravnanja države iure imperii […] dopuščal slovenskim sodiščem, da sodijo v takšnem primeru tuji državi.«

28Seveda pa je položaj drugačen, kadar je predmet sodnega odločanja prav človekova pravica ali temeljna svoboščina, kakor na primer v t. i. pripornih zadevah, kjer pomeni odločitev sodišča o priporu poseg v pravico do osebne svobode. Pogoje za dopustnost takšnega poseganja pa določata tako Ustava kot EKČP dokaj podrobno. Tako je US v postopku odločanja o ustavni pritožbi (OdlUS IV, 135, Up-123/95 in Up-127/95 z dne 6. 10. 1995, tč. 29 in 32) presojalo, ali sta bili kršeni pritožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave in pravica do sojenja v razumnem roku iz 3. odst. 5. člena EKČP – navedeno določbo EKČP je tako v skladu z 8. členom Ustave uporabilo neposredno. V kasnejšem primeru, v katerem je prav tako presojalo dopustnost posega v osebno svobodo glede na dolžino njegovega trajanja, pa je dobro leto zatem (OdlUS V, 190, Up-155/95 z dne 5. 12. 1996, tč. 11, 14 in 15) določbo 23. člena Ustave razložilo tako, da ji je dalo tudi del vsebine iz 5. člena EKČP – pravico osebe, ki ji je odvzeta prostost, do sojenja v razumnem roku – in odkazalo na neposredno uporabo le tistega dela določbe mednarodne pogodbe, ki zahteva, da se oseba izpusti na prostost, če ji te pravice ni mogoče zagotoviti. Na podoben način je US razlagalo tudi določbo 18. člena Ustave (OdlUS IX, 295, Up-78/00, Ur. l. 66/2000, tč. 12), kar je v obrazložitvi tudi izrecno povedalo: »Pri razlagi določbe se je US oprlo na dosedanja stališča ESČP o vsebini 3. člena EKČP v povezavi z odločanjem o azilu in o izročitvi posameznikov drugi državi oziroma o njihovem izgonu. Podobno kot 18. člen Ustave namreč tudi 3. člen EKČP prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Poleg te je upoštevalo še določbe specialne Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju – KPM.«