Mandatna doba DZ
Franc Grad, 2011
1Pomembna prvina delovanja parlamenta je tudi njegova časovna razsežnost. V skladu z načelom demokratičnosti morajo namreč volivci imeti možnost, da občasno na novo volijo predstavniško telo, da ljudstvo vsakič znova uveljavi svojo voljo kot suveren in z volitvami izvoljenim predstavnikom podeli pooblastilo za odločanje v predstavniškem telesu. Gre za zahtevo po periodičnosti volitev, ki se šteje za eno temeljnih načel sodobnih demokratičnih volitev (glej komentar k 43. členu).
2Člani parlamenta so torej drugače kot člani nekaterih drugih državnih organov (npr. sodniki) izvoljeni le za določeno dobo, ker morajo imeti volivci možnost, da od časa do časa ponovno odločijo o tem, katera oseba (in katera politična stranka) je primerna, da predstavlja njihove interese v parlamentu. Volilna (in s tem tudi mandatna) doba predstavniškega telesa je zato omejena na določen čas, ki se po državah precej razlikuje, traja pa navadno štiri ali pet let, redkeje več ali manj. Volilna (mandatna) doba predstavniškega telesa je praviloma določena v Ustavi, redkeje pa je določena v zakonu. V dvodomnem parlamentu je mandatna doba drugega doma lahko enaka, lahko pa različna od mandatne dobe prvega doma. Tudi mandatna doba članov drugih domov je zelo različna.
3Obnavljanje članov predstavniškega telesa poteka praviloma integralno, torej hkrati z izvolitvijo vseh njegovih članov. To se praviloma zgodi s potekom volilne dobe oziroma s prenehanjem mandatne dobe (če gre za predčasne volitve zaradi razpusta parlamenta). V nekaterih parlamentih pa je obnavljanje delno (parcialno), kar pomeni, da se znotraj volilne dobe parlamenta vsake toliko časa voli del njegovih članov.
4Vsak parlament lahko deluje samo v času, za katerega je izvoljen. Ta čas se navadno imenuje zakonodajna (legislativna) ali volilna doba parlamenta. Parlament, ki deluje v času zakonodajne oziroma volilne dobe, je en parlament, z začetkom zasedanja novega parlamenta pa se začne nova zakonodajna oziroma volilna doba, zato se v mnogih državah šteje zgodovina parlamenta po vrsti, kot so časovno potekale te dobe parlamentov. Ker je v času volilne dobe parlament pooblaščen izvajati svoje funkcije, se lahko ta doba imenuje tudi funkcijska doba. Z vidika časovne omejitve pooblastil parlamenta se imenuje ta doba tudi mandatna doba. Ta doba je navadno enaka volilni oziroma funkcijski dobi, vendar to ni nujno, ker se zaradi predčasnega razpusta parlamenta lahko skrajša. Mandatna doba parlamenta pa je lahko tudi daljša od njegove volilne dobe, kar se lahko zgodi zgolj v izjemnih okoliščinah, če je zaradi izrednega ali vojnega stanja parlamentu podaljšan mandat (prorogacija mandata).
5Mandatna doba predstavniškega telesa se ne začne z začetkom volilne dobe, temveč z njegovim konstituiranjem. To je v sodobnih razmerah dejanje samega parlamenta, s katerim se organizira tako, da lahko začne izvajati svoje pristojnosti. To v glavnem pomeni, da si na svoji prvi seji izvoli vodstvo in oblikuje delovna telesa. Ker pred tem že izvoljeno predstavniško telo še nima predsednika, ki bi ga sklical, praviloma skliče prvo sejo šef države.
6Tudi Ustava določa integralno obnavljanje članov predstavniškega telesa, in sicer na vsaka štiri leta, kar pomeni, da je volilna oziroma mandatna doba celotnega DZ in tudi poslancev kot njegovih članov štiri leta. Mandatna doba je lahko krajša, če pride do razpusta DZ in do predčasnih volitev še pred potekom štiriletne volilne dobe, daljša pa le v primeru vojne ali izrednega stanja.
7Mandatna doba na novo izvoljenega DZ ne začne teči niti z izvolitvijo poslancev niti z verifikacijo poslanskih mandatov, temveč šele s prvo sejo novoizvoljenega zbora, ko se konča tudi mandatna doba prejšnjega DZ. Prvo sejo novoizvoljenega DZ skliče predsednik republike najpozneje 20 dni po njegovi izvolitvi, torej po izvolitvi DZ (tretji odstavek 81. člena Ustave). S prvo sejo novoizvoljenega DZ se konča tudi mandatna doba starega DZ, torej DZ prejšnjega sklica. Mandatna doba le-tega pa ni časovno določena samo s sejo novoizvoljenega DZ, temveč tudi z ustavno določitvijo volitev novega DZ. Novi DZ se mora namreč izvoliti najprej dva meseca in najpozneje 15 dni pred potekom štirih let od prve seje prejšnjega DZ. Če pa bi prišlo do razpusta DZ in predčasnih volitev, bi se moral novi DZ izvoliti najpozneje dva meseca po razpustu prejšnjega.
Glede razpisa volitev v DZ glej komentar k 80. členu.
Literatura k členu:
Cerar, Imuniteta poslancev, ZZR 54, 1994, s. 57–79;
Golobič et al., Predpisi o volitvah v DZ s pojasnili, Ljubljana 2000;
Grad, Volitve in volilni sistem, IJU, Ljubljana 1996;
Grad et al., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana 1996;
Grad/Kaučič, Ustavno pravo Slovenije, Ljubljana 1997;
Grad–2000, Parlament in vlada, Ljubljana 2000;
Grad, Volitve in volilni sistem, Ljubljana 2004,
Grad et al., Primerjalno ustavno pravo, Ljubljana 2006,
Igličar, Zakonodajno odločanje, Ljubljana 1994;
Igličar, Zakonodajni proces z osnovami nomotehnike, Ljubljana 2004,
Kaučič 1992, Referendum in ljudska pobuda v novi slovenski ustavi, Teorija in praksa, 1–2/1992, s. 70–75;
Kaučič–1993, Poslanska imuniteta, Ljubljana 1993;
Kaučič 1994, Referendum in sprememba ustave, Ljubljana 1994;
Kaučič 1995, Postopek parlamentarne preiskave, Zbornik strokovno-znanstvenih razprav VŠNZ 8, 1995, s. 29–44;
Krivic, Ustavno sodišče: pristojnosti in postopek v: Pavčnik/Maučič (ur.), Ustavno sodstvo, Ljubljana 2000;
Mozetič 1999, Funkcije predsednika državnega zbora RS, v: Zajc (ur.), Parlamentarno vodenje, Ljubljana 1999;
Mozetič 2000, Parlamentarna preiskava v pravnem sistemu RS, Ljubljana 2000;
Pavčnik 1997, Teorija prava , Ljubljana 1997;
Pavčnik, Razumevanje temeljnih človekovih pravic, s. 84–116, v: Pavčnik et al. (ur.), Temeljne pravice, Ljubljana 1997;
Pitamic, Teorija države, Ljubljana 1996;
Predlog poslovnika DZ – druga obravnava, Poročevalec 44/2001;
Predlog vlade za začetek postopka za spremembo ustave RS, delovno besedilo 11. 7. 2001 (objavljeno na spletnih straneh vlade);
Sovdat, Nekateri vidiki sodnega varstva volilne pravice pri državnih volitvah, Pravnik, 4–5, 1999, s. 228–252;
Zagorc, Poslanski mandat in nezdružljivost poslanske funkcije,
Zajc, Parlamentarno odločanje, Ljubljana 2000.