Lovro Šturm, 2002

17Pojem laične države je mogoče razumeti v formalnem ali materialnem smislu. V prvem pomeni, da v državi ni državne cerkve. Tako v formalnem smislu v Evropi niso laične države Velika Britanija, skandinavske države in države z državno pravoslavno cerkvijo (več o tem v: Robbers, s. 323 in sl.). Po materialnem razumevanju je merilo, da verske skupnosti niso povezane s političnimi strankami in tako vplivajo na njihove odločitve. Za razmerje med državo in cerkvijo je ključnega pomena soodvisnost med svobodo religije in laičnostjo države.

18Svoboda religije in radikalna ločitev države in cerkve se v določenem smislu izključujeta. Razvoj načela o laičnosti države in o ločitvi države in religije ob uveljavitvi svobode religije v Franciji je pomembno vplival na sodobno evropsko doktrino. V sodnih odločbah Conseil d´Etat se je načelo svobode religije pokazalo kot najmočnejša protiutež proti prvotni ideji ločitve cerkve od države, ki je izhajala iz državno laicističnih predpostavk. Do državnega zagotavljanja svobode religije, kar je pomenilo bistveno več od gole religiozne tolerance države, je prišlo v Franciji s francosko revolucijo. V francoski Deklaraciji o človekovih in državljanskih pravicah iz leta 1789 člen 10 postavlja pravico v obrambnem smislu, da nihče ne sme biti preganjan zaradi svojih verskih prepričanj. V pozitivnem smislu jo uveljavlja francoska ustava iz leta 1791, ki zagotavlja vsakomur pravico, da izvršuje versko bogoslužje. Značilna je bila razprava v tedanji francoski skupščini ob oblikovanju prednjih besedil. Ko je eden od poslancev menil, da bi bilo dovolj, če bi le tolerirali nekatolike, mu je ugovarjal Mirabeau. Zanj je bila le strpnost premalo. V njegovih očeh je bila verska svoboda tako sveta pravica, da se mu je beseda tolerantnost, ki naj bi to poizkusila izraziti, v določenem smislu v tem pogledu zdela tiranska, kajti oblast, ki ima moč za izražanje strpnosti, zadaja udarec svobodi mišljenja prav s tem, ker pravi, da je strpna, da torej nekaj tolerira in prav tako nečesa tudi ne bi tolerirala (Starck, s. 371).

19Modeli razmerij med religijo in državo lahko vsebujejo tudi elemente neobčutljivosti ali sovražnosti do religije. Pri prvih gre za primere, ko normodajalec enostavno spregleda religiozne vidike vprašanj, ki jih ureja, ne da bi to tudi hotel. V takem primeru se ob prvem ugovoru prizadetih izkaže njegova dejanska naravnanost. Sovražnost pa se pokaže bodisi v odnosu do religioznih manjšin ali do religije nasploh, npr. v odrekanju priznanja pravne osebnosti, odrekanju dovoljenj za gradnjo, v preganjanju zaradi izvrševanja religije (Orehar, s. 25).

20Najbolj skrajno je bila ločitev države in verskih skupnosti izvedena v nekdanjih socialističnih evropskih državah. Izhajale so iz znanstveno utemeljene marksistično-leninistične ideologije, ki naj bi bila edina sposobna za spoznanje resnice. Zavračale so vse druge svetovne nazore, vključno z religioznimi. Svoboda vesti ni bila razumljena kot pravno zagotovljena avtonomija posameznika, da se na podlagi odgovornosti, zasidrane v moralnem ali religioznem, svobodno odloči za tisto, kar šteje za zavezujoče. Svoboščina je imela prej funkcijo, da “osvobodi vest religiozne more“. Nujna posledica takega gledanja na religijo je bil izgon verske skupnosti v “tišino zasebnega življenja”. Formula o ločitvi cerkve in države je bila razumljena kot ideološko-politično bojno načelo, ki je služila izločevanju religioznih skupnosti ne le iz države, ampak tudi iz družbe.

21Današnje razumevanje vloge cerkve in odnosa država/cerkev v Evropi izhaja iz sprejemanja države kot svobodne demokratične družbene ureditve in spoznanja, da medsebojno spoštovanje in podpora svobodni cerkvi v dejanski laični državi lahko prispeva k razvoju. Pri tem se seveda postavi vprašanje, ali dejstvo, da ni državne cerkve, pomeni tudi indiferentnost države do vere sploh – torej nekakšen državni agnosticizem. V državah, v katerih imajo v ustavi zapisano, da izhajajo iz razumevanja človeka kot presežnega bitja, prav gotovo ne. Ne pomeni pa, če država spoštuje družbeni pomen pojava vere, da zaradi tega ne bi mogla biti nevtralna v verskih zadevah. Tudi katoliška cerkev od II. vatikanskega koncila naprej v celoti sprejema koncept laične države. Omejuje se na moralno in versko poslanstvo ter pričakuje, da ji država prizna neodvisnost in avtonomnost pri njej lastni dejavnosti, to je pri javnem oznanjevanju vere in morale.

22Načela sobivanja države in cerkve, kot so na splošno sprejeta v Evropi, temeljijo na medsebojnem spoštovanju in priznavanju pravice cerkve, da opravlja svojo versko in moralno poslanstvo, upoštevaje lastna pravila notranje organiziranosti. Cerkev v sekularizirani družbi, kot danes obstaja v državah, ki pripadajo zahodnemu civilizacijskemu krogu, upoštevaje svojo socialno etiko, zasleduje določene cilje na vzgojnem, kulturnem in socialnem področju. Ti so lahko v smeri dopolnjevanja oz. popravljanja obstoječega. Moderne svobodne demokratične družbe v svojem ustavnopravnem redu zagotavljajo varstvo svobode religije, pri čemer imajo ključno vlogo neodvisna sodišča. Oblike izvrševanja te pravice pa so določene z vsakokratnim razmerjem med državo in cerkvijo. Zato svobode religije dandanes ni mogoče obravnavati izolirano od institucionalne ureditve pravnega položaja verske skupnosti, ki zagotavlja mesto cerkve v javnem življenju. Svoboda veroizpovedi, vesti in prepričanja ter svoboda bogoslužja se ne izčrpajo samo z zagotavljanjem subjektivnih pravic in nimajo samo namena, da bi odvrnili državne posege. Kot nepogrešljivi gradniki svobodne demokratične družbene ureditve in pravne države utemeljujejo tudi religiozno in svetovno nazorsko nevtralnost države ter zapoved paritete in spoštovanja različnosti. Na ta način se omogoča svoboden duhovni proces, v katerem se vrednostni nazori oblikujejo brez državnega vplivanja.

23Kot pravica pozitivne narave zagotavlja svobodo prepričanja ali svetovnega nazora v družbenem in političnem procesu, v katerem različne nazorske opredelitve v demokratičnem procesu stalne duhovne izmenjave med seboj srečujočimi se družbenimi silami prispevajo k oblikovanju splošne volje družbene in državne skupnosti. Do skrajnih meja do tega upoštevanja pa pride tedaj, če demokratična večina svojo večino zlorablja tako, da religioznim ali svetovno nazorskim manjšinam vsiljuje svojo religiozno ali svetovno nazorsko prepričanje in stališča. Prav pred tem svoboda religije kot človekova pravica deluje kot pravica manjšine proti večini. Nihče pa ni prizadet v svoji svobodi verovanja ali nazorskega prepričanja samo s tem, če se v svobodno igro silnic svobode in demokratične družbe vključi tudi verski moment preko državljanov, ki so kot verniki zavezani svoji religiji. Državi kot nevtralni državi nič ne preprečuje, da se pri svojih ukrepih o vrednostnih predstavah ne opre na tiste predstave, ki so navzoče v družbenem življenju. Državi je samo prepovedano, da bi se poistovetila z eno od mnogih mnenjskih usmeritev, ki so prisotne v pluralističnem dogajanju.

24Odkar se je v svobodnih demokratičnih družbenih ureditvah moderne Evrope zasidralo prepričanje, da religiozne zadeve ne sodijo v državno okrilje, mora biti država v pogledu religije in svetovnonazorsko nevtralna. S tem splošnoveljavnim prepričanjem je nastopilo tudi obdobje moderne svobode religije. Dotedanja toleranca se je umaknila verski svobodi, odkar se država ne meni za razlike med religijami in je aktivna samo na sekularnem področju, kjer tovrstna toleranca ne pride do izraza. V resnici je mogoče premik od tolerantnosti, ki jo zagotavlja država, do svobode, ki jo prav tako zagotavlja, označiti natančno za novo paradigmo. Odkar je do tega prišlo, je strpnost postala enostavno krepost v civilni družbi, ki jo izkazujejo pripadniki določene religije ali verskega prepričanja nasproti drugim z drugačnim verskim ali nazorskim prepričanjem. Le v tistih državah, v katerih še najdemo uradne cerkve, kjer ima država določeno pravno zvezo s posamezno religijo ali pa je npr. poglavar države tudi verski poglavar državne cerkve, je država dolžna izkazovati tolerantnost nasproti tistim, ki ne pripadajo državni cerkvi.

25Kako potemtakem v krogu evropskih demokracij definirati razmerje med državo in cerkvijo v dobi moderne svobode religije. Nevtralnost države do religije pomeni, da se država, potem ko se je odvezala raznih religioznih funkcij in položajev, nič več ne ukvarja z religioznimi ali svetovnonazorskimi usmeritvami in potrebami ljudi. Ko je religija zagotovljena kot temeljna človekova pravica, je s tem v pravnem pomenu besede umeščena izven dosega države.

26Religiozno in svetovnonazorsko nevtralna država je nepristranska, religije in drugih svetovnih nazorov ne podpira in jih tudi ne ovira. Država ne sme niti učiti niti zavračati nobene posamične filozofije, ideologije ali morale. Ne sme niti vzpodbujati niti prepovedovati nobene doktrine (racionalizma, materializma, liberalizma, marksizma) in ne sme dajati prednosti niti laični morali. Laičnost ne sme postati uradna ideologija, državna morala ali celo državna religija. Posamezniki morajo na tem področju ostati svobodni.

27Moderna svobodna demokratična državna ureditev vzpostavlja kot temeljno človekovo pravico njegovo svobodo. To pomeni, da tudi na vprašanja o pravem prepričanju in pogledu na svet kot eni najglobljih človekovih odločitev država sploh več ne odgovarja, ampak jih prepušča svobodnemu človeku samemu. Ker so si v tej svobodi ljudje enaki, pa te odločitve ne prepušča le nekaterim izmed njih, ampak vsakomur. Iz teh dveh razlogov se država ne identificira več z določenim religioznim ali drugim prepričanjem. V religiozno motivirane odločitve posameznikov sme država posegati le, če je to potrebno zaradi zagotavljanja sožitja med posamezniki in zaradi ohranitve temeljev družbenega reda. Če so si posamezniki glede na religiozno ali drugo prepričanje enaki, lahko država omejitve določa le tako, da se posameznik z vidika objektivnega opazovalca, naklonjenega svobodi prepričanja, ne more čutiti izločen in zapostavljen. Čimbolj neposredna je vez med določenim ravnanjem in prepričanjem, tem manj se sme država vmešavati. Zapoved nevtralnosti in prepoved vmešavanja v posameznikovo svobodo je zato ključna dolžnost države.

28Pred dvesto leti je zahteva, naj država zagotovi čim večjo svobodo posameznikov, pomenila, da se mora umakniti iz vseh področij družbenega življenja. Dandanes je servisna funkcija države, s katero država nudi ljudem raznovrstne nematerialne pa tudi materialne dobrine, njena pomembna naloga. Moderna socialna država se tudi sama dejavno vključuje v različna družbena področja in jih na razne načine posredno ali neposredno pospešuje. Ker se velik del religioznih dejavnosti odvija v verskih skupnostih, te pa na temelju svojega prepričanja opravljajo še druge – posvetne – naloge, jih država pri vzpodbujanju in pospeševanju različnih dejavnosti v družbi ne sme prezreti ali celo izločiti. Ločitev in nevtralnost državi ne preprečuje, da ne bi imela s cerkvami in tistimi verskimi skupnostmi, ki jim tudi US priznava vlogo obče koristnih ustanov (glej npr. OdlUS V, 174, tč. 28), enakih pozitivnih razmerij in oblik sodelovanja in skupnih prizadevanj, kot jih ima v tem pogledu z drugimi civilnodružbenimi organizacijami.