Jadranka Sovdat, 2011

23Za pasivno volilno pravico oziroma za pravico kandidirati na volitvah so lahko določeni strožji pogoji, ker je bistveno, da so parlamentarni kandidati osebe z integriteto in verodostojnostjo. Z izpolnitvijo obveznosti, da se javno predstavijo popolno in odkrito, lahko volivci presodijo kandidatove osebne kvalifikacije in usposobljenost, da bo najbolje predstavljal njihove interese v parlamentu. Takšne zahteve, ki razločno ustrezajo interesom demokratične družbe in države, imajo pri njihovi uporabi široko polje proste presoje. Tako sodba Melnytchenko proti Ukrajini (19. 10. 2004, § 53–66), po kateri je dopustno tudi pogojevanje pasivne volilne pravice s stalnim prebivališčem. V specifičnih okoliščinah tega primera je ESČP sicer ugotovilo kršitev pasivne volilne pravice pritožniku, ker je volilna komisija zavrnila njegovo kandidaturo z utemeljitvijo, da biva v ZDA in da torej nima stalnega prebivališča v Ukrajini, vendar je pritožnik delno bival zunaj Ukrajine zaradi strahu pred kazenskim pregonom. Splošno pa je zahtevo po izkazovanju prebivališča (habitual residence) kot pogoja za priznavanje volilne pravice upravičilo z naslednjimi razlogi: 1) osebe, ki nima stalnega prebivališča v državi, dnevni problemi ne zadevajo neposredno in stalno ter jih tudi ne pozna; 2) parlamentarni kandidati bi težko predstavili volivcem, ki živijo v tujini, različne volilne izbire, ti državljani pa tudi nimajo nobenega vpliva na določanje kandidatov ali na oblikovanje volilnih programov; 3) korelacija med volilno pravico za parlamentarne volitve in dejstvom, da si neposredno vezan z akti političnega organa, ki je tako izvoljen; 4) legitimna skrb, da zakonodaja lahko omeji vpliv državljanov, prebivajočih v tujini, na urejanje vprašanj (med njimi nekaterih temeljnih), ki primarno zadevajo ljudi, živečih v državi.

24Interes vsake države je, da zagotovi normalno in nesporno legitimno delovanje svojih institucij. Zato zahteva, da mora kandidat za poslanca izkazati zadostno znanje uradnega jezika, zasleduje legitimen cilj. Tako sodba Podkolzina proti Latviji (9. 7. 2002, § 33–37). Države pri tem uživajo široko polje proste presoje, vendar morajo zagotoviti, da je postopek za odločitev o neizvoljivosti kandidata takšen, da jamči pošteno in objektivno odločitev in preprečuje zlorabo oblasti pri odločanju. Pritožnica je volilni komisiji predložila izkaz o znanju latvijščine, vendar je državni jezikovni center od nje zahteval, naj predloži nov izkaz na podlagi novega preizkusa, ki ga pritožnica ni uspešno opravila. Volilna komisija je zavrnila njeno kandidaturo, pritožnica s pravnimi sredstvi ni uspela. ESČP je odločilo, da zavrnitev pritožničine kandidature ni bila utemeljena na dejstvu, da pritožnica ni predložila ustreznega certifikata glede znanja jezika. Certifikat, ki ga je predložila, namreč pred latvijskimi oblastmi nikoli ni bil postavljen pod vprašaj. Jezikovni center je samo za nekaj kandidatov zahteval dodatno testiranje znanja jezika, zato je ESČP podvomilo v pravno podlago za takšno razlikovanje. Preizkus je opravljal le en izpraševalec namesto odbora ekspertov, kar je pomenilo, da je imel le en javni uslužbenec odločujoč vpliv v zadevi, pri čemer vlada ni oporekala pritožničini trditvi, da je bila spraševana predvsem o razlogih njene politične opredelitve, kar zanesljivo ni povezano z zahtevo po dobrem znanju latvijščine. V takšnem postopku ni bilo jamstev objektivnosti in niso bile izpolnjene zahteve poštenega postopka in pravne gotovosti. Nacionalno sodišče pa teh kršitev v postopku s pravnimi sredstvi ni odpravilo. Zato kršitev 3. člena 1. protokola.

25Varstvo državne neodvisnosti, demokratičnega reda in nacionalne varnosti je legitimen cilj. Zavrnitev kandidature latvijski državljanki, za katero je bilo ugotovljeno, da je po 13. 1. 1991 aktivno sodelovala v stranki, ki je skušala ponovno vzpostaviti bivši režim, je zato zasledovala legitimen cilj. Sodba Ždanoka proti Latviji (16. 3. 2006, § 96–130): omejitve so se nanašale le na tiste osebe, ki so aktivno sodelovale v dejavnostih stranke, nacionalna sodišča pa so skrbno pretehtala individualne okoliščine, zaradi katerih so štela zavrnitev kandidature pritožnice za utemeljeno. V takšnih okoliščinah je ESČP, izhajajoč iz vloge svoje subsidiarnosti, sprejelo ocene nacionalnih institucij, tako zakonodajnih kot sodnih, ki so po mnenju sodišča bolje usposobljene, da ocenijo možne težave pri vzpostavljanju in varovanju demokratičnega reda v državi; zato jim je treba pustiti zadosten prostor, da ocenijo družbene potrebe pri ustvarjanju novih demokratičnih institucij, vključno z nacionalnim parlamentom, in ocenijo, ali je takšen ukrep še potreben za zagotovitev teh namenov. Pri tem je izrecno opozorilo na ugotovitev latvijskega ustavnega sodišča, po kateri mora zakonodajalec za ta ukrep vzpostaviti časovno omejitev, da ne bi država prestopila skrajnih meja proste presoje.

26Plačilo depozita, ki ga mora plačati kandidat na parlamentarnih volitvah, zasleduje legitimen cilj, da se zagotovi pravica do učinkovitega, boljšega predstavništva, da se okrepi odgovornost kandidatov in volitve poveri resnim kandidatom, da se ne bi nerazumno trošila javna sredstva. Zavrnitev kandidature pritožnika, ki ob njeni vložitvi ni plačal depozita, ni nesorazmeren ukrep. Tako sodba Sukhovetskyy proti Ukrajini (28. 6. 2006, § 50–73). S takšnim ukrepom se vzpostavlja občutljivo ravnotežje v konfliktu interesov: na eni strani, da se preprečijo neresne kandidature, in na drugi strani dovolitev registracije resnih kandidatov, tudi tistih, ki so ekonomsko manj sposobni. Ukrajinska ureditev je razumen kompromis, ki ne omejuje pasivne volilne pravice do te mere, da bi posegla v samo njeno bistvo. Depozit je namreč med najnižjimi in torej ni ekscesen v primerjavi z drugimi podobnimi ureditvami, poleg tega je bilo v volilnem okrožju, v katerem je hotel kandidirati pritožnik, registriranih več kot 20 kandidatov, od tega 12 neodvisnih. Pogoj, da dobi kandidat depozit vrnjen le, če dobi sedež v parlamentu (ne le, če doseže določeno število glasov), je sicer dokaj redek, vendar prav zaradi nizke višine depozita ne gre za arbitraren ukrep, ki bi bil zunaj meja širokega polja lastne presoje države.

27Zahteva, po kateri je treba predložiti podatke o premoženju, zaslužkih in drugih dohodkih kandidatov, služi temu, da imajo volivci predstavljeno izbiro in da se predvsem promovira poštenost volitev. Upoštevaje nacionalne, zgodovinsko in politično določene okoliščine, uvedba takšnega ukrepa ni arbitrarna ali nerazumna. Zato uvedba ukrepa, ki zahteva, da kandidati javno predstavijo svoje finančno stanje, zasleduje legitimen cilj. Tako sodba Ruska konservativna stranka podjetnikov in drugi proti Rusiji v delu, v katerem je odločeno o zatrjevani kršitvi pasivne volilne pravice (§ 45–66). V proporcionalnem volilnem sistemu, v katerem volivci glasujejo za liste političnih strank, pri čemer se ve, da imajo višje uvrščeni kandidati na listi več možnosti, da pridobijo parlamentarni sedež, ne preseneča strategija političnih strank, po kateri na vrh liste uvrstijo priljubljene ali karizmatične osebe. Pravne določbe, ki povečujejo vez med vrhom kandidatov in celo listo, pripomorejo k nastajajoči koherentni politični volji, kar je tudi legitimen cilj. Vendar je nesorazmeren ukrep zavrnitev kandidatne liste kot celote zaradi umika enega kandidata, ki ni predložil pravih podatkov o premoženjskem stanju. Politična stranka in pritožnik – prvouvrščeni kandidat sta bila namreč sankcionirana zaradi okoliščin, ki niso bile povezane z njunim pravno obvezujočim ravnanjem in so bile torej zunaj njunega nadzora, zato je bila s takšnim ukrepom kršena njuna pasivna volilna pravica. Sodba Sarukhanyan proti Armeniji (27. 5. 2008, § 43–50): kršitev volilne pravice zaradi zavrnitve kandidature pritožniku, ker naj bi prikril podatek o petini solastništva manjšega stanovanja. Pri tem je bilo sporno, ali naj bi lastnik stanovanja v procesu privatizacije postala njegova mati ali naj bi to postal tudi pritožnik s petinskim deležem, ker so tudi nacionalne oblasti to razlagale različno. Nacionalna sodišča niso dala razumne obrazložitve teh nejasnih okoliščin, poleg tega pa njihovo stališče o tem, da je pritožnik ponaredil podatke o premoženju, ni bilo podprto z dokazi in okoliščinami primera. Pritožniku ni mogoče pripisovati, da je ravnal v slabi veri, poleg tega pa je šlo za manjši delež na majhnem stanovanju – torej za manj pomemben podatek, ki ne bi mogel zavesti volivcev o pritožnikovem premoženjskem stanju.

28Zahteva, da mora kandidat predložiti podatke o zaposlitvi in članstvu v politični stranki, služi volivcem, da so obveščeni o predstavljeni izbiri z vidika kandidatovega poklicnega in političnega ozadja. Uvedba takega ukrepa ni nerazumna ali arbitrarna. Legitimno je tudi, da se od kandidatov zahteva, naj predložijo ažurne podatke, da ne bi bili volivci zavedeni. Zato gre za legitimen cilj, za dosego katerega je lahko volilna pravica omejena. Zavrnitev kandidature pritožnika, ki ni dal ažurnih podatkov o zaposlitvi, tako ne krši njegove pasivne volilne pravice. Pač pa krši pasivno volilno pravico zavrnitev kandidature drugega pritožnika, profesorja na univerzi, ki je bil tudi vršilec dolžnosti vodje oddelka ustavnega, upravnega in mednarodnega prava na tej univerzi. Njegova kandidatura je bila zavrnjena, ker naj ne bi pravilno navedel svoje zaposlitve in ker naj ne bi dal pravega potrdila o članstvu v politični stranki. Sodba Krasnov in Skuratov proti Rusiji (19. 7. 2007, § 39–66):  odločitve nacionalnih oblasti (volilnih komisij in sodišča) so notranje protislovne in niso utemeljene na določbah volilne zakonodaje ali njihovi razlagi v praksi. Ni mogoče resno utemeljiti, da bi razlikovanje med mestom profesorja in mestom vršilca dolžnosti vodje oddelka na isti univerzi lahko zavajalo volivce, še posebej, ker je šlo za nekdanjega javnega tožilca Ruske federacije, torej za javno znano osebnost, in je bil očitno njen trenutni akademski položaj manj pomemben. Pa še glede tega pritožniku ni mogoče očitati, da je ravnal v slabi veri, če je navedel zadnji in višji položaj, ki ga je trenutno imel, pa čeprav je bil ta začasen. Pritožnikovo članstvo v komunistični partiji ni bilo nikoli sporno, prav tako pa zakon ne predvideva kakšne posebne obličnosti glede potrdila o članstvu v stranki, pri zavrnitvi kandidature pa naj bi bilo sporno v glavnem to, da je bilo potrdilo naslovljeno na centralno volilno komisijo namesto na okrožno volilno komisijo. Glede na navedeno med ukrepom nacionalnih oblasti in legitimnim ciljem ni razumnega sorazmerja.

29Prepoved dvojnega državljanstva za kandidiranje na parlamentarnih volitvah je dopusten cilj, ki zasleduje zagotovitev lojalnosti poslancev do države. Vendar sodba Tănase in Chirtoacă proti Moldaviji (19. 11. 2008, § 100–114, predloženo velikemu senatu): takšen ukrep, ki ga je država uvedla eno leto ali manj pred volitvami, je neskladen s prakso, ki izhaja iz Zakonika dobre prakse v volilnih zadevah, in zato kot nesorazmeren krši volilno pravico. Sodba Seyidzade proti Azarbejdžanu (3. 12. 2009, § 27–39): zavrnitev kandidature duhovniku na parlamentarnih volitvah, pri čemer je zakonska ureditev tako nejasna, da ni mogoče ugotoviti, ali gre dejansko za neizvoljivost ali le za nezdružljivost funkcij, prav tako pa tudi ne, kdaj se šteje, da duhovnik, ki opravlja verske aktivnosti, ki naj bi bile ovira za kandidaturo, nedopustno prizadene samo bistvo volilne pravice.

30Sodba Sejdić in Finci proti Bosni in Hercegovini (veliki senat, 22. 12. 2009, § 42–50): prvič presoja z vidika načela enakosti v zvezi z volilno pravico. Da bi lahko kandidiral v Dom narodov, se mora posameznik opredeliti za enega izmed konstitutivnih narodov; druge osebe, kot so Romi in Judje, so izključene. Ta izključitev je sicer zasledovala vsaj en legitimen cilj – daytonski sporazum je bil nujen, da bi se vzpostavil mir v državi. Vendar nadaljnje izključevanje pasivne volilne pravice oseb, ki ne pripadajo enemu izmed konstitutivnih narodov, nima objektivne in razumne utemeljitve in zato krši 14. člen v zvezi s 3. členom 1. protokola.