Franc Testen, 2002

29Glede legitimacije za vložitev ustavne pritožbe je treba opozoriti na naslednja stališča. Nosilci nekaterih človekovih pravic so lahko tudi pravne osebe. V tem obsegu je tudi njim na razpolago ustavna pritožba kot posebno pravno sredstvo za varstvo teh pravic pred US. US je v nekaj novejših odločitvah sprejelo stališče, da zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec nista upravičeni osebi za vložitev ustavne pritožbe zoper oprostilno kazensko sodbo (tako prvič v sklepu OdlUS X, 115, Up-285/97 glede oškodovanca kot tožilca in v sklepu OdlUS X, 116, Up-168/98 glede zasebnega tožilca – oba sklepa z dne 10. 5. 2001 sta objavljena v Ur. l. 52/2001). Velja tudi, da oblasti ni treba varovati pred oblastnimi posegi (nje same) v njene “človekove pravice”. Zato bi moralo veljati pravilo, da javnopravni subjekti ne morejo biti “upravičene osebe” in bi moralo US njihove ustavne pritožbe zavračati. V primerjalni ustavnosodni praksi in literaturi najdemo stališča, naj pa to ne velja za javnopravne subjekte, ki iz ustavnopravnih razlogov uživajo določeno avtonomijo – npr. državne univerze, javno RTV, centralno banko, verske skupnosti tam, kjer imajo javnopravni položaj. US tega vprašanja načelno še ni rešilo. Le glede procesnih pravic je povedalo jasno: enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen) je zagotovljeno vsakomur, o čigar pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča sodišče. Ker tudi osebam javnega prava zakonodajalec daje pravico, da svoj pravni položaj varujejo v postopkih pred sodišči, gre ta ustavna pravica tudi javnemu zavodu. (Sklep Up-199/98 z dne 25. 3. 1999). Obrazložitev je nekoliko nejasna, argumenti, ki jih navaja, bi se analogno lahko uporabili pravzaprav za vsako ustavno varovano pravico, ki jo glede na svojo pravno sposobnost pojmovno lahko imajo tudi subjekti javnega prava. V ozadju argumentacije tega senatnega sklepa je nekaj več: sodni postopek je mehanizem, ki deluje izkrivljeno, če se pravila ne izvajajo enako konsekventno za obe stran(k)i. Izključitev javnopravnih oseb bi porušila zahtevano ravnotežje in privedla do kršitve enega temeljnih ustavnih načel, to je načela pravne države. US je potrdilo takšno svoje stališče, ko je v zadevi OdlUS X, 108, Up-373/97, Ur. l. 19/2001 meritorno na plenumu presojalo navedbe občine, da sta ji bili v pravdnem postopku kršeni pravica do pravnega sredstva po 25. členu in enako varstvo pravic po 22. členu. V isti odločbi pa se US izrecno ni hotelo opredeliti do vprašanja, ali se občina kot oseba javnega prava lahko sklicuje na varstvo pravice do zasebne lastnine po 33. členu. Delen odgovor na vprašanje, v kakšnem obsegu so osebe javnega prava lahko nosilke ustavne pravice do zasebne lastnine, se lahko najde v obrazložitvah nekaj odločitev, ki jih je US sprejelo v postopkih abstraktne presoje (OdlUS IV, 19, U-I-179/94, Ur. l. 28/95; OdlUS VI, 11, U-I-304/95, Ur. l. 11/97; OdlUS VI, 52, U-I-82/96, Ur. l. 35/97 in OdlUS VI, 57, U-I-112/95, Ur. l. 34/97).