Franc Testen, 2002

73Določba drugega stavka 3. odst., po kateri morajo biti merila (in postopek) o tem, ali US ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, določena z zakonom, pomeni tudi, da Ustava preprečuje, da bi US o tem lahko odločalo diskrecijsko; legalitetno načelo pri odločanju o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je ustavna zahteva.

74Merila in postopek za odločanje o tem, ali US ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, je določil ZUstS v členih 54 in 55. Po 54. členu odloči o tem, ali bo sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo, US v senatu treh sodnikov. V praksi US so se izoblikovali – in potem našli svojo formalno potrditev v poslovniku (4. člen) in v letnih razporedih dela – trije specializirani tričlanski senati: za ustavne pritožbe s področja kazenskopravnih zadev, s področja civilnopravnih zadev in s področja upravnopravnih zadev. Senat v takšnem postopku (preizkusa ustavne pritožbe) lahko ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, lahko pa ugotovi, da za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke in jo zavrže, ali pa, da z izpodbijanim aktom očitno niso kršene ustavne pravice ali da gre za zadevo, v kateri odločitev ne bi pomenila rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kadar kršitev ni imela pomembnih posledic za pritožnika, in ustavne pritožbe ne sprejme. Po 4. odst. 55. člena ZUstS se v primeru, če senat ustavne pritožbe ni sprejel, lahko v 15 dneh od dneva sprejema takšne odločitve za sprejem ustavne pritožbe pisno izrečejo katerikoli trije sodniki US. Na podlagi te določbe je US v zadevi OdlUS X, 35, U-I-155/99 z dne 22. 2. 2001 sprejelo naslednje stališče. Odločitev o zavrženju ali nesprejemu ustavne pritožbe ni zgolj odločitev senata, temveč je to dokončna odločitev celotnega US. V skladu s tem stališčem je tudi praksa, po kateri sodnik, ki ni sodeloval pri senatnem odločanju, se je pa pisno izrekel za sprejem ustavne pritožbe, lahko da ločeno mnenje.

75Od določb o postopku za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo je treba posebej omeniti rok: 1. odst. 52. člena ZUstS določa, da se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. V zvezi z vprašanjem, kdaj začne teči ta rok, je pomembno stališče US, ki velja za vse postopke: morebitna vložitev nedopustnega izrednega pravnega sredstva po prejemu sklepa o njegovem zavrženju ne ustvarja roka za vložitev ustavne pritožbe (npr. OdlUS V, 197, Up-70/96 z dne 22. 5. 1996). Enako velja glede vložitve pobude tožilcu, naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v pravdnem postopku: potem, ko tožilec stranko obvesti, da zahteve ne bo vložil, tej ne začne teči nov rok za vložitev ustavne pritožbe (tako npr. OdlUS IV, 175, Up-105/95 z dne 6. 10. 1995). Lahko pa pritožnik izpodbija sklep o zavrženju pravnega sredstva, če meni, da so mu bile z njim kršene človekove pravice.

76Tretji odstavek 52. člena ZUstS določa, da lahko v posebno utemeljenih primerih US izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku tega roka. Posebno utemeljenost primerov je doslej US presojalo predvsem s stališča vsebinske protiustavnosti izpodbijanega akta. Predloge pritožnikov za izjemno obravnavanje po izteku roka, ki so jih pritožniki utemeljevali z upravičenimi razlogi za zamudo roka, je US obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje – s smiselno uporabo ustreznih postopkovnih predpisov (npr. OdlUS V, 72, Up-10/95 z dne 6. 3. 1996). US je tudi izreklo, da zamuda zaradi čakanja na odgovor državnega tožilca na pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v pravdnem postopku) ne pomeni posebno utemeljenega primera v smislu 3. odst. 52. člena ZUstS (sklep Up-80/94 z dne 23. 11. 1995). Tudi nepoznavanje prava ne more pomeniti takšnega posebno utemeljenega primera (sklep Up-24/95 z dne 20. 3. 1995). Tudi zgolj dejstvo, da v odločbi Vrhovnega sodišča ni naveden pravni pouk, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po poteku roka (sklep Up-72/96 z dne 19. 6. 1996).