Jan Zobec, 2011

1US v svojih odločbah velikokrat ponavlja, da ustavno jamstvo zasebne lastnine zagotavlja svobodo ravnanja na premoženjskem področju – v središču je torej posameznikova svoboda in sicer svoboda na področju materialnih pogojev posameznikovega obstoja, varnosti in razvoja njegove osebnosti, pri čemer US kot bistven element te svobode vidi v možnosti razpolaganja s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine. Čeprav usmerjen k posamezniku, ima individualistični (liberalistični) koncept lastnine tudi pomemben ekonomski in prek njega širši socialni učinek. V sedanjih razmerah in na sedanji stopnji družbenega razvoja je namreč lastnina eden od osrednjih in najpomembnejših pogonskih (motivacijskih) mehanizmov tržnega sistema ter s tem gospodarskega in prek njega družbenega razvoja. Lastninska svoboda zajema več elementov: svobodo pridobivanja lastnine, uživanje lastnine, pravico do prenašanja lastnine in zaupanje v pridobljene pravice. Vprašanje je, ali je zaradi spodbujevalnih učinkov, na katerih temeljijo kapitalistične (tržne) ekonomije, v okviru uživanja lastnine ustavno varovan tudi dobiček, ki ga ta prinaša (brez dobička ni podjetništva). »Eno izmed temeljnih upravičenj lastninske pravice je tudi uživanje civilnih sadov, ki ga prinaša lastninska pravica, kar je še posebej pomembno v sistemu tržne ekonomije.« (U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009, Ur. l. 90/09) Tako tudi ESČP, ki je v sodbi velikega senata v zadevi Hutten-Czapska proti Poljski (sodba z dne 19. 6. 2006) posebej poudarilo ta vidik. Poljski je namreč naložilo, da mora z ustreznimi zakonskimi in/ali z drugimi ukrepi v domačem pravnem redu zagotoviti mehanizem, s katerim bo poskrbljeno za pošteno ravnotežje med interesi najemodajalcev (lastnikov), vključno z upravičenjem pridobivati profit od njihove lastnine, in splošnim interesom skupnosti, ki vključuje dostopnost stanovanj tudi za manj premožne, v skladu z načeli konvencijskega jamstva lastninskih pravic (239. t.). Sodnik B. M. Zupančič je bil tu drugačnega mnenja – po njegovem pravica pridobivati dobiček zgolj na podlagi dejstva lastništva stanovanjskega poslopja ne more imeti statusa najemodajalčeve (lastnikove) človekove pravice. Gol lastnikov profit namreč ne izvira iz njegovih storitev v korist najemnika – gre za plačilo, ki ni pogojeno z vzajemnostjo koristi.

2Vendar stališča o ustavnem (in konvencijskem) varstvu dobička (oziroma o ustavno in konvencijsko varovani pravici do dobička) ne gre razumeti absolutno in dobesedno. Tisto, kar je varovano, so samo pogoji (možnosti) za pridobivanje, ne pa bodoči dobiček kot tak, se pravi dobiček sam po sebi – ta je varovan šele z njegovo konkretizacijo, s pridobitvijo (ustvaritvijo, torej s tem, ko sta dobiček ali dohodek zaslužena) ali z nastankom izvršljivega zahtevka. To izhaja iz odločbe ESČP v zadevi Ian Edgar (Liverpool) Ltd. proti Združenemu kraljestvu z dne 25. 1. 2000 (in še prej iz zadeve Batelaan in Hugies proti Nizozemski, odločba z dne 3. 10. 1984), kjer je rečeno, da zmanjšanje vrednosti premoženja družbe zaradi izgube bodočega dohodka ni zajeto s konvencijskim jamstvom lastnine – bodoči dohodek in dobiček od poslovne dejavnosti sta torej zunaj 1. člena 1. Protokola (v tem smislu tudi Nemško Zvezno ustavno sodišče – BVerfGE 30, 292). Zato je treba omenjeno stališče v U-I-128/08, Up-933/08 (in v sodbi ESČP Hutten-Czapska proti Poljski) razumeti ne dobesedno, pač pa le kot izpeljavo načela, po katerem mora lastninska pravica zagotavljati vsaj neko otipljivo in konkretno (ekonomsko) korist. Če je država omejila svobodno razpolaganje s stanovanji (stanovanje sicer lastnik lahko proda – je pa že vnaprej jasno, da zaradi možnosti prenašanja [»dedovanja«] pravice do najemnega razmerja za neprofitno najemnino na ožje družinske člane takega stanovanja nihče ne bo pripravljen kupiti), mora lastniku pustiti vsaj dostojen dobiček – če je to edino (vse), kar mu še preostane od lastnine (ker bi bila sicer ta pravica izvotljena).