Igor Kaučič, 2011

26Eno najpomembnejših načel, ki jih je institucionalizirala Ustava, je načelo državne suverenosti oziroma samostojnosti in neodvisnosti RS. Zato se je v procesu vključevanja Slovenije v EU in s tem povezanim prenosom nekaterih prvin suverenosti na njene organe zastavljalo vprašanje, ali takšna kvalitativna sprememba ustavne ureditve ne zahteva poleg spremembe Ustave tudi (obvezno) referendumsko izjavljanje volivcev. Pozitiven odgovor na to vprašanje se je v političnih in strokovnih krogih, pa tudi širše v slovenskem javnem mnenju, oblikoval že pred začetkom tega integracijskega procesa, dokončno pa nekaj mesecev pred podpisom t. i. pristopne pogodbe k EU. Drugače pa je bilo z vprašanjem o obliki in pravni naravi takega referenduma. Naša pravna ureditev je namreč omogočala odločanje o tem vprašanju na različnih vrstah in oblikah referenduma. Povsem z načelnega vidika bi bili možni zakonodajni referendum, posvetovalni referendum in referendum o spremembi Ustave, izključena pa ni bila niti možnost sprejema posebnega (ustavnega ali navadnega) zakona po zgledu zakona, ki je uredil plebiscit leta 1990.

27Besedilo vladnega osnutka ustavnega zakona o spremembi Ustave ni predvidevalo referenduma o pristopu k EU, temveč je njegova druga točka razdelka II določala, da bi se ta referendum uredil kar v ZRLI. V konkretnih notranjepolitičnih in mednarodnopravnih razmerah ter ob upoštevanju veljavne pravne ureditve nobena od teh oblik referenduma ni bila povsem ustrezna. To je veljalo zlasti glede načina ugotavljanja izida glasovanja, pravne vezanosti na referendumski izid in možnosti ponovitve referenduma, kot tudi glede sočasne izvedbe referendumov o pristopu Slovenije k EU in NATO. Zato je DZ sprejel odločitev, da se vsa ta vprašanja uredijo s spremembo Ustave oziroma v ustavnem zakonu in se na tej pravni podlagi izvedeta referenduma o pristopu Slovenije k EU in NATO.