Komunikacijska zasebnost na delovnem mestu
Goran Klemenčič, 2011
62Vprašanje posegov v komunikacijsko zasebnost je posebej občutljivo v odnosu delodajalec – delojemalec, saj ostaja odprta dilema, kakšno stopnjo zasebnosti lahko delojemalec na delovnem mestu upravičeno pričakuje in kdaj pomeni poseg v komuniciranje zaposlenega poseg v nedotakljivost njegove zasebnosti (2. odst. 37. člena). Pri tem vprašanju se sooča več nasprotujočih si interesov. Na eni strani imamo interes delodajalca, ki ima pravico do oblasti nad svojimi sredstvi (npr. telefoni, računalniškimi omrežji) in vsekakor tudi (omejeno) pravico, da nadzira, ali je ta oprema uporabljena skladno z namenom, s katerim je bila zaposlenemu dana v uporabo. Prav tako ima legitimen interes, da preprečuje, odkriva in preganja disciplinske prekrške zaposlenih, predvsem zlorabo opreme v osebne ali druge sporne namene, kot tudi zlorabo opreme na način, ki bi lahko privedel do odškodninske odgovornosti delodajalca proti tretjim osebam. Na drugi strani je legitimen interes zaposlenega, ki utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti in delno samostojnost ter zaupnost tudi na delovnem mestu. Temu se pridružuje še interes zunanjih tretjih oseb, ki z osebo na delovnem mestu komunicirajo glede zasebnih stvari.
63Vprašanje omejitev pravice do zaupnosti komuniciranja v delovnih in drugih zaprtih sistemih bo vedno predstavljajo konkretno ustavnosodno vprašanje, ki ga bo potrebno podvreči splošnim ustavnim kriterijem presoje kolizije nasprotujočih si pravic in interesov (predvsem sorazmernosti med omejevanjem pravice in željo po dosegu legitimnega cilja). Ledino na tem področju sta v Evropi orala primer Halford proti Združenemu kraljestvu, v katerem je ESČP izrecno zapisalo, da oseba zasebnost upravičeno pričakuje tudi na delovnem mestu, ter francosko Kasacijsko sodišče, št. 99-42.942, z dne 2. 10. 2001. V omenjeni odločbi je sodišče med drugim zapisalo: »Delavec ima tudi med delovnim časom in na delovnem mestu pravico do spoštovanja zasebnega življenja, vključno s pravico do tajnosti občil. Delodajalec, ki bere sporočila, ki jih zaposleni pošilja ali sprejema preko službenega računalnika, krši temeljne pravice delavca, kot jih določa 8. člen EKČP […] To velja ne glede na to, ali je bil delavec vnaprej seznanjen, da službenega računalnika ne sme uporabljati v neslužbene namene. […] Pravice zaposlenega, ki je v prvi vrsti človek in ne zgolj delavec, morajo biti spoštovane. Tudi na delovnem mestu ima vsakdo pravico do določene stopnje avtonomije. Podjetje ali druge ustanove ne smejo biti mesta, kjer bi delodajalci arbitrarno in brez omejitev izvajali svoje diskrecijske pravice; ne smejo postati okolja totalnega nadzora, kjer temeljne človekove pravice nimajo veljave. […] Uporaba računalniške tehnologije resda že sama po sebi predstavlja in omogoča izvajanje nadzora nad zaposlenimi s strani nadrejenih, vendar pa je nujno, da kljub oženju zasebnega prostora na delovnem mestu delček zasebnega življenja – tako pomemben za svobodo in osebnost posameznikov – preživi tudi na delovnem mestu. […] Predvsem z revolucijo na področju nove komunikacijske tehnologije se meja med delovnim in zasebnim okoljem vse bolj zamegljuje. Evolucija novih delovnih razmerij in njihovih oblik (trajanje delavnika, honorarno delo, delo na domu, fleksibilen delovni čas, delo na daljavo ipd.) ter nove tehnologije prinašajo vse večje prepletanje zasebnega in delovnega okolja; ‘delo’ vdira v vse kotičke zasebnega življenja. […j Čeprav je tehnično povsem mogoče, da delodajalci zato, da bi se izognili različnim težavam in zlorabam, delavcu prepovedo uporabo službenih računalnikov v osebne oz. neslužbene namene (in izvajanje prepovedi nadzirajo), je tovrstna prepoved – kot ugotavljajo strokovnjaki – v 21. stoletju povsem nerealna. […] Menimo, da je splošna popolna prepoved uporabe e-pošte v neslužbene namene nerealna in krši pravno načelo sorazmernosti.«
64Že leta 2000 pa je o tem odločalo tudi Upravno sodišče RS (opr. št. U 702/1999): »Sodišče je glede na ugovor tožene stranke, da je šlo za službene telefone, ugotovilo, da pojem tajnosti pisem in drugih občil zajema tako zasebne kot tudi službene komunikacije. Zaupnost razmerij, v katere vstopa posameznik, ne more biti uporabljena kot kriterij, ki bi določal obseg zaščite komunikacijske zasebnosti. Vsakršna poklicna ali poslovna dejavnost lahko do večje ali manjše stopnje vključuje zadeve, ki so zaupne. Pri tem seveda prihaja do prekrivanja zasebnega in poslovnega življenja, pri čemer pa ni mogoče ugibati, v kakšnem svojstvu nekdo deluje v določenem trenutku. Preiskovanja izključno poslovne dejavnosti nekega posameznika ni mogoče opreti na dejstvo, da je to podlaga za izključitev protipravnosti posega v to pravico. Pojem zasebno življenje torej vsebuje tako zasebne kot tudi službene telefonske linije, zaradi česar ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega telekomunikacijskega sredstva. To varstvo je dano vsem osebam in ni mogoče slediti navedbi tožene stranke, da to ne velja za tožnike, ki so uporabljali mobilne telefone v lasti tožene stranke. Lastninski koncept zasebnosti, to je pristop z vidika dejstva, čigavo je komunikacijsko sredstvo, ki je bilo nadzirano, ni bistven. Tudi Ustava RS ne ločuje zasebnosti v zasebni in službeni sferi. Sodišče pa pri tem tudi pripominja, da dejstvo, da so tožniki oziroma osebe, za katere je tožena stranka pridobila izpise, zaposleni pri toženi stranki, še ne pomeni, da bi kot državni uradniki imeli poseben položaj in bi bili tako tudi v podrejenem razmerju do državne oblasti, kjer bi bilo poseganje v njihovo ustavno pravico drugače urejeno. Dejstvo, da je nekdo zaposlen v državnem organu, ne more povzročiti takih pravnih posledic, da bi bil poseg v njegove ustavne pravice dopusten ne glede na vsebino posega, razen če posameznik na to izrecno ne pristane. Vmešavanje v zasebno življenje tako pomeni tudi nadziranje domačih in službenih telefonskih linij, kot je to ugotovilo tudi ESČP v sodbi v zadevi Niemetz proti Nemčiji z dne 16. 12. 1992. Sodišče je v zadevi Kopp proti Švici z dne 25. 3. 1998 ugotovilo, da ni razlike, ali gre za klic na telefonsko linijo ali za klic s telefonske linije, niti ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega komunikacijskega sredstva. »Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je treba varstvo zasebnosti, zagotovljeno v 37. členu, uporabiti tudi za področje nadzora nad rabo telefonskega aparata, sicer dodeljenega posamezniku za službeno uporabo.« Iz povedanega izhaja naslednje: uporaba interneta, e-pošte, spletnih klepetalnic itd. sodi med občila, katerih tajnost je zavarovana s 37. členom, z ZEKom in ZVOP-1. Njihova vsebina je varovana s primerljivo stopnjo varstva kot druge oblike komuniciranja, na primer telefon ali pisma; v naši pravni ureditvi ni podlage za obravnavanje internetnih komunikacij na delovnem mestu kot manj zasebne oziroma bolj javne oblike komuniciranja. V tej zvezi je s pravnega vidika povsem brezpredmetna ugotovitev, da je npr. za delodajalca tehnično relativno bolj preprosto prikrito nadzirati uporabo interneta in e-pošte delavca, kot pa telefon in pisma. Zgornje stališče je potrdila tudi sodba ESČP v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu (3. 4. 2007). Sodba je pomembna, ker gre za prvo tovrstno odločitev omenjenega sodišča, ki postavlja nove standarde sodne prakse vsem državam, članicam Sveta Evrope. V tem primeru je delodajalec brez vednosti zaposlenih, z namenom zagotavljanja smotrne uporabe službenih sredstev, nadziral izpiske telefonskih klicev, analiziral obiske spletnih strani in naslove pošiljateljev oz. naslovnikov e-pošte in čas ter dan odpošiljanja. Čeprav delodajalec ni nadziral vsebine telefonskih pogovorov, ne vsebine same e-pošte, je sodišče ocenilo, da je bil nadzor protipraven in je pomenil nedopusten poseg v pravico delavke do zasebnosti po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri tem se je odločno postavilo na stališče, da kršitev pravice do zasebnosti delavca pomeni vsako ravnanje delodajalca, ki ima za posledico seznanitev z vsebino komunikacije ali nadzor komunikacije (ne glede na njeno obliko in uporabljeno službeno sredstvo) delavca na delovnem mestu v nasprotju s pričakovanji delavca ali v nasprotju s postavljenimi pravili ravnanja na delovnem mestu. Sodišče je tudi zapisalo, da nadzora ni mogoče upravičevati s splošnim izgovorom, da bi se delavec glede na svoje delovno mesto in glede na službena sredstva moral ali mogel zavedati, da se njegove komunikacije lahko nadzorujejo. Podjetje oz. ustanova mora sprejeti natančna interna pravila nadzora, ki morajo vnaprej določiti, kdo, kdaj, kako in pod kakšnimi pogoji lahko delodajalec nadzira zaposlenega, zaposleni pa morajo biti s temi pravili vnaprej seznanjeni (tovrstna privolitev pa ne sme biti v celoti nesorazmerna oziroma je ne sme izsiliti močnejša stranka – delodajalec). Ob tem pa mora biti namen nadzora legitimen in sorazmeren s posegom v pravico, obseg in oblika nadzora morata biti prilagojena najmanjšemu možnemu posegu, s katerim je še mogoče zagotoviti namen nadzora, npr. preprečitvi hujše zlorabe službenih sredstev.
65Ta razdelek je torej mogoče skleniti z ugotovitvijo, da zaradi narave in obsega varstva komunikacijske zasebnosti v 37. členu delodajalčev poseg vanjo ni mogoč (ker ne izpolnjuje pogojev po predhodni sodni odredbi, niti ne interesa kazenskega postopka ali varstva države) v vseh primerih, ko zaposleni na določeni komunikaciji utemeljeno pričakuje zasebnost. V tem delu je slovenska ureditev zaradi restriktivnosti 2. odst 37. člena celo strožja, kot jo postavlja primer Copland. Poseg s strani delodajalca bo torej dopusten zgolj v primerih, ko zaposleni ne bo utemeljeno pričakoval zasebnosti pri svojih komunikacijah (to pričakovanje pa bo delodajalec lahko »znižal« oz. »omejil« z ustreznimi predhodnimi splošnimi akti ter pravili in ustrezno seznanitvijo delavca s tem; pri čemer morajo biti te omejitve še vedno sorazmerne), pa tudi za te posege oziroma vsaj za njihov okvir bi bilo treba z zakonom določiti določene stroge pogoje za poseganje v pravico do komunikacijske zasebnosti, šele potem bi lahko delodajalec z internimi akti podrobneje uredil razloge za posege ter načine izvrševanja teh posegov.
Literatura k členu:
Agre/Roienberg (ed.), Technologv and Privacv, The New Landscape, The MIT Press, Cambridge 1998;
Burkell, ‘Deciding for Ourselves: Some Thoughts on the Psychology of Assessing Reasonable Expectations of Privacy’, Canadian Journal of Criminology & Criminal Justice 50 (3) 2008;
DeCew, In pursuit of Privacv – Law, Ethic and the Rise of Technologv, Corncll Universitv Press 1997;
Jenull, Preiskovanje komunikacijske zasebnosti, PP 10/15, 2009;
Jordan, Decrypting the Fourth Amendment: Warrantless NSA Surveillance and the Enhanced Expectation of Privacy Provided by Encrypted Voice over Internet Protocol, Boston College Law Review, maj 2006;
Kovačič, Nadzor in zasebnost v informacijski družbi, FDV 2006;
Makarovi, Ustavno varstvo zasebnosti komunikacijskih naprav v inšpekcijskih in prekrškovnih postopkih, Zbornik 6. dnevov prekrškovnega prava, GV 2011;
Podpečan, Veliki brat je v vaši pisarni, PP 19, 2007;
Schoeman, Privacv and Social Freedom, Cambridge Universitv Press, 1992;
Solove, Reconstructing Electronic Surveillance Law, George Washington Law Review 72, 2004;
Solove, Understanding Privacy, Harvard University Press, 2008;
Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2. členom Ustave RS , PP 10, 2003;
Trechsel, Human Rights in Criminal Proceedings, Oxford University Press 2006;
Vuksanović, Nekateri aktualni problemi komunikacijske zasebnosti, Nadzor telekomunikacij, PP, 26/33;
Zalar, A.: (Tele)komunikacijska zasebnost v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, PP 14, 2000;
Zupančič B. M. et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2000;
Žirovnik, (Ne)potrebnost stranskih žrtev pri zakonitih posegih v (tele)komunikacijsko zasebnost, PP 23, 2010.