Janez Dular, 2002

36Drugi odstavek 5. člena se vsebinsko navezuje na eno izmed določb 1. odst. istega člena, povzeto iz prejšnje ustave (SRS): “/Država/ skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino.” Ker je bil v prejšnji ustavi na tem mestu namesto glagola skrbeti uporabljen glagol zavzemati se, bi bilo mogoče reči, da je sedanja formulacija nekoliko šibkejša (prim. Pirjevec, s. 191), to njeno šibkost pa skuša nevtralizirati prav 2. odstavek z napovedjo zakona o posebnih pravicah Slovencev brez slovenskega državljanstva.

37Vendar tega zakona dobrih deset let po sprejetju ustave še ni. Čeprav je prva različica tez zanj nastala že leta 1992, je za zdaj edina uresničena zakonodajna sled omenjene ustavne določbe raba izraza ustavne obveznosti pri poimenovanju tiste postavke v vseh državnih proračunih, ki je namenjena neposredni finančni podpori organizacijam in ustanovam zamejskih Slovencev (tudi ta postavka in njeno poimenovanje sta povzeta iz pravne ureditve SRS). Zakonodajalec je doslej v zvezi s tem sprejel več političnih aktov (npr. Resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov RS, Ur. l. 35/96), ni pa še zmogel te problematike sprejeti v obliki pravno zavezujočih norm. Odlašanje se je najjasneje pokazalo, ko je skupina poslancev DZ na pobudo iz civilne družbe (Svetovni slovenski kongres) leta 1998 vložila v zakonodajni postopek Predlog zakona o statusu Slovencev brez slovenskega državljanstva: besedilo je takrat ostalo na stopnji objave predloga (Poročevalec, 80/98, EPA 664 – II), čez tri leta pa je prišel v obravnavo Predlog resolucije o položaju Slovencev, ki živijo izven RS, razen Slovencev v zamejstvu, ter s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov RS – Poročevalec, 94/01, EPA 361 – III) in v njegovi utemeljitvi (“Razlogi za sprejem resolucije”) je znova samo napovedana “priprava ustreznega zakona”.

38Za nacionalno državo – in slovenska država “temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe” (3. člen) – je naravno, da skuša vzdrževati posebne stike s tistimi pripadniki državotvornega naroda, ki so se zaradi mednarodnopolitičnih, migracijskih idr. vzrokov znašli zunaj njenih meja, ohranili pa so narodno zavest in občutek solidarnosti z matično nacionalno državo (to se je jasno pokazalo v prizadevanju za državnopolitično osamosvojitev Slovenije in njeno mednarodno priznanje). Če vzdrževanje teh stikov preseže politično raven, se lahko pravno formalizira v raznih oblikah – v skrajnem primeru s spornim množičnim podeljevanjem državljanstva prebivalcem sosednjih držav (npr. hrvaškega v Hercegovini, italijanskega v Istri). Formulacija 2. odst. 5. člena slovenske Ustave tako skrajnost izrecno preprečuje, saj omenja samo Slovence “brez slovenskega državljanstva”; za zakonsko določanje vrste in obsega njihovih posebnih pravic pa kljub temu ostaja precej manevrskega prostora. Opuščeni zakonski predlog skupine poslancev iz leta 1998 je predvideval posebne pravice za zamejce in izseljence na desetih področjih: pri vstopu v državo (brez vizuma), pri plačevanju turističnih ipd. storitev, pri kandidiranju za štipendije za izobraževanje v Sloveniji, pri konkuriranju za pridobitev kulturnih in raziskovalnih projektov, pri članstvu v SAZU, pri dedovanju, pri pridobivanju lastništva na zemljiščih in nepremičninah, pri volitvah v DS, pri prejemanju priznanj in odlikovanj ter pri zaposlovanju. Posebne pravice bi v nekaterih primerih pomenile izenačenost s pravicami slovenskih državljanov (npr. pri kandidiranju za štipendije), v drugih primerih pa prednost pred drugimi tujimi državljani (npr. pri zaposlovanju v Sloveniji). Zaradi pričakovanega vstopa Slovenije v Evropsko zvezo bi bil predlog danes iz mednarodnopravnih razlogov potreben precejšne predelave.

39Glede tega je poučna izkušnja s podobnim statusnim zakonom, sprejetim v parlamentu Republike Madžarske 19. junija 2001 (domnevamo lahko, da so predlagatelji poznali slovenski predlog iz leta 1998): madžarska vlada mora zaradi ostrih kritik iz sosednjih držav in negativnih pripomb mednarodnih organizacij (Sveta Evrope, OVSE) zdaj sprejemati dodatne ukrepe za odpravo diskriminatornosti v zakonskih določilih (zakon namreč ne glede na položaj na trgu delovne sile, npr. v primeru množične brezposelnosti ali zaposlovanja na črno, omogoča zamejskim Madžarom – ne pa drugim tujcem – pridobitev dovoljenja za trimesečno zaposlitev na Madžarskem z možnostjo podaljšanja) in njihovega zunajozemeljskega učinkovanja (npr. pri neposrednem subvencioniranju stroškov za otroke v zamejskih vrtcih z madžarskim jezikom) (Szabo).

40Priprava in sprejem zakona iz 2. odst. 5. člena torej res ni preprosta naloga, vendar se ji slovenski zakonodajalec in slovenska pravna stroka po desetih letih obotavljanja ne bi smela več dolgo izmikati.