Mateja Končina Peternel, 2011

1Z razvojem novih metod za zdravljenje neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo, s katerimi država zagotavlja možnosti za uresničevanje svobodnega odločanja o rojstvih otrok, prihaja do nasprotovanj med interesi posameznikov, javnimi interesi in tudi koristmi otroka pred rojstvom, ki se odražajo v različnih zakonskih omejitvah. Med novimi metodami za oploditev z biomedicinsko pomočjo je najobčutljivejša zunajtelesna oploditev s prenosom zarodka. Pri tej metodi gre za ravnanje z genetskim materialom kot tkivom posebne vrednosti in pomena, zunajtelesna oploditev pa odpira možnosti, da se vanj poseže. Zato morajo pravni predpisi preprečiti različne zlorabe in zagotoviti spoštovanje človekovega dostojanstva in drugih temeljnih pravic in svoboščin. ESČP je že v več primerih presojalo, ali ni država z zakonskimi omejitvami ali s prepovedjo umetne oploditve v posamičnem primeru nesorazmerno posegla v zasebnost posameznikov. Sodišče je pri svojih odločitvah upoštevalo, da gre pri pravnem urejanju metod za zdravljenje neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo za občutljiva moralna in etična vprašanja, da glede urejanja številnih vprašanj na tem področju ni jasnega soglasja med državami članicami Sveta Evrope, zaradi česar morajo države uživati široko polje proste presoje. To polje proste presoje pa se nanaša tako na vprašanje, ali te metode pravno urediti, kakor tudi na to, kako s sprejetimi pravili doseči pravično ravnovesje med zasebnimi in javnimi interesi.

2Naše US v tem pogledu še ni presojalo veljavne pravne ureditve Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (Ur. l. 70/00, – ZZNPOB). Leta 2001 je DZ po hitrem postopku sprejel novelo ZZNPOB, s katero je zakonodajalec želel omogočiti biomedicinsko pomoč pri oploditvi tudi samskim ženskam, vendar zaradi odločitve na referendumu 17. junija 2001 novela ni bila uveljavljena.

3ESČP je v zadevi S. H. in drugi proti Avstriji (sodba z dne 1. 4. 2010) odločilo, da je Avstrija z zakonskimi omejitvami uporabe metod oploditve z biomedicinsko pomočjo nesorazmerno posegla v pravico do zasebnosti pritožnikov. Prva pritožnica bi zaradi neprehodnosti jajčnikov lahko zanosila le z zunajtelesno oploditvijo (in vitro fertilizacijo) in to z darovanimi semenskimi celicami, ker je njen mož neploden. Druga pritožnica pa nima lastnih jajčnih celic, zato bi lahko zanosila le z darovanimi jajčnimi celicami. Pri obeh parih bi bila potrebna zunajtelesna oploditev, po avstrijskem zakonu pa je pri zunajtelesni oploditvi prepovedana uporaba darovanih semenskih celic, darovanje jajčnih celic pa je v celoti prepovedano. ESČP je odločilo, da iz 8. člena EKČP sicer ne izhaja dolžnost države, da dopusti in omogoči oploditev z biomedicinsko pomočjo, da pa mora biti pravna ureditev, ki oploditev z biomedicinsko pomočjo dopusti, koherentna. Sodišče je ocenilo, da razlogi, ki jih je Avstrija navedla za popolno prepoved darovanja jajčnih celic, ni prepričljiva. Možnost izkoriščanja žensk in možnost uporabe tehnologije za selektivno reprodukcijo po mnenju sodišča obstaja tudi pri drugih vrstah postopkov. Pri drugem paru pa je ESČP poudarilo, da bi šlo za kombinacijo dveh metod, ki sta vsaka zase dopustni – zunajtelesno oploditev z jajčnimi in s semenskimi celicami para in znotrajtelesno oploditev z darovanimi semenskimi celicami. Sodišče je ocenilo, da bi morala imeti država za prepoved kombinacije obeh metod zelo prepričljive razloge, da pa se razlogi, ki jih je navedla, sploh ne nanašajo posebej na uporabo darovanih semenskih celic za zunajtelesno oploditev. Razlog, da je znotrajtelesno oploditev z darovanimi semenskimi celicami lažje izvajati in nadzirati, pa po oceni ESČP ne more predstavljati razloga za omejitev pravice do zasebnosti pritožnikov.  Tako je pri obeh zakoncih sodišče odločilo, da je bila omejitev pravne ureditve nesorazmerna.

4V zadevi Dickson proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 18. 4. 2006) je ESČP odločilo, da je Združeno kraljestvo kršilo pritožnikovo pravico do zasebnosti, ker jima z ženo niso dovolili umetne oploditve. Pritožnik je bil zaradi umora obsojen na dosmrtno zaporno kazen z možnostjo predčasnega izpusta po 15 letih. Med prestajanjem kazni je sklenil zakonsko zvezo in z ženo sta glede na čas, po katerem bi sploh lahko bil odpuščen, in glede na takratno ženino starost, zaprosila za odobritev umetne oploditve. Sodišče je odločilo, da je šla država pri zaščiti otrokovih koristi predaleč in da prepoved umetne oploditve ni bil utemeljena.

5Zunajtelesna oploditev s prenosom zarodka pa ne sproža le vprašanj o razmerju med pravico posameznika in javnim interesom, ki se kaže v zaščiti pred možnimi zlorabami, ampak tudi v razmerju med posamezniki. V zadevi Evans proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 17. 1. 2006) so pritožnici zaradi rakavega obolenja na jajčnikih odstranili oba jajčnika, pred tem pa so njej in tedanjemu partnerju ponudili zunajtelesno oploditev s prenosom zarodka. Tako so shranili šest zarodkov, oba s partnerjem pa sta bila seznanjena s pravno ureditvijo, po kateri lahko katerikoli od njiju do vnosa zarodka v maternico umakne soglasje. Po razpadu zunajzakonske skupnosti je pritožničin partner soglasje umaknil. ESČP je najprej opozorilo, da po pravnih ureditvah evropskih držav ni enotnega stališča o tem, v kateri fazi postopka zunajtelesne oploditve je še mogoče umakniti soglasje. Obrazložilo je, da je z možnostjo shranjevanja zamrznjenih zarodkov nastala velika razlika med naravno oploditvijo in zunajtelesno oploditvijo, saj lahko med oploditvijo in vnosom zarodka v maternico preteče dalj časa. Sodišče je opozorilo, da se je pritožnica, ko je podpisala soglasje za poseg, zavedala, da so vsa njena jajčeca oplojena s semenom njenega partnerja, da bo do oploditve zaradi njenega zdravljenja preteklo dalj časa in da v tem obdobju lahko njen partner kadarkoli umakne soglasje. Sodišče je ocenilo, da njena pravica do spoštovanja odločitve za genetsko starševstvo ne more prevladati nad pravico njenega partnerja do spoštovanja njegove odločitve, da ne želi imeti otroka z njo. Sodišče je odločilo tudi, da pravna ureditev, ki zagotavlja vsakomur, da njegov genetski material ne bo uporabljen brez njegovega soglasja, ni v nasprotju z 8. členom EKČP.

6O primernosti pravne ureditve umetne prekinitve nosečnosti z vidika pravice do spoštovanja zasebnosti je ESČP odločalo v zadevi Tysiac proti Poljski (sodba z dne 7. 2. 2006). Odločilo je, da so poljski pristojni organi kršili pritožničino pravico do zasebnosti, ker iz zdravstvenih razlogov niso dovolili umetne prekinitve nosečnosti. Pritožnica je imela obolenje oči (na obeh očesih dioptrijo – 20) in komisija, ki je odločala o medicinsko indiciranem abortusu, je njen predlog zavrnila. Po tretjem porodu se ji je vid poslabšal, tako da je sedaj invalidna in potrebuje dnevno pomoč. Sodišče je opozorilo, da je pomembna okoliščina, da je po poljskem pravu odobritev članov komisije o umetni prekinitvi nosečnosti, čeprav niso izpolnjeni zdravstveni razlogi, kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen zapora do treh let. Opozorilo je tudi, da je bil postopek odločanja o prošnji za odobritev abortusa iz medicinskih razlogov urejen tako, da nosečnica ni mogla zahtevati drugega strokovnega mnenja ali zahtevati preverjanja odločitve komisije.