Mateja Končina Peternel, 2011

11. Določba 53. člena podrobneje ureja pravico do spoštovanja družinskega življenja, ki jo EKČP zagotavlja v 8. členu. S to pravico je neposredno povezana tudi pravica moškega in ženske do sklenitve zakonske zveze. EKČP v 12. členu določa, da imata moški in ženska pravico do sklenitve zakonske zveze in zasnove družine v skladu z nacionalno pravno ureditvijo, kar pomeni, da lahko države v nacionalni zakonodaji to pravico omejijo, vendar ne tako, da bi bilo prizadeto bistvo te pravice. Formalnosti, ki jih predpisuje nacionalno pravo, so upravičene, če ne povzročijo nerazumnega odloga ali so diskriminacijske. Omejitev, da poročene osebe ne morejo skleniti nove zakonske zveze, in razumne starostne omejitve, ne predstavljajo kršitve 12. člena EKČP. V zadevi B in L proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 13. 9. 2005) pa je ESČP odločilo, da je s pravno ureditvijo, po kateri se tast in snaha nista smela poročiti pred smrtjo njunih zakoncev, kršena njuna pravica do sklenitve zakonske zveze po 12. členu EKČP.

22. Nedvomno so zakonska zveza, zunajzakonska skupnost in družina pravni instituti, ki so v vrednostnem spreminjanju, kar je razvidno zlasti po spremembah pravne ureditve na tem področju v drugih državah in pri nas. ESČP je v zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji (sodba z dne 24. 6. 2010) odločilo, da dolgotrajno razmerje med istospolnima partnerjema predstavlja družinsko razmerje, ki uživa varstvo po 8. členu EKČP, kar pomeni, da so istospolne skupnosti  tako kot heteroseksualne skupnosti upravičene do pravnega priznanja in varstva njihovega razmerja. V zadnjem desetletju je tako veliko držav pravno uredilo tudi skupnosti partnerjev istega spola. Tudi pri nas je 23. julija 2005 začel veljati Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Ur. l. 65/05 – ZRIPS), uporabljati pa se je začel šele leto dni pozneje s sprejemom Pravilnika o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti (Ur. l. 55/06).  ZRIPS partnerjema  podobno kot ZZZDR zakoncema zagotavlja medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja. Na področju premoženjskih razmerij med trajanjem registrirane skupnosti je ZRIPS skoraj v celoti prevzel ureditev premoženjskega režima med zakoncema iz ZZZDR. Dedovanje pa je ZRIPS uredil tako, da lahko partner skupaj z otroki umrlega partnerja deduje le delež umrlega partnerja na skupnem premoženju, ne pa posebnega premoženja, prav tako mu ZRIPS ne daje pravice do nujnega deleža, niti pravice do izločitve gospodinjskih predmetov iz zapuščine. ZRIPS ureja tudi dolžnost preživljanja partnerja, ki nima dovolj sredstev za preživljanje, istospolnima partnerjema pa ne zagotavlja možnosti, da bi skupaj posvojila otroka, lahko pa že po  obstoječi pravni ureditvi ZZZDR vsak od njiju otroka posvoji sam. ZRIPS istospolnima partnerjema tudi ne omogoča umetne oploditve.

3US je v. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009, Ur. l. 55/09 navedlo, da je položaj partnerjev registriranih istospolnih skupnosti z vidika pravice do dedovanja po umrlem partnerju (22. člen ZRIPS) v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Odločilo je, da razlike v ureditvi dedovanja med zakonci ter med partnerji registriranih istospolnih skupnosti zato ne temeljijo na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Spolna usmerjenost pa je ena od osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena . Ker za razlikovanje ni ustavno dopustnega razloga, je sodišče odločilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju s prvim odstavkom 14. člena . V obrazložitvi je navedlo, da je registrirana partnerska skupnost razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in je tudi za to skupnost bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. US je odločilo, da je zakonodajalec s tem, ko pri istospolni skupnosti ni uzakonil, kot to velja za zakonsko zvezo, domnevne volje umrlega partnerja, da tudi, če ne naredi oporoke, z dediščino ekonomsko preskrbi osebo, s katero si deli življenje, ravnal diskriminacijsko. Navedlo je, da ima tako pri zakonski zvezi kot pri registrirani partnerski skupnosti zapustnikova domnevna volja podlago v istih življenjsko izkustvenih in etičnih premislekih – zagotoviti tistemu, s katerim je bil zapustnik čustveno, intimno, premoženjsko in življenjsko kar najtesneje povezan, tudi po svoji smrti premoženjsko varnost in stabilnost. US je DZ naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe, do odprave ugotovljenega neskladja za dedovanje med partnerjema registrirane istospolne partnerske skupnosti pa veljajo enaka pravila, kot veljajo za dedovanje med zakoncema po Zakonu o dedovanju.

4Zakonodajalec bi lahko na podlagi te odločbe US ustrezno spremenil ZRIPS, odločil pa se je za korenitejšo spremembo v predlogu novega Družinskega zakonika (DZak), ki je že v državnozborskem postopku. DZak sicer predvsem na novo ureja premoženjskopravna razmerja med zakonci, ukrepe države za varstvo koristi otrok, kadar so ti ogroženi, in pristojnost za odločanje o teh ukrepih, odvzem poslovne sposobnosti pa nadomešča s postavitvijo odrasle osebe pod skrbništvo. Predlog DZak pa tudi razširja pojem družine in je ne opredeljuje več le kot življenjske skupnosti staršev in otrok, ampak kot življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Obenem po predlogu DZak zakonska zveza ni več opredeljena kot življenjska skupnost moža in žene, ampak kot življenjska skupnost dveh oseb. To pomeni, da bi po novem DZak lahko zakonsko zvezo sklenili tudi osebi istega spola, s sklenitvijo zakonske zveze pa bi pridobili tudi pravico, da skupaj posvojita otroka. Če bo DZak sprejet z navedeno določbo, utegne biti podana zahteva za razpis referenduma o potrditvi DZak in v tem primeru lahko DZ, če bo menil, da bi z odložitvijo uveljavitve DZak lahko nastale protiustavne posledice, zahteva, naj o tem odloči US. US bo tako moralo odločiti, ali bi v primeru, če zaradi referendumske odločitve istospolnima partnerjema ne bi bila dana možnost sklenitve zakonske zveze in skupna posvojitev otrok, poseženo v njihove ustavne pravice.

5Prav to je presojalo tudi ESČP v zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji (sodba z dne 24. 6. 2010). ESČP je odločalo, ali je Avstrija s tem, ko istospolnim parom omogoča le registracijo njihove skupnosti, ne pa sklenitve zakonske zveze, kršila določbo 12. člena EKČP. ESČP je v tej odločbi uvodoma zavzelo pomembno stališče, da zato, ker določba Listine o temeljnih pravicah EU, ki zagotavlja pravico do sklenitve zakonske zveze, ne omenja oseb različnega spola, pravica do sklenitve zakonske zveze iz 12. člena EKČP ni nujno omejena le na osebe različnega spola. Vendar je sodišče odločilo, da ta določba ne nalaga državam, da morajo istospolnim partnerjem omogočiti sklenitev zakonske zveze. ESČP je navedlo, da so pristojni organi posamične države najbolj poklicani, da prepoznajo družbene potrebe, upoštevajoč, da ima zakonska zveza globoko zakoreninjene socialne in kulturne konotacije, ki se med posameznimi družbami zelo razlikujejo. Sodišče je odločilo, da dolgotrajno razmerje med istospolnima partnerjema predstavlja družinsko razmerje, ki uživa varstvo po 8. členu EKČP, kar pomeni, da so istospolne skupnosti tako kot heteroseksualne skupnosti upravičene do pravnega priznanja in varstva njihovega razmerja. Vendar je sodišče ocenilo, da tudi iz 14. člena v povezavi z 8. členom EKČP ne izhaja dolžnost države, da istospolnim partnerjem omogoči sklenitev zakonske zveze. Pritožnika sta v Avstriji želela skleniti zakonsko zvezo, ker takrat, ko sta prošnjo vložila, po avstrijskem pravu še ni bilo možnosti registracije istospolnih partnerstev. Zakon o registraciji istospolnih skupnosti je v Avstriji začel veljati 1. 1. 2010. Njuna prošnja je bila zavrnjena, ker po avstrijski pravni ureditvi zakonsko zvezo lahko skleneta le osebi različnega spola. Avstrijsko ustavno sodišče je odločilo, da ne iz avstrijske ustave ne iz EKČP ne izhaja, da bi morala biti zakonska zveza razširjena tudi na istospolne zveze, niti da bi iz varstva istospolnih zvez izhajala dolžnost, da se jim omogoči skleniti zakonsko zvezo. Ker je Avstrija sprejela Zakon o registraciji istospolnih partnerstev, je ESČP presojalo, ali je kršila določbo 14. člena v povezavi z 8. členom, ker takšne zakonodaje ni sprejela prej. Sodišče je ocenilo, da gre za področje, na katerem se pravice razvijajo in med državami še ni oblikovanega soglasja, zaradi česar Avstriji v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve. Sodišče je poudarilo, da glede na določbo 12. člena EKČP in upoštevajoč 14. člen v povezavi z 8. členom EKČP  ni nujno, da bi morala biti registrirana istospolna partnerstva v pravicah in dolžnostih povsem izenačena z zakonsko zvezo. ESČP je sicer ugotovilo, da je pri avstrijski pravni ureditvi zakonske zveze in istospolne skupnosti bistvena razlika v ureditvi starševskih pravic, da ta ureditev ne odstopa od ureditve v drugih državah, da pa pritožnika nista izpostavila posamičnih razlik in nista uveljavljala kršitev v zvezi s posamično razliko v pravnih posledicah registrirane istospolne skupnosti in zakonske zveze. Zato ESČP ni posebej obravnavalo, ali so posamične razlike v pravni ureditvi obeh institutov utemeljene.

6O diskriminatornosti pravne ureditve položaja istospolnih partnerjev v primerjavi z zakonci je ESČP odločalo tudi v zadevi Kozak proti Poljski (sodba z dne 2. 3. 2010). Odločilo je, da je Poljska kršila 14. člen v povezavi z 8. členom EKČP, ker pritožniku po smrti njegovega partnerja, s katerim sta živela v istospolni skupnosti, ni priznala enakih pravic glede najema stanovanja kot gredo zakoncema po smrti enega od njiju. Podobno odločitev je ESČP sprejelo v zadevi Karner proti Avstriji (sodba z dne 24. 7. 2003).

7Sicer pa se je v zadnjih letih zelo spremenila sodna praksa ESČP v zvezi s pravico transseksualcev do sklenitve zakonske zveze. ESČP je najprej v več zadevah odločilo, da to, da države transseksualcem, ki so z medicinskim posegom spremenili spol, v matičnih registrih ne omogočijo spremembe zapisanega spola, s tem pa posredno onemogočijo sklenitev zakonske zveze z osebo nasprotnega spola, ne predstavlja kršitve 12. člena EKČP ( zadeve Sheffield and Horsham, Cossey, Rees). Nato pa je v zadevi Goodwin proti Združenemu kraljestvu (enako I. proti Združenemu kraljestvu, obe sodbi z dne 11. 7. 2002) spremenilo stališče in odločilo, da morajo države transseksulacem v matičnih registrih omogočiti spremembo spola, s tem pa tudi sklenitev zakonske zveze, upoštevajoč z operativnim posegom pridobljen spol, ker je sicer kršena njihova pravica do sklenitve zakonske zveze. V zadevi Goodwin je ESČP ponovno poudarilo (pred tem že v zadevi van Oosterwijck), da možnost zasnove družine ni pogoj za sklenitev zakonske zveze in da dejstvo, da zakonca ne moreta spočeti ali postati roditelja, ne sme vplivati na njuno pravico do sklenitve zakonske zveze. V zadevi L. proti Litvi (sodba z dne 11. 9. 2007) pa je ESČP ugotovilo, da je Litva s tem, ko zakonsko ni uredila možnosti operativne spremembe spola in je tako pritožniku onemogočila zdravniški poseg, kršila njegovo pravico do zasebnosti.

8Po praksi ESČP iz pravice do sklenitve zakonske zveze izhaja tudi, da vlada ali drugi delodajalci zaposlenega ne smejo prikrajšati za pravice zgolj na podlagi dejstva, da je poročen ali ni poročen oziroma je postal roditelj. To seveda ne velja takrat, ko se posameznik sam svobodno zaveže, da ne bo sklenil zakonske zveze. Tako se na primer duhovnik, ki bi mu bilo zaradi sklenitve zakonske zveze onemogočeno še naprej opravljati duhovniški poklic, ne bi mogel sklicevati na kršitev 12. člena EKČP. Med prestajanjem zaporne kazni je seveda pravica do sklenitve zakonske zveze in družinskega življenja lahko omejena, vendar le, če je omejitev utemeljena iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 8. člena EKČP. Evropsko sodišče je v kar nekaj zadevah (na primer zadeva Ferla proti Poljski, Gulmez proti Turčiji, obe sodbi z dne 20. 5. 2008, zadeva Moiseyev proti Rusiji, sodba z dne 9. 10. 2008) ugotovilo, da je bil poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja pritožnikov nesorazmeren. V zadevi Frasik proti Poljski (sodba z dne 5. 1. 2010) je bil pritožnik v priporu zaradi posilstva in pretepa svojega dekleta, med prestajanjem pripora pa se je z njo želel poročiti, kar pa bi tudi pomenilo, da bi ta  lahko odklonila pričanje v kazenskem postopku. ESČP je odločilo, da so poljski pristojni organi s prepovedjo sklenitve zakonske zveze posegli v pravico pritožnika do sklenitve zakonske zveze. Enako je ESČP odločilo v zadevi Jaremowitz proti Poljski (sodba z dne 5. 1. 2010). Ugotovili so, da je bila zahteva pritožnika, da bi se poročil z drugo zapornico, zavrnjena na podlagi presoje narave in kvalitete njunega razmerja in ne zaradi varnosti, preprečitve zločina oziroma drugih razlogov, ki bi lahko predstavljali podlago za omejitev njegove pravice.

9ESČP je tudi odločilo, da dejstvo, da država ne priznava pravnih posledic zakonske zveze, ki je sklenjena le pred cerkvenimi organi, ne pa tudi po pravilih civilnega postopka, ni v nasprotju z 12. členom EKČP. Je pa v zadevi Munoz Diaz proti Španiji (sodba z dne 8. 12. 2009) ESČP odločilo, da je bila kršena pritožničina pravica do spoštovanja družinskega življenja, ker ji po pokojnem možu, s katerim se je poročila po običajih romske skupnosti, niso priznali pokojnine. Sodišče je ugotovilo, da leta 1971, ko se je pritožnica poročila, ni bilo možnosti civilne sklenitve zakonske zveze, ampak je bila sklenitev zakonske zveze mogoča le po kanonskem pravu. Zahteva, da na tak način skleneta zakonsko zvezo, bi po oceni ESČP posegla v njuno svobodo veroizpovedi. Čeprav je bilo po letu 1978 v Španiji mogoče skleniti zakonsko zvezo tudi po pravilih civilnega prava, je sodišče odločilo, da je pritožnica glede na to, da so jim kot družini priznavali vse druge pravice iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja, utemeljeno verjela, da ji sklenitev zakonske zveze po pravilih romskega prava zagotavlja enak pravni položaj kot sklenitev zakonske zveze po kanonskem pravu. Sodišče je tako ugotovilo kršitev 14. člena v povezavi s 1. členom 1. Protokola EKČP.

10V zvezi z enakopravnostjo zakoncev je ESČP v zadevi Ünal Tekeli proti Turčiji (sodba z dne 16. 11. 2004) odločilo, da je v nasprotju s 14. členom EKČP pravna ureditev, po kateri mora žena po sklenitvi zakonske zveze obvezno prevzeti le možev priimek.

11Poudarili smo že, da iz pozitivnega vidika pravice do spoštovanja družinskega življenja izhaja dolžnost države, da družinska razmerja pravno zavaruje. Vendar je ESČP v zadevi Frette proti Franciji (sodba z dne 26. 2. 2002) zavzelo pomembno stališče, da pravica do spoštovanja družinskega življenja predvideva obstoj družine, nikakor pa ne varuje želje ustanoviti družino. Tako je primere, ko so države v konkretnih primerih zavrnile zahtevo homoseksualne osebe za posvojitev otroka, presojale le z vidika kršitve 14. člena EKČP, ki prepoveduje diskriminacijo. ESČP je v zadevi Frette poudarilo, da manjši kot je konsenz držav članic glede pravnega urejanja določenega vprašanja, večji je obseg presoje, ki je pri urejanju tega vprašanja zaupan posamezni državi. Sodišče je opozorilo, da imajo istospolni partnerji v državah članicah zelo različno urejeno možnost posvojitve otrok, da pri pravni ureditvi tega vprašanja ni mogoče najti enotnih izhodišč in da so pravne ureditve na tem področju v tranziciji. ESČP je poudarilo, da zgolj dejstvo, da se prošnja za posvojitev, ko je vložena, še ne nanaša na točno določenega otroka, ne pomeni, da ne gre za konkurenco interesov bodočega posvojitelja in otroka. Opozorilo je, da je posvojitev namenjena zagotavljanju družine otroku in ne zagotavljanju otroka družini. Prav zato je naloga države, da otroku zagotovi najboljše možno varstvo in vzgojo. ESČP je opozorilo, da stroka ni enotna pri ocenah o tem, kakšen vpliv ima na otroka odraščanje s homoseksualnimi starši in da je veliko več potencialnih posvojiteljev kot pa je otrok, ki čakajo na posvojitev. ESČP je upoštevajoč vse navedene okoliščine ocenilo, da odločitev pristojnih organov, ki so zaradi pritožnikovega načina življenja zavrnili njegovo prošnjo za posvojitev, ni bila nesorazmerna, upoštevajoč varovanje koristi otrok, pri katerih so bili izpolnjeni pogoji za posvojitev.

12V zadevi E. B. proti Franciji (sodba z dne 11. 1. 2008) pa je ESČP odločilo drugače, pri čemer je uvodoma poudarilo, da so bili razlogi nacionalnih organov za zavrnitev prošnje za posvojitev v zadevi Frette drugačni od razlogov za zavrnitev v zadevi E. B. Francoski pristojni organi so zahtevo pritožnice, ki je živela v istospolni skupnosti z drugo žensko, zavrnili zaradi pomanjkanja očetovske figure v družinski skupnosti, v kateri naj bi otrok odraščal, in zaradi odnosa pritožničine partnerke do posvojitve. Sodišče je odločilo, da je sklicevanje na pomanjkanje očetovske vloge, oziroma na to, da morata biti v posvojiteljski družini zastopani tako materinska kot očetovska vloga, nesprejemljivo glede na to, da zakon dovoljuje posvojitev eni osebi in da je tudi v konkretnem primeru šlo za prošnjo ene osebe za posvojitev. Glede drugega razloga je ESČP ocenilo, da pristojni organi tudi pri posvojitvi s strani ene osebe zaradi varstva koristi otroka lahko presojajo odnos partnerja do posvojitve. Ker pa je bila prošnja zavrnjena iz obeh razlogov skupaj, prvi razlog pa ni utemeljeval zavrnitve, je po oceni ESČP Francija ravnala diskriminacijsko glede na spolno usmerjenost pritožnice in je v tem primeru kršila določbo 14. člena v povezavi z 8. členom EKČP. Tudi v zadevi Wagner in J. M. W. L. proti Luksemburgu (sodba z dne 28. 6. 2007) je ESČP odločilo, da je luksemburško sodišče poseglo v pravico obeh pritožnic (posvojiteljice in posvojenke) do spoštovanja družinskega življenja, ker je zavrnilo njuno zahtevo za priznanje perujske odločbe o popolni posvojitvi zato, ker je bila posvojiteljica samska ženska, po luksemburškem pravu pa popolna posvojitev s strani samske ženske ni mogoča. ESČP je odločilo, da je zato, ker luksemburško sodišče ni v celoti priznalo pravnega razmerja, ki je bilo ustanovljeno s tujo sodno odločbo, in dejanskih družinskih vezi, ki so se že izoblikovale med pritožnicama, kršilo njuno pravico do spoštovanja družinskega življenja. V zadevi Emonet in drugi proti Švici (sodba z dne 13. 12. 2007) pa je ESČP odločilo, da je Švica s pravno ureditvijo, po kateri je z enostransko posvojitvijo s strani zunajzakonskega partnerja samodejno prenehala roditeljska pravica med materjo in hčerjo, nedopustno posegla v pravico pritožnic do spoštovanja družinskega življenja.

13V pravico do spoštovanja družinskega življenja lahko država poseže tudi s pravno ureditvijo vstopa, bivanja in izgona tujcev. ESČP je zavzelo stališče, da država po 8. členu EKČP ni zavezana, da spoštuje odločitev zakoncev oziroma partnerjev, v kateri državi bosta imela skupno bivališče in da mora zato sprejeti tudi tistega od zakoncev, ki ni državljan te države. ESČP praviloma šteje, da država, ki članu družine, ki je tujec, ne dovoli bivanja, krši pravico do spoštovanja družinskega življenja v primeru, ko obstajajo okoliščine, zaradi katerih se družina ne more združiti v nobeni drugi državi. Pri izgonu tujcev zaradi storitve kaznivega dejanja ESČP v vsakem primeru posebej oceni, ali je bil ukrep utemeljen na podlagi drugega odstavka 8. člena EKČP. Odločitev sodišča je odvisna od okoliščin posamičnega primera, zlasti teže storjenega kaznivega dejanja in povezanosti storilca z državo izgona. Zlasti pri storilcih t. i. »druge generacije«, ki so sicer še tuji državljani, vendar so se šolali v državi izgona in imajo v tej državi tudi prijatelje in družino, sodišče praviloma ocenjuje, da izgon pomeni kršitev določbe 8. člena EKČP.

14US je v OdlUS XIV, 30, U-I-137/03, Ur. l. 56/2005 presojalo, ali je ureditev, po kateri starševsko nadomestilo ne more presegati določene najvišje ravni, v nasprotju s 53. členom. Uvodoma je obrazložilo, da podrobnejša ureditev, s katero se ustvarjajo razmere, ki omogočajo vzpostavitev in varstvo družinskega življenja, ni omejena le na en zakon in da je ob temeljni ureditvi družinskopravnih razmerij v ZZZDR varstvo družine zajeto v zakonih, ki urejajo različna področja, npr. socialno, zdravstveno, stanovanjsko, vzgojno-izobraževalno, delovnopravno. Odločilo je, da je višina mesečne plače razumen in s cilji Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. 76/03 – ZSDP) povezan razlog razlikovanja in je zakonodajalec zato lahko določil, da se limitiranje starševskega nadomestila nanaša samo na primere, ko je presežena določena najvišja raven posameznikovih dohodkov. US je opozorilo, da je porodniško nadomestilo, kot oblika starševskega nadomestila, urejeno drugače. Odločilo je, da dolžnost države, ki si jo je v izvajanju tretjega odstavka 53. člena naložila v zvezi z varstvom družine, ne zahteva zagotavljanja ohranitve nespremenjenega ekonomskega položaja staršev zaradi rojstva otroka. Dolžnost ustvarjanja razmer za varstvo družine ob rojstvu otroka je izpolnjena že s tem, da je zagotovljeno najnižje starševsko nadomestilo, ki nudi družini socialno varnost. Zato je odločilo, da ni bila v neskladju s tretjim odstavkom 53. člena ter s 54. in s 55. členom ureditev, po kateri je smela osnova za izračun starševskega nadomestila, razen porodniškega nadomestila, znašati največ dve in pol povprečne mesečne plače v državi v določenem obdobju.

15S sprejemom predpisov na področju varstva pred nasiljem v družini država ne varuje le posameznika pred ogrožanjem življenja, zdravja in pred ponižujočim ravnanjem, ampak v primerih, ko so žrtve nasilja neposredno ali posredno tudi otroci, uresničuje tudi svojo dolžnost do posebnega varstva družine, materinstva, očetovstva in otrok. Marca 2008 je začel veljati Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. 16/08 – ZPND), na podlagi katerega so se oblikovale regijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam, ki vključujejo interventno službo za nujne primere, krizne centre in regijskega koordinatorja.  Sodišče lahko po ZPND povzročitelju nasilja prepove vstop v stanovanje žrtve, zadrževanje v bližini njenega stanovanja, približevanje in vzpostavljanje stikov z žrtvijo. Žrtev lahko po ZPND sodišču predlaga tudi, naj odloči, da ji mora povzročitelj  nasilja prepustiti stanovanje v skupni uporabi tudi, če je izključni lastnik stanovanja  ali ima na tem stanovanju lastninsko pravico skupaj s tretjo osebo. V tem primeru lahko sodišče o prepustitvi stanovanja odloči za najdalj eno leto. Gre za resno omejitev lastninske pravice, zato morajo sodišča pri uporabi navedenih določb v vsakem posamičnem primeru s posebno občutljivostjo oceniti okoliščine in presoditi, kakšna omejitev lastninske pravice in drugih ustavnih pravic povzročitelja nasilja je sorazmerna  glede na izkazano ogroženost žrtve nasilja.

16Država lahko v pravico do spoštovanja družinskega življenja poseže tudi s pravno ureditvijo zakonske domneve, ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva ter materinstva. V zadevi Mizzi proti Malti (sodba z dne 12. 1. 2006) je tako ESČP odločilo, da je bila pritožniku kršena pravica do spoštovanja družinskega življenja, ker mu je bilo zaradi uveljavitve novele zakona in poteka rokov dejansko onemogočeno izpodbijati očetovstvo otroka, rojenega v zakonski zvezi. ESČP je odločilo, da je izpodbijanje očetovstva zaradi koristi otroka sicer dopustno časovno omejiti, da pa je bila omejitev v tem primeru nesorazmerna. Tudi v zadevi Paulik proti Slovaški (sodba z dne 10. 10. 2006) in Tavli proti Turčiji (sodba z dne 9. 11. 2006) je sodišče odločilo, da sta slovaško in turško sodišče prekršili 14. člen EKČP v povezavi z 8. členom EKČP, ker pritožnikoma nista omogočila obnove postopka za izpodbijanje očetovstva zaradi možnosti uporabe novih DNA testov.

V zadevi Rožanski proti Poljski (sodba z dne 18. 5. 2006) pa je ESČP ugotovilo, da je Poljska kršila pritožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja, ker po poljski pravni ureditvi pritožnik ni mogel neposredno brez sodelovanja pristojnih organov začeti postopka za ugotavljanje očetovstva. V zadevi Jaggi proti Švici (sodba z dne 13. 7. 2006) je sodišče odločilo, da je švicarsko sodišče s tem, ko pritožniku po smrti domnevnega očeta ni dovolilo testiranja DNA, nedopustno poseglo v njegovo pravico do zasebnosti.

17US je v OdlUS XVI, 78, U-I-328/05, Ur. l. 101/07 odločilo, da je pravna ureditev prvega odstavka 92. člena ZZZDR, po kateri otrok lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje pet let od dneva, ko postane polnoleten, v nasprotju s pravico otroka, da pozna svoj izvor. Navedlo je, da pravica posameznika do poznavanja svojega izvora spada v sklop osebnostnih pravic in da gre za enega od elementov, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi in o njegovem mestu v družbi. Opozorilo je, da poznavanje lastnega izvora pomembno vpliva tudi na družinske in sorodstvene vezi. US je navedlo, da je tako med razlogi, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši, najpomembnejši razlog psihološka potreba posameznika po identiteti, drugi razlog pa je v medicinski zgodovini. Pri tem gre predvsem za podatke o dednih boleznih, kot so hemofilija, sladkorna bolezen ipd. Tretji razlog so materialni interesi posameznika, npr. interes dedovati po naravnih starših. US je navedlo, da je legitimen namen oziroma cilj izpodbijane zakonske ureditve v zagotovitvi jasnosti in gotovosti ter trajnosti družinskopravnih razmerij. Navedeno po oceni US zadošča za sklep, da je imel zakonodajalec ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je omejil osebnostno pravico otroka, varovano v okviru 35. člena . Ne da bi se spuščalo v presojo, ali je obravnavani poseg zakonodajalca nujen in primeren (ukrep) za zagotovitev zasledovanega cilja, je US ocenilo, da ta poseg ne prestane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Odločilo je, da je zakonodajalec nesorazmerno omejil pravico otroka, da izve za svoj izvor, s tem, ko je možnost sodnega uveljavljanja te pravice omejil na objektivni petletni rok po dopolnitvi polnoletnosti, saj po preteku navedenega roka otrok dejansko nima več možnosti sodno uveljavljati svoje pravice do poznavanja lastnega izvora, kar potrjuje tudi pobudnikov primer. Dejstvo je, da lahko ugotavljanje izvora otroka v poznejši (odrasli) dobi povzroči neprijetne posledice v osebnem in družinskem življenju vseh tistih, ki so posredno ali neposredno vpleteni v postopek ugotavljanja otrokovega izvora. Vendar po presoji US interes otroka, ki je po preteku petletnega roka po dopolnitvi polnoletnosti izvedel za svoj izvor, pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskopravnih razmerij. Otroku je namreč po preteku prekluzivnega roka odvzeta vsakršna možnost, da bi kadarkoli kasneje uveljavljal svojo pravico, da izve za svojega genetičnega očeta. Po oceni US je pri presoji treba upoštevati specifičen položaj otroka kot upravičenca za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Otrok je namreč povsem odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo drugi (predvsem njegovi starši). Tudi na to, kdaj mu bodo starši razkrili podatke, ki so bistveni za vložitev tožbe, otrok nima vpliva. Pri tem je US poudarilo, da določitev roka za vložitev tožbe sama po sebi ni ustavno sporna. Ključno pa je, na kakšen način je rok določen. US je ocenilo, da pravna varnost in trajnost družinskopravnih razmerij ne bi bili bistveno prizadeti, če bi zakonodajalec rok določil tako, da bi tekel od trenutka dalje, ko otrok izve za okoliščine, odločilne za vložitev tožbe. Poleg tega lahko zakonodajalec tudi na druge načine omeji učinke ugotovitve otrokovega izvora na pravno varnost in obstoječa družinskopravna razmerja (npr. s krajšim subjektivnim rokom ali z omejenim učinkovanjem ugotovitve otrokovega izvora na obstoječa družinskopravna razmerja). US je tako v prvem odstavku 92. člena ZZZDR razveljavilo besedilo “vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten” (1. točka izreka). Glede na to, da je US pritrdilo zakonodajalcu, da za omejitev obstaja ustavno dopusten cilj, se je odločilo za razveljavitev z enoletnim odložnim rokom (2. točka izreka). Zakonodajalcu je tako prepuščeno, da ob upoštevanju razlogov, ki izhajajo iz te odločbe, sprejme ureditev, ki bo v prihodnje omogočala uresničevanje pravice otroka, da izve za svoj izvor, na način, ki bo ustavno skladen. Enako odločitev je sprejelo tudi ESČP v zadevah Gronmark proti Finski in Backlund proti Finski (sodbi z dne 6. 7. 2010).

18Glede pravice izvedeti za svoj izvor v primeru posvojitve, pa je ESČP v zadevi Odievre proti Franciji (sodba z dne 13. 2. 2003) odločilo, da pravica posvojenca ne more imeti prednosti pred pravico do zasebnosti bioloških staršev ali morebitnih bratov in sester. Po francoski pravni ureditvi v primeru anonimne posvojitve ni dovoljeno ugotavljati materinstva niti ni dovoljeno brez naknadnega soglasja razkriti identitete matere. S takšno ureditvijo se ne varuje le pravica matere do zasebnosti, ampak želi država matere vzpodbuditi, da otroka donosijo, s tem, da se jim zagotovi anonimnost za primer posvojitve. Evropsko sodišče je odločilo, da je z razkritjem podatkov, ki so potrebni z vidika zdravstvenega varstva in določenih okoliščin, ki zadevajo biološke starše, vendar brez razkritja identitete, v zadostni meri zavarovana pravica pritožnice, ki ne more prevladati nad pravicami do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja članov biološke družine in posvojiteljev.