Komentar
Ivan Bele, 2011
1Pomen izraza osebna svoboda iz te določbe se najbolje lahko razloži z razčlenitvijo gesla iz 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic: Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Iz tega načela sledi, da ima osebna svoboda svoj izvor v avtonomiji človeka kot značilnosti bitij tega rodu. Z geslom francoske revolucije 1789 »Liberté, égalité, fraternité« pa je bilo tudi že dovolj jasno izraženo, da osebna svoboda ostaja eno temeljnih izhodišč tudi za položaj človeka v družbi in v pravu. Ob življenju v družbi posameznikova svoboda ne more biti absolutna, omejena je s svobodo drugih. Pravzaprav sta država in pravo tista temeljna instrumenta, s katerima se v družbi lahko vsem zagotavlja enaka svoboda. Glede na to, da so na nekaterih ključnih področjih človekovega delovanja v družbi meje svobode in dovoljenega poseganja vanjo, zlasti če to počne država, v tej Ustavi še posebej zakoličene (svoboda gibanja, izražanja, vesti, dela …), se seveda lahko sprašujemo, ali je sploh pomembno zagotavljanje človekove osebne svobode na splošno. Že iz same določbe tega člena je razvidno, da Ustava takoj v drugem odstavku omenja le še odvzem prostosti, to je poseg v svobodo v ožjem pomenu t. i. kinetične svobode. Kljub takšni ureditvi v Ustavi po globljem premisleku le pridemo do spoznanja, da uvodno zagotavljanje osebne svobode na splošno v prvem odstavku vendarle ni odveč. Najprej nam ta določba lahko služi kot izhodišče za pravno urejanje človekovega delovanja na raznih novih področjih, ki nam v času sprejemanja Ustave niti še niso mogla biti znana (na primer objavljanje na internetu, komuniciranje po brezžičnih telefonih ipd.). Zavedati pa se je tudi treba, da se vsaka svoboda, torej tudi svoboda v najsplošnejšem pojmovanju, lahko odvzame s silo, ki pomeni predvsem telesno delovanje na človeka zaradi vplivanja na svobodno odločanje, to je na tisto notranje človekovo delovanje, ki je temeljni pogoj za kakršnokoli človekovo samostojno delovanje v zunanjem svetu. Same uporabe sile Ustava posebej ne omenja, zato se upravičeno lahko šteje, da zagotavljanje osebne svobode prvenstveno pomeni zagotavljanje varstva pred uporabo kakršnekoli sile. V tem pomenu se za osebno svobodo v najširšem pomenu zagotavlja predvsem kazenskopravno varstvo s tem, da se kršitve prvega odstavka tega člena Ustave upoštevajo predvsem kot materialna protipravnost kaznivega dejanja prisiljenja (132. člen KZ-1) in še številnih drugih kaznivih dejanj, storjenih s silo ali z grožnjo uporabe sile. Od prepovedi sile, izhajajoče iz določbe prvega odstavka tega člena, se sme odstopiti v odnosih posameznika do drugih ali do države le ob splošnih pogojih 15. člena. V kazenskem pravu je upoštevan kot primer dovoljene uporabe sile med posamezniki silobran (22. člen KZ-1), dovoljenost slednjega pa se lahko opira le na določbi 3. odstavka 15. člena, po kateri so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene samo s pravicami drugih.
2Spremembo v izražanju, da je v prvem odstavku tega člena navedena osebna svoboda, v drugem in tretjem odstavku tega člena in nato še v obeh naslednjih členih pa je govor o prostosti in njenem odvzemu ali omejitvah, je treba razumeti tako, da uresničevanje svobode lahko podrobneje ureja le po posameznih vidikih, pri čemer je kot odločilen in tudi najbolj zaznaven vidik treba navesti kinetično svobodo. V kazenskem pravu so kot odvzem svobode opredeljena taka dejanja storilca proti drugim, kot n. pr. da koga zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja (1. odstavek 133. člena KZ-1). Pomembno je opozoriti, da je izraz omejitev svobode gibanja, ki v kazenskem pravu po tradiciji pomeni kakršenkoli način onemogočanja drugemu, da zapusti določeno lokacijo (n. pr. če nekoga zvežejo, priklenejo, zastražijo, onesvestijo ipd.), naveden tudi v označbi pravice iz 32. člena Ustave, kjer pa po vsebini svoboda gibanja pomeni možnost neomejenega prehajanja državnega teritorija in izbiranja prebivališča, to pa je seveda že nekoliko širše razumevanje kinetične svobode, ki se sicer povezuje le z možnostmi premaknitve iz določene lokacije. Obrazložiti je treba tudi razliko med pomenom izrazov o odvzemu prostosti iz tega in naslednjega člena ter o omejitvi prostosti iz drugega odstavka 21. člena Ustave. Najbolj prepričljivo razlikovanje bi bilo v tem, da se z odvzemom prostosti ustvarja neko trajajoče stanje kinetične nesvobode, omejitev pa se nanaša na trenutno, na določen dogodek vezano prekinitev prostosti (na primer pridržanje, privedba in drugo). Po tej plati je omejitev prostosti lahko tudi prva faza odvzema prostosti. Kot dodatno merilo za razlikovanje pa bi kazalo upoštevati učinek nekega dejanja zoper prostost na celovito svobodo posameznika. Z omejitvijo prostosti namreč ni mogoče šteti, da že zmanjšuje celovito avtonomno aktivnost človeka, pri odvzemu prostosti pa se to že pojavlja. Sicer pa mora vsak poseg v prostost temeljiti na zakonu, za omejitev na določbah 15. člena, za odvzem pa na določbi drugega odstavka tega člena. Glede na to, da je za vsak poseg v prostost potreben zakon, nazadnje pridemo do tega, da pravzaprav zakon določa, kdaj gre za odvzem in kdaj samo za omejitev prostosti. Ob upoštevanju, da Ustava za dovoljenost odvzema prostosti v tretjem odstavku tega člena določa posebne strožje pogoje, lahko nazadnje sklepamo, da je za popolnejše varstvo človekove svobode koristno, če zakoni posege v prostost v čim večji meri označijo kot odvzem prostosti, to pa pomeni, da se kot omejitev prostosti lahko štejejo le primeri, ko spoštovanje posebnih strožjih pogojev za samo varstvo svobode ni pomembno. Ker je med posebnimi pogoji naštet tudi obvezen pouk o tem, da tisti, ki mu je odvzeta prostost, ni dolžan ničesar izjaviti in da ima pravico do zagovornika, se kot odvzem prostosti štejejo predvsem posegi v kinetično svobodo osebe, obdolžene kaznivega dejanja.
3Besedilo drugega odstavka 19. člena, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, ni v celoti skladno z EKČP, ki v točkah od a) do f) prvega odstavka 5. člena natančno našteva, v katerih primerih je komu mogoče odvzeti prostost. Opozoriti je treba, da so v omenjenih določbah EKČP našteti tako rekoč vsi možni primeri odvzemanja prostosti po državnih organih, pri čemer se kot odvzem štejejo tudi takšni posegi v prostost, ki bi po opredelitvah Ustave lahko bili le omejitev prostosti. To izhaja predvsem iz določbe tretjega odstavka tega člena Ustave, ki določa pravice in svoboščine tistega, ki mu je odvzeta prostost, pri tem pa se omejuje le na pravice, ki ustrezajo primerom odvzema prostosti po točki b) prvega odstavka 5. člena EKČP, to je zakonitemu odvzemu prostosti osebi, ki se ne pokori zakoniti odločbi sodišča, ali zato, da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom določene obveznosti.
4V tretjem odstavku tega člena Ustave naštete pravice osebe, ki ji je odvzeta prostost, lahko razdelimo v dve skupini: na tiste, ki zadevajo obveščenost o razlogih za odvzem prostosti, in na tiste, ki zadevajo izrecno poučenost o pravicah ukrepanja zoper postopanje državnega organa pri odvzemu prostosti. Če upoštevamo del besedila iz tretjega odstavka tega člena, da mora biti tisti, ki mu je odvzeta prostost, takoj poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, se to seveda nikakor ne more ujemati z določbo točke b) prvega odstavka 5. člena EKČP, po kateri bi se kot zakonit odvzem prostosti lahko štel tudi poseg v prostost osebe, ki ni obdolžena, pa se ne pokori zakoniti odredbi sodišča. Ob sočasni uporabi obeh konstitucionalnih aktov bi prišli do nevzdržnega položaja, da se sme privesti k pristojnemu organu ali sodišču povsem zakonito tudi pričo ali izvedenca, vendar pa ju je pri tem treba poučevati, da nista dolžna izpovedati pred sodiščem. Izhod iz takega položaja je videti v tem, da se za privedeno osebo, ki ni obdolženec, po Ustavi ne šteje, da ji je bila po tretjem odstavku tega člena odvzeta prostost, temveč ji je bila samo z zakonom o upravnem ali pravdnem ali drugem postopku prostost omejena, hkrati pa se upošteva EKČP glede tega, da se zahteva tudi za tak poseg v prostost vsaj to, da se prizadeti osebi omogoči v jeziku, ki ga razume, takoj izvedeti razloge za poseg v prostost in česa jo dolžijo (2. odstavek 5. člena EKČP). Pravice, ki jih ima obdolženi ob odreditvi ali trajanju pripora, kar po točki c) prvega odstavka 5. člena EKČP pomeni poseben primer odvzema prostosti, so v 20. členu Ustave celo razglašene za posebno človekovo pravico in svoboščino.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
Van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Lampe, Pravo človekovih pravic, Ljubljana 2010, s. 263–282;
B. M. Zupančič et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izd., Ljubljana 2000.