Mateja Končina Peternel, 2002

1Ustava v 53. členu podrobneje ureja pravico do spoštovanja družinskega življenja, ki je sicer varovana v okviru splošne osebnostne pravice po 35. členu. Pravico do spoštovanja družinskega življenja poleg določbe 53. člena varujejo še določbe 54., 55. in 56. člena. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je tako pravica pozitivnega kot negativnega statusa. Določba 53. člena pa poudarja predvsem pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja. Po praksi ESČP namreč pravica do spoštovanja družinskega življenja ne vključuje le pravice, da te pustijo samega (negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja), temveč tudi pravico vzpostaviti in razvijati razmerje z drugimi človeškimi bitji, predvsem na čustvenem področju, zaradi razvoja in izpolnitve posameznikove lastne osebnosti (pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja). ESČP šteje, da iz pravice posameznika do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ne izhaja le dolžnost države, da ne posega v družinsko življenje, temveč tudi dolžnost, da svojim državljanom omogoča vzpostavitev družinskega življenja. Iz določbe 53. člena tako izhaja dolžnost države, da svojim državljanom z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo njihovega družinskega življenja.

2Ustava določa, da zakon ureja zakonsko zvezo, pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti. Temeljni zakon, ki ureja družinskopravna razmerja, je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je začel veljati 1. januarja 1977 in je bil noveliran v letu 1989 in 2001 – ZZZDR (Ur. l. SRS 15/76, Ur. l. RS 14/89 in 64/01). Zakon ureja pogoje za sklenitev in veljavnost zakonske zveze ter zunajzakonske skupnosti, medsebojna pravna razmerja med zakonci in zunajzakonskimi parterji, prenehanje zakonske zveze, razmerja med zakonci in zunajzakonskimi partnerji ter razmerje staršev do otrok po prenehanju zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti, razmerja med starši in otroki, posvojitev, rejništvo in skrbništvo. Seveda pa družinskopravna razmerja urejajo tudi drugi predpisi, zlasti s področja socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja, pa tudi s področja zdravstva, stanovanjskega gospodarstva in davčne politike. Zakonodajalec mora pri urejanju družinskih razmerij upoštevati tako negativni kot pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja. V pravico do spoštovanja družinskega življenja lahko z določeno pravno ureditvijo poseže le zaradi varstva katere od drugih temeljnih pravic posameznika ali zaradi uveljavljanja katerega od ustavnih načel, vendar ob upoštevanju načela sorazmernosti. Zakonodajalec mora s pravno ureditvijo zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti in razmerij med starši in otroki ter posebnim varstvom družine, materinstva in očetovstva olajšati vzpostavitev družinskega življenja njenim članom. Zato lahko tudi pomanjkanje pravne ureditve določenega družinskopravnega razmerja pomeni kršitev pozitivnega vidika pravice do spoštovanja družinskega življenja. Taka je bila odločitev ESČP v primeru Markcx v. Belgija (2. 8. 1984, A 82; glej komentar k 35. členu). V zadevi OdlUS VIII, 169, U-I-273/98, Ur. l. 60/99 je US poudarilo, da mora država tudi z ustrezno ureditvijo postopka, v katerem se odloča o razmerju med starši in otroki, omogočiti vzpostavitev in varstvo družinskih razmerij. Prizadetim osebam morajo biti zagotovljena postopkovna jamstva, zlasti jamstvo enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva. US je odločilo, da je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pravna ureditev ZZZDR, po kateri je odločanje o vzgoji in varstvu otrok ob razvezi zakonske zveze zaupano sodiščem v pravdnem postopku, v vseh drugih primerih, ko starši živijo ločeno, pa se ne morejo sporazumeti o tem, pri katerem od njiju bo otrok živel, pa centrom za socialno delo v upravnem postopku. US je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da določba 2. odst. 14. člena zakonodajalcu ne prepoveduje, da bi položaje pravnih subjektov urejal različno, pač pa, da bi to počel samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Zakonodajalec je na podlagi te odločbe US s spremembo ZZZDR-B (Ur. l. 64/01) to neskladje odpravil tako, da je odločanje v vseh navedenih primerih zaupal sodišču. Sodnik Ude je v navedeni zadevi podal odklonilno LM, kateremu se je pridružil tudi sodnik Testen. V LM je zapisal, da bi imelo US podlago za odločitev o tem, da je navedena pravna ureditev v nasprotju z načelom enakosti, le tedaj, če bi ocenilo, da standard pravnega varstva bodisi v sodnem ali upravnem postopku (skupaj z upravnim sporom) ni enak, oziroma da je v enem od obeh postopkov nižji. Opozoril je, da je v tej zadevi US očitke o nižjem standardu pravnega varstva v upravnem postopku zavrnilo, pa kljub temu na koncu ocenilo deljeno pristojnost kot protiustavno.

3V zadevi OdlUS V, 32, U-I-119/94, Ur. l. 24/96 pa je US odločalo o dopustnosti posega zakonodajalca v lastninsko pravico zaradi varstva pravice do spoštovanja družinskega življenja. US je namreč zavzelo stališče, da država z določbo 56. člena Stanovanjskega zakona – SZ varuje družino v smislu 53. člena. SZ v 56. členu določa, da mora lastnik stanovanja, kadar najemnik umre, skleniti najemno pogodbo z zakoncem ali z osebo, s katero je najemnik živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, oziroma z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi. US je obrazložilo, da ni dvoma, da ta določba omejuje uživanje stanovanja kot lastnine, da pa je takšna omejitev v skladu s 67. členom. US je poudarilo, da je podaljšanje najemnega razmerja oziroma njegovo prehajanje na drugega člana družine ob smrti najemnika ukrep zagotavljanja socialne funkcije stanovanja. Stanovanje ni le bistvena sestavina osebnega, temveč tudi družinskega življenja, država pa je dolžna družino varovati.

4V odločbi OdlUS VI, 88, U-I-330/96, Ur. l. 39/97 pa je US zavzelo stališče, da Ustave in mednarodnih aktov ni mogoče razlagati tako, da bi morala država zaradi varstva otrok “urediti režim brezplačnega varstva v vrtcih”. US je v obrazložitvi navedlo, da je dolžnost vzdrževanja, izobraževanja in vzgoje otrok po Ustavi obveznost staršev, država pa jim je – zaradi svoje obveznosti za varstvo družine in otrok – dolžna nuditi ustrezno pomoč. V okvir te pomoči je treba šteti ustrezno organiziranost mreže javnih in zasebnih vrtcev in zagotovitev njihove dostopnosti čim večjemu številu otrok brez razločevanja po katerikoli njihovi osebni okoliščini.

5V zadevi OdlUS IV, 76, U-I-77/95 z dne 14. 9. 1995 pa je US ocenjevalo, ali lahko država pri uveljavljanju pozitivnega vidika pravice do spoštovanja družinskega življenja postavlja kriterije in kakšni morajo biti ti kriteriji, upoštevajoč ustavno pravico do enakosti. US je ocenilo, da pravna ureditev Pravilnika o porabi sredstev stanovanjskega sklada RS, po kateri so iz prednostnega obravnavanja pri dodeljevanju stanovanjskih posojil izključene družine, v katerih je eden od staršev, ali oba, starejši od 35 let, ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. US je pojasnilo, da načelo enakosti pred zakonom (14. člen) normodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Po oceni US je zagotovitev enakih ekonomskih možnosti za ustvaritev družine ustavno dopusten in zaželen cilj, določitev maksimalne starosti 35 let pa tudi ni očitno nerazumno merilo za opredelitev pojma mlade družine. Sodnik Jerovšek pa je v odklonilnem LM poudaril, da ni dopustno s pravilnikom opredeljevati pojma mlada družina po kriteriju starosti celo samo enega od družinskih članov. Ocenjuje, da kriterij podzakonskega predpisa v tem primeru ni v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga zasleduje zakonodajalec.

6V zadevi OdlUS V, 156, U-I-19/94, Ur. l. 68/96 je US zavzelo stališče, da je v nasprotju z dolžnostjo države varovati družino, starševstvo in otroke in z načelom socialne države, če zakon terja, naj roditelj tudi od tistih svojih sredstev, ki jih mora namenjati preživljanju otrok, da bi jim bil zagotovljen življenjski minimum, hkrati prispeva še za skupne državne potrebe.

7Država lahko nedopustno poseže v pravico do spoštovanja družinskega življenja tudi s posamičnimi pravnimi akti. V zadevi OdlUS VII, 99, Up-50/94 z dne 22. 1. 1998 je US zavzelo stališče, da mora pristojni organ, ko odloča o sprejemu v državljanstvo, upoštevati tako interese države kot tudi interese posameznika in načelo sorazmernosti. Zlasti je treba upoštevati dolžnost države varovati družino in otroke in posameznikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja. US je sicer navedlo, da zgolj dejstvo, da eden izmed staršev ni sprejet v državljanstvo RS, praviloma še ne pomeni ločitve družinskih članov. Ker pa veljavni pravni red na državljanstvo navezuje vrsto pravic, lahko taka odločitev bistveno poslabša možnosti za svoboden razvoj otrok in drugih družinskih članov in ogrozi enotnost družine.

8Ustava v 1. odst. 53. člena poudarja, da zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. S to določbo je izpeljana pravica do enakosti (14. člen) v zakonski zvezi. Enako velja tudi za zunajzakonska partnerja. Z določbo, da se zakonska zveza sklene pred pristojnim državnim organom, pa je izpeljano načelo ločitve države in verskih skupnosti (7. člen) na področju zakonske zveze. Podrobneje sta zakonska zveza in zunajzakonska skupnost urejeni z ZZZDR, ki ureja pravne posledice zunajzakonske skupnosti le na družinskopravnem področju. Na drugih pravnih področjih ima zunajzakonska skupnost pravne posledice le, če tako določajo predpisi, ki urejajo posamezno področje. Ti predpisi tudi različno določajo pogoje za priznanje pravnih posledic zunajzakonske skupnosti. US je v zadevi OdlUS VII, 42, U-I-111/95 z dne 5. 3. 1998 ocenilo, da določanje različnih pogojev za priznanje pravnih posledic zunajzakonske skupnosti na različnih pravnih področjih ni v nasprotju z Ustavo. Poudarilo je, da ima država na podlagi 53. člena pravico, da za različne potrebe v mejah svoje pristojnosti opredeljuje dejanska stanja – v tem primeru najkrajši čas trajanja zunajzakonske skupnosti – in da nanje veže različne pravne posledice. Po oceni US gre zakonodajalcu široko polje presoje zlasti na področjih, kjer uresničuje načelo socialne države. Zato različnost ureditev najkrajšega časa trajanja zunajzakonske skupnosti za pridobitev pravic na različnih pravnih področjih po oceni US ne pomeni kršitve enakosti v smislu 2. odst. 14. člena (7. tč. obrazložitve). Sodnika Zupančič in Ude se v pritrdilnem LM strinjata, da pri predpisovanju različne dobe za priznanje pravnih posledic zunajzakonske skupnosti na različnih pravnih področjih ne gre za razliko med različnimi kategorijami oseb, ampak za razliko med različnimi nameni posameznih področnih zakonov glede iste osebe. Zato je to dopustno. Sprašujeta pa se, ali te razlike pri zunajzakonski skupnosti ne kažejo na diskriminatorsko obravnavanje zunajzakonske skupnosti v primerjavi z zakonsko zvezo, če pa formalna sklenitev zakonske zveze pravno preprečuje nastajanje omenjenih spornih razlik na različnih pravnih področjih. Poudarjata, da je v tem pogledu odločilno besedilo 53. člena, ki v 1. odstavku za zakonsko zvezo predpisuje obličnost sklenitve zakonske zveze, za zunajzakonsko skupnost pa ne. Zato drugačno obravnavanje zunajzakonske skupnosti po njunem mnenju ni protiustavno.

9Ustava v 2. odst. 53. člena tudi določa, da pravna razmerja v družini ureja zakon. ZZZDR opredeljuje družino kot življenjsko skupnost staršev in otrok. ESČP pa pri uveljavljanju pravice do spoštovanja družinskega življenja zelo široko uporablja pojem družinskega življenja. Ne upošteva le pravno priznanih družinskih razmerij v določeni državi, temveč dejansko družinsko življenje določene socialne skupnosti in čustveno navezanost med posamezniki. To stališče ESČP je prišlo do izraza v primeru Boyle v. Združeno kraljestvo (28. 2. 1994, A 282-B). V tem primeru se je na ESČP pritožil stric mladoletnega dečka, katerega so angleški organi socialnega varstva, še po stari pravni ureditvi, odvzeli materi zaradi suma spolne zlorabe. Stric je bil na dečka čustveno navezan in je tudi po mnenju organov socialnega varstva pozitivno vplival na otroka. Po odvzemu otroka materi je nekajkrat zaprosil za osebne stike z otrokom, vendar organ socialnega varstva njegovi prošnji ni ugodil. Pritožnik je v pritožbi navajal, da so mu angleške oblasti s tem, da mu niso dovolile osebnih stikov z otrokom, kršile pravico do spoštovanja družinskega življenja. ESČP je poudarilo, da je pritožba utemeljena, ker je bilo razmerje med stricem in otrokom zaradi medsebojne čustvene povezanosti po vsebini enako pravno priznanim družinskim razmerjem. Zato so pristojni organi s prepovedjo osebnih stikov posegli v pravico do spoštovanja družinskega življenja pritožnika. Angleški zakonodajalec pa je že med odločanjem ESČP o tem primeru sledil praksi in usmeritvam ESČP in z The Children Act tudi drugim osebam, ne le staršem otroka, omogočil uveljaviti pravico do osebnih stikov.

10Morda bi z zakonsko ureditvijo kazalo slediti praksi ESČP ter pravno zavarovati tudi nekatera razmerja med otrokom in drugimi osebami, ki niso otrokovi starši, upoštevajoč pravice staršev in koristi otroka. To posledično pomeni, da bi bilo treba družino opredeliti širše.