Mitja Deisinger, 2002

1V tej ustavni določbi so tri izhodišča za prenehanje sodniške funkcije, vendar pa ta ustavna določba v nekaterih ozirih ni dovolj natančna. Čeprav naj bi bilo v 132. členu obseženo prenehanje in odvzem sodniške funkcije, tako Zakon o sodniški službi – ZSS kot 2. in 3. odst. tega člena govorijo le o prenehanju sodniške funkcije, medtem ko v teh predpisih ne najdemo oblike odvzema sodniške funkcije.

2Prva oblika prenehanja sodniške funkcije je določena v 1. oddelku VI. poglavja ZSS. Po 74. členu tega zakona sodniku preneha sodniška funkcija po samem zakonu z upokojitvijo, vendarle najkasneje, ko dopolni 70 let starosti, če izgubi državljanstvo RS, če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe, če se sodniški službi odpove, če se sodišče odpravi in sodniku ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje z opravljanjem sodniške službe na drugem sodišču, če sodnik sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja delo, ki ni združljivo s sodniško funkcijo, ali če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi. Ko nastopijo takšni razlogi, mora predsednik sodišča obvestiti Sodni svet, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške funkcije. Kljub takšni ugotovitveni odločbi Sodnega sveta pa le-ta pomeni formalno odločitev le v primerih objektivnih pogojev, medtem ko v primeru, ko gre za vprašanje nezdružljivosti ali negativne ocene sodniške službe, mora vsekakor odločati tudi vsebinsko.

3Z določbo 3. odst. 132. člena je predviden primer, ko sodnik stori naklepno kaznivo dejanje z zlorabo sodne funkcije, ko ga DZ razreši, če je to ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. Sodišče mora pravnomočno obsodilno sodbo poslati Sodnemu svetu, ta pa je dolžan brez odlašanja obvestiti DZ, ki sodnika razreši. Tako v Ustavi kot v 2. odst. 77. člena ZSS se razrešitev postavlja kot obvezna. Očitno je v ustavni odločbi razrešitev sodnika pogojena s tem, da ga je DZ tudi izvolil, vendar pa je takšna odločitev, ki je za DZ obvezna, lahko glede na delovanje DZ zapletena. DZ se namreč v primeru takšne obsodilne kazenske sodbe ne more spuščati v vprašanje primernosti razrešitve, seveda pa ni izključen tudi primer, da kljub temu sodnika ne bi razrešil. Ne Ustava in ne zakon v takšnem primeru nimata predvidene rešitve. Vsekakor bi bila ustreznejša rešitev, da bi bilo v tem primeru že v Ustavi določeno, da sodniku preneha funkcija po samem zakonu.

4V 2. odst. je t. i. fakultativna razrešitev sodnika. Ta pride v poštev, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši Ustavo ali huje krši zakon ter ga DZ na predlog Sodnega sveta lahko razreši. V ZSS je v 78. členu natančneje opredeljeno, kdaj bi takšen primer nastopil. Zakon je kršenje Ustave in hujše kršenje zakona izenačil s storitvijo kaznivega dejanja, kar je sicer lahko vprašljivo ter bi bilo ustrezneje, da bi bil ta okvir postavljen že v sami Ustavi. Sodišče mora poslati Sodnemu svetu pravnomočno sodbo, s katero je bil sodnik obsojen zaradi kateregakoli kaznivega dejanja na zaporno kazen. Tega mu torej ni treba storiti, če je sodnik obsojen na pogojno obsodbo, denarno kazen ali mu je bil izrečen sodni opomin. Če je bil sodnik obsojen na zaporno kazen, ki je daljša od 6 mesecev, Sodni svet predlaga Državnemu zboru, da sodnika razreši, v ostalih sodbah, s katerimi je sodnik obsojen za kaznivo dejanje, pa Sodni svet DZ le obvesti. Sodni svet pa predlaga DZ, da sodnika razreši, če je bil obsojen na zaporno kazen, krajšo od 6 mesecev, ali na neprostostno kazen (pogojna obsodba ali denarna kazen), če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je osebnostno neprimeren za opravljanje sodniške funkcije. V teh primerih gre torej za kazniva dejanja, ki ne predstavljajo hkrati zlorabe sodne funkcije, torej primere, ko sodnik stori kaznivo dejanje kot zasebnik. V skladu z 2. odst. 132. člena torej DZ v obeh primerih, ko sodnik stori kaznivo dejanje, lahko sodnika razreši. Gre torej za primere kaznivih dejanj, ko Sodni svet DZ le obvesti, in za primere, ko Sodni svet predlaga DZ, da sodnika razreši. Zakonodajalec se je za izpeljavo določbe 2. odst. 132. člena odločil, da s poudarkom odločitve Sodnega sveta pokaže, kdaj naj bi šlo za obliko kaznivega dejanja, ki napravi sodnikovo dejanje kot neprimerno za nadaljnje opravljanje sodniške funkcije. V vseh primerih bo torej DZ ocenjeval, ali je potrebno sodnika razrešiti. Nedvomno bo imel podlago v oceni Sodnega sveta, vendar nanjo ni vezan. Kolikor bi se po predlogu Sodnega sveta DZ odločil, da sodnika ne bo razrešil, čeprav je sodnik kršil Ustavo ali huje kršil zakon, disciplinsko sodišče sodniku izreče eno od disciplinskih sankcij.

5Disciplinski postopki so torej podrejena možnost za ukrepanje zoper sodnike, vendar v teh postopkih ni mogoče izreči prenehanja sodniške funkcije. Disciplinske sankcije so le premestitev na drugo sodišče, ustavitev napredovanja ali zmanjšanje plače. Poleg disciplinskih postopkov pa se lahko sodniku izreče tudi začasna odstranitev iz sodniške službe, če je zoper njega uveden kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja z zlorabo sodniške funkcije. Tedaj mora predsednik Vrhovnega sodišča sodniku izreči suspenz. Če je zoper sodnika uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot 2 leti, zaradi katere je sodnik lahko razrešen, pa predsednik Vrhovnega sodišča fakultativno sodnika suspendira.