Komentar
Gregor Virant, 2002
1Interpelacija (lat. interpellatio, iz interpellare, seči v besedo) je zahteva po razpravi o delu vlade ali posameznega ministra in je eden izmed mehanizmov razmerij med DZ in Vlado. Interpelacija sama po sebi ne pomeni razrešitve Vlade ali ministra, temveč le zahtevo po razpravi o delu. Interpelacijo lahko sproži najmanj deset poslancev. Postopek v zvezi z interpelacijo (potek razprave) ureja Poslovnik DZ.
2Drugi odstavek 118. člena zbuja v teoriji dvome. Govori namreč o nezaupnici Vladi in ministru ter o razrešitvi Vlade in ministra. Ta določba prinaša tri probleme. Prvi problem je sistemski: ureditev, po kateri lahko parlament razreši ministra, je za parlamentarni sistem neobičajna in je ne pozna nobena od evropskih parlamentarnih držav (z izjemo nekaterih tranzicijskih držav). Drugi problem je v nerodnem zapisu o nezaupnici Vladi in o razrešitvi vlade. Teorija se je postavila na stališče, da nezaupnica in razrešitev Vlade po 2. odst. 118. člena ne more pomeniti drugega kot konstruktivno nezaupnico, saj ustavodajalec s to določbo ni imel namena vnašati v sistem navadne nezaupnice. Tretji problem je v dvojnosti odločitve (nezaupnica – razrešitev). Ali DZ najprej ministru izreče nezaupnico, nato pa ga še razreši? Takšna ureditev bi bila povsem nesmiselna. Določbo je mogoče razlagati tako, da gre za en akt, ki pomeni nezaupnico oziroma razrešitev ministra.
3Ministra DZ razreši oziroma mu izreče nezaupnico z večino glasov vseh poslancev (v zvezi s tem glej tudi komentar k 112. členu).
Literatura k členu:
Glej 110. člen.