Gregor Virant, 2002

1Vlada je v parlamentarnem sistemu najvišji organ izvršilne veje oblasti. Ta je sestavljena iz političnega dela (vlade) in strokovnega dela (državne uprave). Vez med vlado in državno upravo predstavljajo posamezni ministri, ki so člani vlade kot kolegijskega organa, hkrati pa običajno tudi predstojniki resornih ministrstev. Vlade v takšnem pomenu, kot ga poznamo v parlamentarnem sistemu, v predsedniškem sistemu ni; izvršilno funkcijo izvaja predsednik države, ki je hkrati državni poglavar in nosilec izvršilne veje oblasti.

2Naša Ustava ne določa izrecno, da je Vlada organ izvršilne oblasti, niti ne ureja njenih funkcij. Pri opredeljevanju ustavnih funkcij Vlade je zato treba izhajati iz splošnih načel parlamentarnega sistema in delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Pojma izvršilne oblasti ne gre razumeti v takšnem smislu, da bi bila Vlada zgolj izvrševalka odločitev DZ. Vlada sicer je odgovorna za uresničevanje politike, ki jo z najvišjimi političnimi akti (Ustavo, zakoni, ratifikacijami mednarodnih pogodb, proračunom, nacionalnimi programi itd.) določa DZ, vendar ima kot nosilka samostojne funkcije državne oblasti pristojnost, da oblikuje oziroma določa politiko države. Pri določanju politike pa je vezana na okvire, ki jih določajo akti DZ – Ustava, zakoni, proračun, ratificirane mednarodne pogodbe. Njena pristojnost oblikovanja državne politike je torej omejena (podobno v: Isensee/Kirchof, s. 587).

3Vlada ima vrsto funkcij, med katerimi so pomembne zlasti politično-izvršilna (skrb za izvajanje političnih aktov DZ), predlagalna (predlaganje zakonov – glej 88. člen – in drugih političnih aktov DZ) in upravna (usmerjanje, usklajevanje in nadzor nad delom državne uprave). Vlada je tudi izvrševalka ustanoviteljskih pravic države in upravljalka njenega premoženja (razen premoženja, ki je v upravljanju drugih državnih organov). V politični praksi je Vlada poglavitni dejavnik oblikovanja državne politike, saj preko svojih predlogov zakonov, proračuna, ratifikacij mednarodnih pogodb, nacionalnih programov in drugih političnih aktov odločilno vpliva na oblikovanje politike, čeprav navedene akte formalno sprejema DZ. Glede na to, da Vlada lahko deluje le, če uživa večinsko podporo v DZ (odstop od tega načela predstavlja konstruktivna nezaupnica; zaradi tega instituta lahko pride do položaja, ko deluje Vlada, ki ne uživa več večinske podpore v DZ), so vladni politični koncepti običajno deležni parlamentarne podpore. Poleg tega ima Vlada znotraj okvirov, ki jih določajo zakoni in proračun, velik manevrski prostor za dodatno oblikovanje politik na posameznih področjih.

4Glede na načelo delitve oblasti vlada nima pristojnosti, da sprejema predpise izven okvira, določenega z zakonom (ta okvir je lahko vsebina zakona ali pa izrecno pooblastilo za samostojno urejanje določene materije). Okvir, ki ga vladi pri tem zariše zakonodajalec, ne sme biti tako širok, da bi bilo prekršeno načelo delitve oblasti. Pri presoji dopustnosti pooblastila glede na načelo delitve oblasti je treba tehtati na eni strani širino pooblastila in posledice tega pooblastila za razmerje med vejama oblasti ter na drugi strani razloge za takšno pooblastilo (obseg materije, ki jo je na nekem področju treba normativno urediti, potrebo po hitrejši reakciji na družbene spremembe, strokovno pogojenost materije itd.). Opozoriti je treba, da je zakonodajni organ v parlamentarnem sistemu nagnjen k dodeljevanju obsežnih pooblastil vladi, ker se s tem vladajoča večina lahko izogne parlamentarni razpravi o pomembnih političnih vprašanjih.

5Za parlamentarni sistem je značilna relativno blaga oblika delitve oblasti, saj je vlada odgovorna parlamentu in zato praviloma v njem uživa večinsko podporo. Zato sta večinska parlamentarna stranka ali koalicija in vlada politično v veliki meri zliti (Lijphart, s. 6). To zlitje ni popolno, vendar pomembno zaznamuje procese političnega odločanja na relaciji politične stranke – vlada – parlament.

6Vlada je kolegijski organ, sestavljen iz predsednika vlade in ministrov. Za razliko od nekaterih drugih ureditev naša Ustava ne dopušča, da bi bili člani vlade tudi drugi funkcionarji (npr. državni sekretarji, namestniki ministrov, t. i. »mlajši ministri« – junior ministers ipd.). Ne prepoveduje pa, da bi poleg resornih ministrov (ministrov, odgovornih za posamezna upravna področja) v Vladi delovali tudi ministri brez resorja (t. i. ministri brez listnice), katerih naloga je nuditi pomoč predsedniku vlade pri opravljanju njegovih funkcij ali pri vodenju koordinacije politik. Ustava ne določa najmanjšega in največjega dopustnega števila ministrov. Spodnje in zgornje meje ni mogoče postaviti v absolutnem številu, temveč v zahtevi po odgovornem in učinkovitem delovanju vlade na vseh upravnih področjih (glej podobno v: Isensee/Kirchof, s. 614).

7Ustava določa, da so Vlada in posamezni ministri v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni DZ. Samostojnost pomeni, da Vlada in ministri niso dolžni upoštevati usmeritev političnih strank ali drugih interesnih skupin, poleg tega pa to načelo v določeni meri varuje Vlado in ministre tudi pred pretiranim poseganjem parlamenta v njihovo delo. Odgovornost Vlade (kolektivna odgovornost) in posameznih ministrov (individualna odgovornost) pa se konkretizira preko ustavnih institutov, kot so interpelacija, razrešitev ministra in konstruktivna nezaupnica, pa tudi preko zakonskih in poslovniških institutov, kot so npr. poslanska vprašanja.