Miha Ribarič, 2002

1Postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike (tudi predsednika vlade in ministrov) urejata Poslovnik DZ – PoDZ (304.–312. člen) in ZUstS (63.– 67. člen). Uvedbo postopka o obtožbi predsednika republike lahko DZ predlaga najmanj 30 poslancev. Predlog za uvedbo postopka mora biti poslan predsedniku DZ v pisni obliki in s podpisi predlagateljev. Vsebovati mora opis očitane kršitve ustave ali hujše kršitve zakona in predlog dokazov. Predlog za uvedbo postopka mora biti obravnavan na prvi naslednji seji DZ, če je bil poslan najkasneje 30 dni pred to sejo. DZ mora o predlogu odločiti vsaj v 60 dneh od prejema predloga. Če DZ odločitev ne sprejme v tem roku, se šteje, da je predlog zavrnjen. V času od razpisa volitev za predsednika republike do razglasitve volilnih rezultatov ni mogoče predlagati uvedbe postopka o obtožbi predsednika republike. Uvedbe postopka o obtožbi ni mogoče predlagati, če je že predlagana, pa ne nadaljevati, če predsednik republike odstopi ali če mu preneha mandat. DZ postopek nadaljuje, če predsednik republike to zahteva (2. odst. 307. člena PoDZ) ali če to zahteva DZ (4. odst. 65. člena ZUstS).

2Predlog obtožbe pošlje predsednik DZ predsedniku republike. O pravnih vidikih predloga obtožbe poda mnenje Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve DZ.

3Pred odločanjem o obtožbi predsednika republike ima predstavnik predlagatelja pravico obrazložiti predlog na seji DZ. Predsednik republike ima pravico pisno ali ustno na seji odgovoriti na predlog obtožbe. Predlagatelj lahko predlog obtožbe umakne vse do konca obravnave. V tem primeru se šteje, kakor da predlog ni bil vložen.

4Po 63. členu ZUstS DZ odloča o obtožbi zoper predsednika republike z večino glasov vseh poslancev. Po poslovniku DZ sklep o obtožbi predsednika republike pošlje predsednik DZ Ustavnemu sodišču in predsedniku republike. ZUstS določa, da sklep o obtožbi pošlje US predsedniku republike, ki lahko na obtožbo odgovori. S sklepom imenuje DZ tudi pooblaščenega predstavnika, ki bo zastopal obtožbo pred US. Pooblaščeni predstavnik se imenuje izmed poslancev, ki so predlagali uvedbo postopka o obtožbi. US opravi javno obravnavo, na kateri od DZ pooblaščeni predstavnik zastopa obtožbo.

5Ustava ne določa večine, s katero US ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti. Pač pa ZUstS določa, če US ugotovi, da obtožba ni utemeljena, z odločbo oprosti obtoženega in o tem odloči z večino glasov vseh sodnikov (1. odst. 65., 2. odst. 41. člena v zvezi z deseto alineo 1. odst. 21. člena ZUstS).

6Če US ugotovi kršitev ustave ali hujšo kršitev zakona, z odločbo ugotovi utemeljenost obtožbe, lahko pa odloči tudi, da predsedniku republike preneha funkcija. Obe odločitvi, to je odločitev o utemeljenosti obtožbe in odločitev o prenehanju funkcije, sprejme US z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov (2. odst. 65. člena ZUstS). Obravnavana določba ustave zahteva dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov samo za odločitev o odvzemu funkcije, ne pa tudi za ugotovitev o utemeljenosti obtožbe.

7Če je zoper predsednika republike uveden kazenski postopek, lahko US počaka s svojo odločitvijo do odločitve v kazenskem postopku.

8Če predsednik republike med postopkom odstopi, oziroma če mu preneha mandat, US ustavi postopek. US postopek nadaljuje, če obtoženi ali DZ to zahteva.

9ZUstS določa, da v postopku ugotavljanja odgovornosti predsednika republike (predsednika vlade ali ministrov) US o vprašanjih, ki niso urejena po določbah tega poglavja o postopku ugotavljanja odgovornosti, ravna po načelih kazenskega postopka, ki so določena v ustavi in zakonu.

10Nekateri avtorji zastopajo stališče, da je institut impeachmenta, predviden za ugotavljanje odgovornosti predsednika republike, predsednika vlade in ministrov, glede na dejanja, ki so predmet obtožbe, (posebna) oblika kazenske odgovornosti, glede na postopek, zlasti sankcijo pa oblika politične odgovornosti. Sam zastopam stališče, da obtožba predsednika republike, predsednika vlade in ministrov nima kazenskopravnega značaja, ampak ustavnopravni značaj. Določba je namenjena varstvu ustavnosti in zakonitosti in izraža načelo, da tudi za določeno dobo izvoljeni nosilec funkcije ni neodstavljiv. Obtožba ima lahko za posledico izgubo funkcije. Civilna in kazenska odgovornost ostaja odprta.

11Pogoj za uveljavljanje odgovornosti je kršitev ustave ali hujša kršitev zakona, izvršena s storitvijo ali z opustitvijo pri opravljanju funkcije, torej mora biti izvršena kršitev konkretnih določb ustave in zakona. Samo politično vrednotenje sprejemljivosti ravnanja nosilca funkcije ne zadostuje za izpolnitev ustavno določenih kriterijev za obtožbo. Pač pa je ob kršitvi ustave ali hujše kršitve zakona sama odločitev DZ o obtožbi političnega značaja. S sprejemom odločitve o obtožbi se DZ opredeli ne samo o tem, da je po njegovem stališču prišlo do kršitve ustave ali hujše kršitve zakona, ampak tudi, da je predsednik republike zaradi teh kršitev politično nesprejemljiv. Odločitev o obtožbi je torej pogojena s protipravnim ravnanjem nosilca funkcije in političnim značajem odločitve o obtožbi. Spričo tega je vprašljivo, da ni že v sami ustavi določena kvalificirana večina, s katero DZ sprejme obtožbo.

12Negotova je tudi določba, da mora iti za hujšo kršitev zakona. Nemška ustava na primer te razlike med kršitvijo ustave in zakona ne dela, ampak za oboje zahteva, da gre za naklepno kršitev. Ni videti tudi razloga, da je pri obtožbi predsednika vlade in ministrov predvidena »kršitev ustave in zakonov« in torej ni potrebna hujša kršitev zakonov (119. člen).

13Odpira se vprašanje, kakšen je odnos med parlamentarno preiskavo in možnostjo ustavne obtožbe predsednika republike. Ustava določa, da DZ lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev DZ ali na zahtevo DS. V ta namen imenuje komisijo, ki ima o zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi (93. člen). Zakon o parlamentarni preiskavi (Ur. l. 63/93) sicer določa njen namen, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje in za druge odločitve DZ iz njegove ustavne pristojnosti, vendar ne vzpostavlja nobene povezave z ureditvijo postopka obtožbe predsednika republike, predsednika vlade in ministrov. Tudi Poslovnik o parlamentarni preiskavi (Ur. l. 63/93)v določbah o končnem poročilu preiskovalne komisije izrecno ne vzpostavlja zveze s postopkom obtožbe.

14Bistvena razlika med postopkom parlamentarne preiskave in postopkom obtožbe je v tem, da se parlamentarna preiskava mora uvesti na zahtevo kvalificirane manjšine, sklep o obtožbi pa lahko sprejme DZ samo s kvalificirano večino.

15V parlamentarni preiskavi je preiskovanec dejansko lahko obtoženec in torej na zahtevo kvalificirane manjšine pride v tak status neposredno izvoljeni predsednik republike, ne da bi bilo sploh potrebno v zahtevi za uvedbo parlamentarne preiskave navesti določbe ustave in zakonov, ki naj bi bili huje kršeni in ne da bi bilo treba navesti dokaze za to.

16V parlamentarni preiskavi je vabljen preiskovanec pod grožnjo prisilne privedbe, v postopku obtožbe pa predsednik republike ni dolžan priti niti na sejo DZ, ki odloča o predlogu obtožbe, niti na javno obravnavo pred US.

17Primerjava med ureditvijo parlamentarne preiskave in obtožbe navaja na sklep, da bi kazalo zakonsko urediti odnos med parlamentarno preiskavo in obtožbo.