Miha Ribarič, 2002

1Predsednik republike ima pristojnosti v zvezi z izrednim stanjem in vojno, kadar se DZ ne more sestati. Izredno stanje se razglasi, kadar ogroža obstoj države velika in splošna nevarnost. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade DZ. DZ odloča tudi o uporabi obrambnih sil. Kadar se DZ ne more sestati, odloča o teh zadevah predsednik republike. Odločitev mora dati v potrditev DZ takoj, ko se ta sestane (92. člen).

2Kadar se DZ zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo. Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen. Po 16. členu pa je človekove pravice in temeljne svoboščine izjemoma dopustno začasno »razveljaviti ali omejiti« v vojnem in izrednem stanju. Razlika med določbo 108. in 16. člena je torej v tem, da 16. člen uveljavlja tudi pojem razveljavitve. Poleg tega v 16. členu ni opredelitve, da gre za »posamezne« pravice in temeljne svoboščine. Pač pa nadaljnja določba 16. člena tudi v vojnem in izrednem stanju izključuje možnost začasnega razveljavljenja ali omejevanja tam izrecno navedenih pravic: nedotakljivost človekovega življenja (17. člen), prepoved mučenja (18. člen), varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen), domneva nedolžnosti (27. člen), načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen), pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen) in svoboda vesti (41. člen). Zdi se, da je razlika v formulaciji nadomestne pristojnosti predsednika republike v 108. členu, ki govori le o možnosti omejitve posamezne pravice in temeljne svoboščine, pri tem pa se sklicuje na vsebinsko ureditev v 16. členu, ki poleg možnosti začasne omejitve predvideva tudi možnost začasne razveljavitve, prej zadeva redakcijske pomanjkljivosti kot zavestne vsebinske odločitve ustavodajalca. Če bi se postavili na slednje stališče, potem bi lahko DZ sprejel ne samo omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ampak tudi njihovo razveljavitev, seveda vse ob pogojih 16. člena. Ker pa je po 92. členu za razglasitev vojnega ali izrednega stanja, za nujne ukrepe in njihovo odpravo primarno pristojen DZ, če pa se ne more sestati, je za odločanje o vseh teh zadevah nadomestno pristojen predsednik republike, ki mora odločitev dati v potrditev DZ takoj, ko se ta lahko sestane, se zdi namen vsebinskega razlikovanja pri možnosti poseganja v sfero človekovih pravic in temeljnih svoboščin med DZ in predsednikom republike malo verjeten. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP uporablja pojem razveljavitve za primer, če izjemna splošna nevarnost ogroža obstanek države ob točno določenih pogojih (4. člen). Tudi EKČP uporablja za primer vojne ali kake druge splošne nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, pojem razveljavitve (15. člen). Po navedenih mednarodnih dokumentih gre torej ob strogo določenih pogojih za možnost razveljavitve in ni videti razlogov za dodatno uvedbo pojma omejitve v slovenski ustavi, še posebej pa ne za opuščanje pojma razveljavitve in s tem za razlikovanje v 108. členu. Vsekakor bi bila že v ustavnem besedilu potrebna popolna jasnost glede možnosti poseganja na tako pomembno področje, kot je omejevanje in razveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Presoja ustavne podlage za poseganje v človekove pravice, pa čeprav gre samo za obseg pooblastila pri enem ali drugem subjektu, ne bi smela biti prepuščena taki ali drugačni, pa če še tako restriktivni interpretaciji.