Komentar
Boštjan M. Zupančič, 2002
1Ta določba je bila v Ustavo očitno vnesena bolj ali manj ex abundante cautela. Iz naslova 21. člena ni bila in abstracto razveljavljena niti ena določba kazenske (ali druge) zakonodaje, na podlagi te ustavne določbe pa ni bila rešena in concreto tudi nobena ustavna pritožba.
2Marginalna rubrika zavaja, ker navaja na prepostavko, da ta določba na tem mestu na sploh in pozitivno varuje človekovo osebnost in dostojanstvo. To splošno varstvo je poudarjeno kasneje v 34. členu. V 21. členu pa je varstvo človekove osebnosti in dostojanstva specifično omejeno na varstvo pravnih postopkih, pri aretaciji, v priporu in pri prestajanju kazni v zaporu.
3Določba je tudi toliko redundantna, kolikor je ustavna prepoved nasilja uradnih oseb nad tistimi, ki jim je prostost omejena ali vzeta, krita že z 18. členom (prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja in ravnanja).
4Podobno je privilegij zoper samoobtožbo krit z določbo četrte alinee 29. člena.
5Praktični smisel in pomen določbe bi lahko prišel do izraza le toliko, kolikor Ustava prepoveduje vsak napad na osebnost in dostojanstvo –, tudi tistega, ki ni niti ponižujoč. Kaj bi to pomenilo, bi bilo jasno šele ob konkretni ustavnosodni odločitvi.
6Kljub temu pa je v drugem odstavku izražena zelo kategorično ustavno načelo, ki kot privilegij zoper samoobtožbo nima opraviti z osebnostjo in dostojanstvom oseb, ki jim je kakorkoli omejena prostost. Prepoved »vsakršnega nasilja nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav« je etični ustavno-pravni izraz privilegija zoper samoobtožbo.
7Privilegij zoper samoobtožbo (»nemo contra se prodere tenetur«) v modernem času izvira iz V. amandmaja k ameriški ustavi (»Nobody shall be compelled to testify against himself.«) in iz bogate judikature ameriškega vrhovnega sodišča. Tudi logika 3. odst. 19. člena (glej komentar) izvira iz prepovedi samoobtoževanja.
8Ta doktrina gre po avtorjevem mnenju do samega bistva vsega pravnega. Končni namen vseh pravnih postopkov je namreč v državi preprečiti nasilje (samopomoč), to je, prva zahteva pravne države in na njem temelječega reda in miru je, da se mora za uveljavljanje svojih interesov (pravic) državljan obrniti na sodišče in naperiti tožbo. Vsi sodni in pravni postopki ter pravo sploh so obvezen surogat za nasilno samopomoč. Da to velja med zasebnimi državljani, o tem nikoli ni bilo dvoma. Razvoj svobode in vladavine prava pa je pripeljal do bistvene pridobitve, ki je v tem, da je isti logiki podrejena tudi država kot tožeča stranka v kazenskem postopku.
9Ta tradicija je bila pod komunistično diktaturo in v polpretekli tradiciji policijske države grobo in cinično spregledana, na kazensko pravo pa se je gledalo kot na orodje diktature. Glej zadevo Streletz, Kessler in Krenz v. Nemčija (22. 3. 2001, Application No. 34044/96, 35532/97 in 44801/98) in avtorjevo LM. Vzpostavitev vladavine prava (»pravne države«) v Sloveniji terja, da policija, tožilci in sodišča v temelju spremene svojo mentaliteto.
10Privilegij zoper samoobtožbo je procesni ekvivalent načela zakonitosti iz materialnega kazenskega prava, ki je ustavno postulirano v 28. členu. Brez slednjega (npr. ob uporabi analogije, ob nerestriktivni aplikaciji blanketnih določb itd.) ni mogoče govoriti o vladavini prava v kazenskem materialnem pravu. Brez spoštovanja drugega odstavka 21. člena pa ni mogoče govoriti o procesni vladavini prava, brez katere ostaja načelo zakonitosti trhel ostanek pojmovne jurisprudence (glej podrobneje komentar k 28. in 29. členu).
Literatura k členu:
van Dijk/van Hoof (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Kluwer 1998;
B. M. Zupančič et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2000.