Mateja Končina Peternel, 2002

58V 33. členu je posamezniku zagotovljena pravica do zasebne lastnine in pravica do dedovanja. Iz temeljne ustavne pravice do dedovanja izhaja za dediča pravica, da pridobi premoženje mortis causa, za zapustnika pa pravica do svobodnega oporočnega razpolaganja (svoboda testiranja). Eden od elementov lastninske pravice je pravica do razpolaganja z lastnino, s svobodo testiranja pa je posamezniku zagotovljena pravica razpolagati s svojim premoženjem za primer smrti. Svoboda testiranja omogoča zapustniku predvsem to, da odstopi od zakonitega dedovanja ali da ga spremeni. Kadar zapustnik ne napravi oporoke, nastopi zakonito dedovanje. Pri zakonitem dedovanju določa zakon krog oseb, ki imajo pravico do dedovanja zaradi družinskega razmerja z zapustnikom. Oporočno dedovanje ima prednost pred zakonitim dedovanjem, ker je oporočno dedovanje izraz lastnikove pravice razpolagati s svojim premoženjem za primer smrti, medtem ko je zakonito dedovanje le nadomestilo za oporočno dedovanje. Svoboda testiranja pa vendar ni povsem neomejena. Omejena je zlasti z ustavnim načelom socialne države in socialno in ekonomsko funkcijo lastnine. Načelo socialne države se kaže pri pravni ureditvi dedovanja nujnih dedičev. Določenim osebam iz kroga zakonitih dedičev gre namreč po zakonu del zapuščine (nujni delež). Ta del morajo te osebe dobiti, četudi jih je zapustnik v oporoki prezrl. Socialno in ekonomsko funkcijo lastnine je zakonodajalec na primer uveljavil z omejitvami pri dedovanju kmetijskih gospodarstev.

59Ustavna pravica do dedovanja je kot sestavina lastninske pravice predvsem obrambna pravica, pravica negativnega statusa. Država ne sme neupravičeno posegati vanjo. Ustava v 2. odst. 67. člena določa, da zakon določa način in pogoje dedovanja. Zlasti z zakonsko ureditvijo načinov in pogojev dedovanja lahko država tudi neupravičeno poseže v lastninsko pravico in pravico do dedovanja. Zakonodajalec mora pri pravnem urejanju dedovanja upoštevati tesno povezanost lastninske pravice in pravice do dedovanja. Zakonodajalec ne sme pogojev za dedovanje določati arbitrarno brez razumnih razlogov in mimo namena, s katerim mu je dano ustavno pooblastilo. Znotraj teh omejitev pa je polje njegovega prostega odločanja. Poseg zakonodajalca v ustavno pravico mora biti v skladu z načelom sorazmernosti: poseg mora biti nujen in primeren. V okviru sorazmernosti je treba tehtati pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti upravičenost posega sorazmerno s težo prizadetih posledic.

60Temeljni zakon, ki ureja dedovanje, je Zakon o dedovanju ZD (Ur. l. SRS 15/76 in 23/76, Ur.l. RS 67/2001). Po tem zakonu so lahko predmet dedovanja lastninska in druge stvarne pravice (razen osebnih služnosti), pravice in obveznosti iz obligacijskih razmerij (če niso vezane na osebo upravičenca ali zavezanca), avtorska pravica, pravice intelektualne lastnine in dedna pravica. Iz zapuščine se izloči del premoženja, ki ustreza prispevku oseb, ki so z zapustnikom živele in prispevale k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja, gospodinjski predmeti in premoženje, ki ustreza vrednosti družbene pomoči, dane zapustniku. Vendar je US v zadevi OdlUS IX, 281, U-I-330/97, Ur. l. 117/2000 odločilo, da se razveljavi določba 128. člena ZD, ki je določala, da premoženje, ki ustreza vrednosti socialne ali druge pomoči družbene skupnosti, postane lastnina države ali občine in se ne deduje. S to določbo je zakonodajalec posegel v pravico do zasebne lastnine in dedovanja zaradi varstva pravice do socialne varnosti drugih državljanov (1. odst. 50. člena). US je ocenilo, da je bil poseg s strani zakonodajalca nujen in primeren, da pa ni bil sorazmeren. Po tej določbi so se namreč dediči lahko obvezali povrniti vrednost dane pomoči, vendar le ob soglasju države ali občine, ki je pomoč dala, in v tem primeru so dedovali vse zapustnikovo premoženje. Če občina ali država ni dala soglasja, je postala lastnica ali solastnica premične ali nepremične stvari in je imela pravico do sodelovanja pri upravljanju solastne stvari. US je ocenilo, da bi zakonodajalec lahko povračilo dane pomoči dosegel z blažjim posegom, s priznanjem obligacijske pravice dajalcu pomoči in z morebitnimi sredstvi za njeno zavarovanje.

61Zakon določa dva pravna naslova za dedovanje: oporoko in zakon. Do dedovanja pride, če zapustnik umre, če obstaja dedič, če ima dedič dedni naslov in če dedič ni dedno nevreden. Razlogi za dedno nevrednost so lahko le v zavržnem ravnanju proti zapustniku, ne pa morda zaradi razmerja dediča do države. Takšno stališče je zavzelo US z OdlUS III, 62, U-I-3/93, Ur. l. 40/94. V tej zadevi je US odločilo, da se razveljavita peta točka 126. člena ZD in drugi stavek 2. odst. 127. člena ZD, ki sta določala, da je dedno nevreden državljan RS, ki je pobegnil iz države, da bi se izognil obsodbi za hujše kaznivo dejanje, da bi se izognil obvezni vojaški službi ali da bi sovražno deloval proti državi in se do zapustnikove smrti ni vrnil v državo, ter v teh primerih dedna nevrednost ne preneha tudi, če zapustnik dediču odpusti. US je ocenilo, da sta navedeni določbi nesorazmerno posegli v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja. US je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da se v primeru, ko se dedna nevrednost določa zaradi okoliščin v razmerju dediča do zapustnika, uresničuje domnevna zapustnikova volja, ker se predpostavlja, da bi zapustnik onemogočil dedovanje po oporoki ali po zakonu osebi, ki mu je z naklepom vzela ali poskusila vzeti življenje ali se je zoper njega pregrešila na kakšen drug, v zakonu določen način. Nedotakljivost življenja in pravico zapustnika, da kot lastnik z oporoko odloča o svojem premoženju, sta človekovi pravici, ki ju je treba varovati močneje kot pravico do dedovanja. Zato je določitev dedne nevrednosti v tem primeru ustavno dopustna. Določitev dedne nevrednosti zaradi razmerja do države, ki je nastalo zaradi pobega iz države, pa je nedopustno že zato, ker država s posegom v pravico zapustnika , da razpolaga s svojo lastnino za primer smrti, sploh ne more varovati javnega interesa. S posegom v pravico dediča do dedovanja bi bilo ta javni interes sicer možno zavarovati (grožnja dedne nevrednosti naj bi odvračala potencialne dediče od takih dejanj), vendar pa je tak poseg nedopusten, ker zaradi varstva javnega interesa , ki ga je možno učinkovito zavarovati na druge načine, ni nujen oziroma prekomerno posega v lastninsko pravico.

62Po ZD so praviloma neveljavne pogodbe dednopravnega značaja, torej pogodbe, s katerimi se pogodbenik kakorkoli zavezuje glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti (razen sporazuma med prednikom in njegovim potomcem o odpovedi dediščini, ki bi šla potomcu po prednikovi smrti, 2. odst. 137. člena ZD). US je v OdlUS VI, 124, U-I-123/94 z dne 9. 10. 1997 zavzelo stališče, da takšna pravna ureditev ni v nasprotju z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja. V obrazložitvi je navedlo, da sta razpolaganji s premoženjem na način, ki ga splošno omogoča dedna pogodba, in na način, ki ga omogoča oporoka, med seboj primerljivi, saj sta v obeh primerih izraz lastninske pravice. Zakonodajalec zato lahko v okviru pooblastila v 2. odst. 67. člena med tema dvema opcijama izbira in se odloči za tistega od obeh načinov, ki ob upoštevanju funkcij lastnine šteje za primernejšega.

63Poleg ZD posebej urejata dedovanje še Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev – ZDKG (Ur. l. 54/99), Zakon o denacionalizaciji – ZDen in Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic – ZPVAS (Ur. l. 5/94, 38/94).

64S posebnimi določbami ZDKG je zakonodajalec posegel v pravico do zasebne lastnine in dedovanja posameznika in sicer zaradi uveljavljanja socialne in ekonomske funkcije lastnine. US je v OdlUS III, 117, U-I-57/92, Ur. l. 76/94 poudarilo, da je takšna ureditev utemeljena, saj se lastninska pravica in oporočno razpolaganje uresničujeta skladno z naravo in namenom stvari in skladno s splošnim interesom, ki je opredeljen v agrarni politiki države. Zakonodajalec je socialno funkcijo lastnine uresničil s tem, da je v tem zakonu prepovedal delitev kmetij in dediču kmetije omogočil prevzeti kmetijo pod pogoji, ki ga ne obremenjujejo preveč. Ekonomsko funkcijo pa je zakonodajalec v ZDKG uresničil tako, da z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju onemogoča drobitev srednje velikih kmetij, ker pomeni, da se ohranjajo kmetijsko-gozdarske celote, ki omogočajo smotrno gospodarjenje.

65Posebne predpise o dedovanju vsebuje tudi ZDen. Tako ZDen v 1. odst. 74. člena drugače kot ZD določa, da se opravi nov zapuščinski postopek v primerih, ko je upravičenec do denacionalizacije mrtev, zapuščinski postopek je bil končan, sodišče pa ni odločilo o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Če ZDen ne določa kaj posebnega, se v novem zapuščinskem postopku uporabijo pravila ZD in ZDKG. US je namreč z OdlUS VI, 42, U-I-81/94, Ur. l. 20/97 razveljavilo določbo 2. odst. 74. člena ZDen, ki je izključevala uporabo ZDKG. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da v primerih, ko so predmet dedovanja zaščitene kmetije, vrnjene v postopkih denacionalizacije, ali pa kmetijska zemljišča, gozdovi in druge stvari oziroma pravice, vrnjene v postopku denacionalizacije, ki so v času podržavljenja pripadali kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti, ki je bila že pred vrnitvijo zemljišč, stvari oziroma pravic predmet dedovanja po posebnih predpisih o dedovanju zaščitenih kmetij, za tako drugačno ureditev dedovanja tega premoženja, samo zato, ker je bilo podržavljeno, zakonodajalec ni imel nobenih stvarnih razumnih razlogov. US je poudarilo, da bi bila izključitev ZDKG iz uporabe v zapuščinskih postopkih, kjer bo predmet dedovanja takšno premoženje, v nasprotju s 67., z 71. in s 14. členom.

66Po 1. odst. 78. člena ZDen se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Z 20. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen – ZDen-B (Ur. l. 65/98) je bila ta določba spremenjena. Po novi določbi se je dedovanje uvedlo z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Sprememba te določbe je bila pomembna v primerih, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi. V tem primeru po 1. odst. 78. člena ZDen dedujejo dediči dedičev, po noveli pa dediči denacionalizacijskega upravičenca. Tako v primerih, ko je bila v času uveljavitve novele že izdana pravnomočna odločba o denacionalizaciji, kot v primerih ko je denacionalizacijski postopek še tekel, določba novele posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja. US je z odločbo OdlUS X, 1, U-I-138/99, Ur. l. 11/2001, razveljavilo 20. člen novele. V obrazložitvi je navedlo, da je v pristojnosti zakonodajalca, da med možnimi rešitvami za ureditev predmeta zakonskega urejanja izbere tisto, ki je po njegovem mnenju najprimernejša. US je ocenilo, da je člen 20 ZDen-B primeren za dosego zasledovanega cilja. Vendar pa zgolj prepričanje o tem, da je nova zakonska rešitev primernejša od prejšnje, ne more biti ustavno nujen razlog, ki bi utemeljeval poseg v lastninsko pravico tistih, ki že vsaj sedem let utemeljeno računajo s tem, da bodo dedovali njihovim pravnim prednikom odvzeto premoženje. Tak razlog tudi ne more biti pričakovanje tistih, ki so glede na različna stališča o najprimernejši zakonski ureditvi morda računali na to, da bodo dediči, ker to ni imelo podlage v veljavnem zakonu. US je ocenilo, da 20. člen ZDen-B nedopustno posega v pravico do zasebne lastnine in do dedovanja.

67ZDen v 80. členu tudi določa, da dedne izjave, ki so jih podali dediči do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede denacionalizacijskega premoženja. US je v OdlUS IV, 46, U-I-16/94, Ur. l. 37/95 odločilo, da takšna pravna ureditev ni v neskladju z Ustavo. V obrazložitvi je navedlo, da pravnega učinka nimajo le tiste dedne izjave, ki so bile podane oziroma sklenjene do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa upravičenci pri tem niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oziroma pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. Taka ureditev je po oceni US pravična in temelji na splošnih pravilih civilnega prava. Drugačno stališče bi lahko privedlo do oškodovanja nekaterih dedičev kot denacionalizacijskih upravičencev, saj bi z domnevo volje upravičenca oziroma udeleženca šteli pravne posle, ki so jih udeleženci opravili v zmoti glede dejanskih okoliščin, za veljavne, šlo pa bi tudi za zmoto v predmetu dedovanja. Tudi dednopravne pogodbe, ki so bile sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ne veljajo glede denacionaliziranega premoženja, razen če ni v pogodbi določeno, da zajema tudi to premoženje.

68Po 81. členu ZDen oporočna razpolaganja, napravljena pred odločbo o denacionalizaciji, veljajo glede denacionaliziranega premoženja le, če je to v oporoki izrecno določeno. Ta določba daje prednost zakonitemu dedovanju. V zadevi OdlUS II, 118, U-I-96/92, Ur. l. 4/94 je US odločilo, da zakonodajalec s tem, da je v 81. členu ZDen dal prednost zakonitemu dedovanju pred oporočnim, ni kršil pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da ZD v splošnem daje prednost oporočnemu dedovanju, ki pa ga omejujejo določbe o nujnih dedičih in o rezerviranem delu zapuščine, ki v bistvu uveljavljajo zakonito dedovanje. Tako razmerje med oporočnim in zakonitim dedovanjem je v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena. To pa ne pomeni, da mora zakonska ureditev v vsaki dejanski in pravni situaciji dati prednost oporočnemu dedovanju. V primeru iz 81. člena je zakonodajalec ocenil, da je primerneje dati prednost zakonitemu dedovanju. Proti sedanji ureditvi 81. člena ZDen govori argument, da ta ureditev ne dovoljuje ugotavljanja domnevne volje oporočitelja niti tedaj, kadar je mogoče iz same oporoke in iz okoliščin, ki so obstojale v času sestave oporoke, zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot s premoženjem, ki ga je imel v času sestavitve oporoke. Za sedanjo ureditev pa govori dejstvo, da zapustnik v času sestavitve oporoke premoženja, ki mu je bilo s katero izmed oblik podržavljenja odvzeto, dejansko ni imel. Ker je bilo premoženje, ki je bilo podržavljeno, pogosto glavni del zapustnikovega premoženja pred njegovim podržavljenjem, bi ureditev, ki bi v vseh primerih omogočala ugotavljanje domnevne zapustnikove volje, v bistvu pomenila konstruiranje njegove volje. Ugotavljanje domnevne zapustnikove volje pa je lahko povezano tudi z dolgotrajnimi spori med zakonitimi in domnevnimi dediči. Sodnika Krivic in Testen sta v odklonilnem LM zavzela nasprotno stališče. Navajata, da je določba 81. člena ZDen v nasprotju s pravico do zasebne lastnine in dedovanja, po kateri ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem.

69Tudi v zadevi OdlUS V, 164, U-I-324/94, Ur. l. 75/96 je US odločilo, da zakonodajalec s tem, ko je v 13. členu ZPVAS določil, da se premoženje, vrnjeno agrarnim skupnostim, deduje po splošnih pravilih ZD, ki veljajo za pozneje najdeno premoženje, torej drugače kot v ZDen, ni kršil pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena.