Komentar
Miroslav Mozetič, 2002
1Ta ustavna določba ureja poklicno (materialno) in nepoklicno (procesno) poslansko imuniteto. Poslansko imuniteto podrobneje urejata Zakon o poslancih – ZPos ( 9., 21. in 22. člen) in Poslovnih DZ – PoDZ (33. do 42. člen).
2Z imuniteto na splošno označujemo pravno nedotakljivost oziroma neodgovornost določenih oseb za nekatera dejanja. Poslansko imuniteto pa lahko opredelimo kot pravno neodgovornost in pravno nedotakljivost članov predstavniškega telesa (poslancev DZ) za določena kazniva dejanja (Grad-1996, s. 337–342; Cerar, s. 57–79; Kaučič–1993, s. 78).
3Namen imunitete (obenem razlog za sprejem tega instituta, ki pomeni odstop od splošnega načela enakosti, 2. odst. 14. člena), je v tem, da se predstavniškemu telesu (DZ) oziroma njegovim članom (poslancem) zagotovi pogoje za nemoteno, neodvisno in svobodno delovanje pri opravljanju njihovih funkcij. Imuniteta ni osebna pravica ali privilegij poslanca, temveč je v interesu njegove funkcije in v interesu DZ. Pomeni jamstvo pravne varnosti in zagotovitev neodvisnosti poslanca pri opravljanju predstavniške funkcije pred neutemeljenimi posegi drugih vej oblasti, zlasti pred posegi izvršne veje oblasti, pa tudi posameznikov.
4Prvi odstavek 83. člena (vsebinsko povsem enako tudi 21. člen ZPos) ureja t. i. poklicno ali materialno imuniteto. Poklicna imuniteta izključuje kazensko odgovornost (zato se imenuje tudi imuniteta neodgovornosti ali idemniteta) poslanca za mnenje, ki ga je izrekel ali za glas, ki ga je dal pri opravljanju svoje funkcije v DZ. Poklicna (materialna) imuniteta je absolutna, kar pomeni, da je poslanec kazensko neodgovoren za določena dejanja, ki jih je storil v času opravljanja poslanske funkcije, tako v času trajanja poslanske funkcije (mandata), kot po izteku te funkcije (mandata), vendar ne velja za vsa kazniva dejanja. Velja le za tista dejanja, ki jih poslanec lahko izvrši z izražanjem svojega mnenja ali dajanjem glasu in če so storjena v DZ na njegovih sejah ali sejah delovnih teles DZ. V poštev pridejo torej le kazniva dejanja, ki se lahko storijo z besedo, izražanjem stališča, dajanjem predlogov, kritiko, postavljanjem poslanskih vprašanj, pisanjem poročil, glasovanjem ipd. ob izpolnitvi nadaljnjega pogoja, da so storjena na sejah DZ ali njegovih delovnih teles. To pomeni, da poslanec kazensko odgovarja za kazniva dejanja, ki jih stori v DZ, pa ne predstavljajo poslanske funkcije, niti niso v zvezi z njenim opravljanjem (telesne poškodbe, uboj, tatvina (…) ali če sicer gre za dejanja v zvezi z opravljanjem poslanske funkcije, pa so storjena izven sej DZ in njegovih delovnih teles (v medijih, na zborovanjih, tudi v prostorih DZ, toda ne na sejah). V teh primerih se uporabljajo določbe o nepoklicni (procesni) imuniteti.
5Drugi in tretji odstavek 83. člena (enako 22. člen ZPos) urejata nepoklicno (procesno) imuniteto. Nepoklicna imuniteta začasno izključuje možnost uvedbe ali nadaljevanja že začetega kazenskega postopka in preprečuje odvzem prostosti poslancu (zato se imenuje tudi imuniteta nedotakljivosti). Ta oblika imunitete ne vzpostavlja kazenske neodgovornosti. Poslanec je kazensko odgovoren za storjeno kaznivo dejanje, le kazenskega postopka se ob izpolnjevanju določenih pogojev ne more v času trajanja poslanske funkcije (mandata) začeti oziroma nadaljevati. Kazenski postopek se lahko začne oziroma nadaljuje po izteku mandata, pod pogojem, da ni nastopilo zastaranje (absolutni zastaralni rok, 112. člen KZ). Procesna imuniteta velja za vsa tista kazniva dejanja, za katera ne pride v poštev materialna (poklicna) imuniteta. Velja torej za vsa kazniva dejanja, ki so storjena izven DZ (tudi izven sej DZ) oziroma niso v zvezi z opravljanjem poslanske funkcije. Nepoklicno (procesno) imuniteto praviloma prizna (vzpostavi) DZ (podrobnejše določbe o postopkih DZ v zvezi s priznavanjem poslanske imunitete vsebuje PoDZ). Pri odločanju DZ ocenjuje, ali bo vodenje kazenskega postopka oziroma pripor poslanca vplival na nemoteno izvrševanje funkcij DZ. Osebno stališče prizadetega poslanca bi moralo biti irelevantno, saj imuniteta ni vzpostavljena v interesu poslanca, temveč v interesu nemotenega funkcioniranja DZ. Zato se pri odločanju o priznanju ali nepriznanju imunitete ne upošteva interes poslanca, temveč le interes DZ. Ustavna določba glede tega vprašanja ni dosledna (Kaučič–1993, s. 82–83).
6Posebej je treba poudariti, da poklicna imuniteta ne pomeni tudi izključitve odgovornosti za disciplinske prekrške (zaradi kršitve poslovniških pravil) in ne pomeni izključitve morebitne civilne odgovornosti, zlasti pa ne izključuje politične odgovornosti.
7Poslanska imuniteta traja od potrditve do prenehanja mandata (33. člen PoDZ), kar pomeni, da velja le za dejanja, ki so storjena v tem času (v času opravljanja poslanske funkcije ali v času trajanja poslanskega mandata). Vendar pa je 42. člen PoDZ razširil poslansko imuniteto tudi na čas pred potrditvijo mandata. Določa, da lahko DZ prizna poslansko imuniteto tudi poslancu, ki je bil priprt ali se je zoper njega začel kazenski postopek še pred potrditvijo njegovega mandata. Določba velja v teoriji za ustavno sporno, saj naj bi bilo urejanje poslanske imunitete v izključni domeni ustavodajalca.
8Ustavno je sporna določba tretje alinee 1. odst. 9. člena ZPos. Določa namreč, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, če DZ ne sklene, da to ne vpliva na opravljanje njegove poslanske funkcije, oziroma da kljub temu lahko opravlja poslansko funkcijo. Ker poslanci opravljajo funkcijo poslanca poklicno (3. člen ZPos), je navedeno določbo mogoče razumeti le tako, da lahko DZ sklene, da prizadeti poslanec do izteka mandata ne nastopi izvrševanja kazni zapora (suspenz izvrševanja kazenske sankcije).
Literatura k členu:
Glej 81. člen.