Kaznovanje za zlorabo pravic in za žaljive izjave v sodnem postopku
Aleš Galič, 2011
51US je že potrdilo, da pravica do izjavljanja ni prekršena, če sodišče ne upošteva procesnih dejanj, ki pomenijo zlorabo procesnih pravic. Tudi možnost kaznovanja z denarno kaznijo zaradi zlorabe procesnih pravic (11. člen ZPP) ni v nasprotju z omenjeno ustavno pravico. Pri stalno ponavljajočih se zahtevah stranke ali pooblaščenca (v isti zadevi ali v različnih zadevah) za izločitev sodnika (z istimi argumenti, o katerih je sodišče že večkrat odločalo in zahteve že večkrat obrazloženo zavrnilo), gre le za zunanji videz zahtev za izločitev. Dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in zato ne morejo uživati pravnega varstva. US je v konkretni zadevi pojasnilo, da pritožniki (oz. njihov pooblaščenec) niso mogli pričakovati, da lahko s tako neutemeljenimi zahtevami uspejo, sodišče pa ne sme dopuščati, da bi ga pri opravljanju njegovih pomembnih nalog ovirale vloge, s katerimi pritožniki zlorabljajo svoje pravice. V takšnem primeru je dopustno kaznovanje z denarno kaznijo, dopustno pa je tudi, da sodišče stranko opozori, da v prihodnje na takšne ponovljene vloge ne bo več odgovarjalo (Up-3427/07 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008).
52ZPP v 109. členu dopušča tudi kaznovanje z denarno kaznijo za žaljive vloge. US je o ustavnopravnih vidikih kaznovanja zaradi žalitve sodišča že izoblikovalo in izčrpno obrazložilo svoja stališča (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05). Pojasnilo je, da ustavno dopusten namen kaznovanja ni v tem, da se zavaruje čast in dobro ime konkretnega sodnika, pač pa v tem, da se zavarujeta ugled in avtoriteta sodne oblasti v celoti. Enako kot ESČP tudi US poudarja, da je treba upoštevati posebno vlogo sodstva v družbi. Kot porok pravice, temeljne vrednote v pravni državi, mora uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri svoji nalogi. Zato se lahko izkaže za nujno, da se to zaupanje zavaruje pred destruktivnimi napadi, ki so očitno neutemeljeni, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so sodniki, ki so bili podvrženi kritiki, omejeni z načeli, ki jim preprečujejo možnost, da na napad odgovorijo Prager in Oberschlick proti Avstriji, sodba z dne 26. 4. 1995, št. 15974/00 (Par. 34). US je tudi obrazložilo, da (ob ustrezno nizkih kaznih) takšnega kaznovanja ni mogoče šteti za odločanje o kazenski obtožbi, pač pa bolj za ukrep procesnega vodstva, nujen za zagotovitev učinkovitosti sistema sodnega varstva (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05). Smiselno enako velja tudi za kaznovanje za žalitev, storjeno z ravnanji na glavni obravnavi (čl. 304 ZPP). Žaljiv in nedopusten je npr. demonstrativen odhod odvetnika z obravnave, saj izkazuje nespoštovanje dostojanstva sodišča in sodišču odreka vlogo, ki jo ima, po drugi strani pa ni videti, zakaj bi takšno ravnanje sploh lahko bilo koristno za varstvo pravic strank (Up-164/05 z dne 15. 5. 2007). Možnost kaznovanja za žaljive vloge ne omejuje pravice strank do izjavljanja po 22. členu. Kritiko konkretne sodne odločbe ali postopanja sodišča v konkretnem primeru je vedno mogoče podati tako, da hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva in ne pomeni osebnega napada npr. na sodnikovo sposobnost za opravljanje sodniške službe (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05). Posplošene, pavšalne, na osebo usmerjene ali žaljive kritike za obrambo pravic strank pred sodiščem sploh ne morejo biti koristne (OdlUS XVII, 33, Up-309/05-25, Ur. l. 59/08). Prepoved po 109. členu ZPP lahko pripomore k učinkovitosti sodnih postopkov v širšem smislu tudi s tem, ko zagotavlja vzpostavitev ustreznega spoštovanja in sodelovanja med procesnimi subjekti ter osredinjenje navedb v vlogah na tisto, kar je za odločitev bistveno. Žaljive vloge (tako kot vsaka vloga, ki se oddaljuje od bistvenega ali ki je pretirano obremenjena s čustvenim nabojem) obremenjujejo sodni postopek in otežujejo njegovo izvedbo, povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tistega, kar je za odločitev v sporu bistveno, predvsem pa tudi otežujejo zasledovanje cilja mirne rešitve spora oziroma sklenitve sodne poravnave (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05).
53US je zavrnilo argumente, ki so v povezavi s ciljem učinkovite obrambe absolutizirali svobodo govora odvetnika pri zastopanju stranke pred sodiščem. Enako je tudi ESČP v sodbi v zadevi Nikula proti Finski izrecno zavrnilo argument tedanje pritožnice, da svoboda govora odvetnika pri zastopanju stranke ne bi smela biti z ničimer omejena, Nikula proti Finski, sodba z dne 21. 3. 2002, št. 31611/96 (Par. 49). Sicer pa, kot opozarja US, to spoznava tudi sam odvetniški stan, saj v avtonomno sprejetem Kodeksu odvetniške etike med drugim posebej izpostavlja zahtevo po spoštljivem odnosu do sodišča in drugih udeležencev v postopku (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05).
54Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP torej ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica. Vendar mora sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP, skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah (npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo) za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (in tudi pravice do pritožbe po 25. členu). Če v konkretni zadevi sodišče teh vidikov ne upošteva v zadostni meri, gre lahko za omejitev, in to nedopustno, pravice do izjavljanja. Gre, kot ugotavlja tudi ESČP (Schöpfer proti Švici, 5. 1998, 25405/94, par. 33), za določitev prave mere in opredelitve meja. Na zakonski ravni tega ni mogoče natančneje opredeliti, pač pa mora sodišče paziti na to v vsakem konkretnem primeru; torej je tudi v vsakem konkretnem primeru sodišče dolžno upoštevati načelo sorazmernosti. Pri tem je po eni strani treba upoštevati, da okoliščina, da gre za izjavljanje, ki je dano ob priložnosti obrambe pravic pred sodiščem, govori v prid večje tolerance. Vendar pa je po drugi strani treba upoštevati poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč za to, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05).
55US je problematiko kaznovanja za žaljive vloge sprva presojalo le v okviru spoštovanja pravic iz 22. člena, nato pa je to stališče spremenilo in vključuje tudi presojo z vidika pravice do svobode govora po 39. členu. Za spremembo vsebinskih standardov presoje pa pri tem ne gre (OdlUS XVII, 33, Up-309/05, Ur. l. 59/08).