Kazenski postopek in postopek s prekrški
Urška Prepeluh Magajne, 2011
85Primerjalnopravno praktično vse ureditve kot izjemo od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja predpisujejo izvedbo postopkov preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih ravnanj. Pri tem poizkušajo uskladiti na eni strani potrebo po zaupnosti informacij, ki jih zaradi učinkovite izvedbe teh postopkov ni mogoče razkriti, ter na drugi strani javni interes do vpogleda v delo organov, ki izvajajo pomembne javne naloge in zoper posameznike pogosto uporabljajo represivne ukrepe. Kljub temu, da pojem »kazenskega pregona« v slovenskem pravnem redu ni izrecno opredeljen, gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP, zlasti sodelovanje na narokih in sejah ter vlaganje pravnih sredstev (člen 45 ZKP in člen 8/1 ZDT). Predkazenski postopek je urejen z vrsto zakonov, ki določajo delovanje glavnih treh organov: policije, državnega tožilstva in preiskovalnega sodnika.
86Napačno je stališče, da mora biti za učinkovito delo policije in državnega tožilstva zagotovljena tajnost vseh podatkov v njeni posesti in tajnost vseh njenih dejavnosti, kajti le tako lahko javnost nadzira legitimnost in pravilnost njihovega dela. Zakon o policiji (ZPol, Ur. l. 66/2009-UPB7) posebnih določb o javnosti dela in posredovanju informacij javnega značaja ne vsebuje, ampak nasprotno določa, da je policija podatke dolžna posredovati le osebi, ki v pisnem zahtevku opredeli namen, zaradi katerega potrebuje določene podatke za uveljavitev svojih zakonitih pravic (člen 35b ZPol). Zakon o državnem tožilstvu (ZDT, Ur. l. 94/07-UPB5) pravico do vpogleda v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo priznava le uradnim organom in pooblaščenim uradnim osebam. Kljub temu so organi policije in državnih tožilstev kot del državne uprave vezani na določbe ZDIJZ in ZDU-1 o javnosti dela organov ter morajo na zahtevo upravičencev posredovati informacije o svojem delu, razen če bi razkritje določenega podatka škodovalo izvedbi postopka kazenskega pregona, prekrška ali bi predstavljalo kršitev kakšne druge varovane dobrine (npr. varstva davčne tajnosti, osebnih ali tajnih podatkov). Nesporno je, da lahko policija in tožilstva v večji meri kot na primer sodišča delujejo za zaprtimi vrati, vendar nikakor ne v popolni tajnosti. Načeloma bodo lažje izkazali razloge za nedostopnost določenega podatka v fazi predkazenskega postopka, ko je bolj verjetno, da bi razkritje škodovalo izvedbi postopka, kot pa potem, ko so dokumenti vloženi pri sodišču (npr. obtožni predlog ali obtožnica) ali celo po izdaji pravnomočne sodne odločbe.
87Postopek s prekrški primarno ureja Zakon o prekrških (ZP-1- UPB8, Ur. l. 29/11), ki ureja t. i. hitri postopek, ki ga vodijo prekrškovni organi, ter t. i. redni sodni postopek, ki ga vodijo sodišča (člen 45 ZP-1). Praviloma bodo na prvi stopnji po hitrem postopku odločali prekrškovni organi v specialnem upravnem postopku, za katerega se smiselno uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku (člen 58 ZP-1). Informacije javnega značaja v posesti prekrškovnih organov, še zlasti njihovi spisi, zapisniki in odločbe, so zato dostopne praviloma enako kot pri drugih upravnih organih. Po drugi strani sodišča v postopkih o prekrških praviloma odločajo o zahtevah za sodno varstvo, vloženih zoper odločbe prekrškovnih organov (člen 59 in nasl. ZP-1), ter izjemoma v rednem sodnem postopku na prvi stopnji (člen 67 in nasl. ZP-1). Pri tem sodišča subsidiarno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku, zato je dostopnost njihovih informacij enaka kot pri kazenskih sodiščih, zlasti še glede javnosti ustne obravnave, javnem izrekanju sodb in nejavnosti posvetovanja in glasovanja sodnega senata.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
American Bar Association – Central European and Eurasian Law Initiative (ABA CEELI), Freedom of Information: A Concept Paper, Washington D.C. 2000;
Article 19, A Model Freedom of Information Law, London 2001;
Article 19, The Public’s Right to Know – Principles on Freedom of Information Legislation, London 1999;
Banisar, Freedom of Information Around the World – A Global Survey of Access to Government Information Laws, dostopen na: http://www.freedominfo.org/documents/global_survey2006.pdf 2006;
Dienes et al., Newsgathering and the Law, Second Edition, USA 1999;
EU Network of Independent Experts on Fundamental Rights, Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice/doc_centre/rights/doc_rights_intro_en.htm;
Foerstel, Freedom of Information and the Right to Know – The Origins and Application of the Freedom of Information Act, Connecticut/London 1999;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Kehl/Arlington 1996;
Harris/O’Boyle/Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, London 1995;
Mendel, Freedom of Information: A Comparative Legal Survey (UNESCO), New Delhi 2003;
Nowak, U.N. Covenant on Civil and Political Rights – CCPR Commentary, Kehl 1993;
Pirc – Musar, Še o noveli ZDIJZ, PP 26, 2005;
Pličanič et al., Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja: s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Dostop do informacij javnega značaja v evropskem pravu, s. 329–351 v: IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Prepeluh, Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, PP 8–9, 2004, s. VII–XII;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus 4, 2005, s. 115–126;
Sobotta, Transparenz in den Rechtsetzngsverfahren der Europäischen Union – Stand und Perspektiven des Gemeinschaftsrechts unter besonderer Berücksichtigung des Grundrechtes auf Zugang zu Informationen, Baden-Baden 2001;
United States Department of Justice, Freedom of Information Act Guide, dostopen na: http://www.usdoj.gov/oip/foi-act.htm 2002;
van Dijk/van Hoof (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, The Hague 1998;
Villiger, Handbuch der EMRK, Zürich 1999.