Jadranka Sovdat, 2011

13Poseben ustavnopravni problem odpira ureditev pravnih sredstev v kandidacijskem postopku, ki se je jasno pokazal ob odločanju o določitvi elektorjev in kandidatur za člane Državnega sveta, vendar na podlagi določb 103. člena in 105. člena ZVDZ, ki se uporabljajo tudi v volilnem postopku za volitve članov Državnega sveta.  Do nedavnega je US tudi pri volitvah članov Državnega sveta 105. člen ZVDZ razlagalo tako, da ne dopušča, da bi potrjeno listo kandidatov izpodbijal kandidat druge liste oziroma predlagatelj druge liste. Tako je še s sklepom OdlUS XI, 299, Up-692/02 (Ur. l. 105/02) zavrglo ustavno pritožbo pritožnika, ki je uveljavljal, da je volilna komisija priznala drugemu predlagatelju večje število elektorjev. Pritožnika ni štelo za upravičeno osebo za vložitev ustavne pritožbe, ker ZVDZ vzpostavlja pravilo, da mora vsak poskrbeti za svoje pravne koristi oziroma varstvo svojih pravic in zato lahko sodno varstvo uveljavlja le tisti, o čigar pravici je bilo odločeno. V citirani odločitvi je US tudi posebej opozorilo na to, da omejitev pravice do sodnega varstva iz 105. člena ZVDZ ne izključuje pravice do pravnih sredstev iz 109. člena ZVDZ, ob potrditvi mandatov torej.

14Z odločbo št. Up-3564/07, Ur. l. 116/07 je US spremenilo svoje dotedanje stališče in razveljavilo odločitev Vrhovnega sodišča, ki je sledila ustaljeni sodni praksi in je bila skladna tudi z dotedanjo ustavnosodno presojo. Obrazložilo je, da je treba v primeru, ko gre za volitve v Državni svet, dopustnost pravnega sredstva iz 105. člena ZVDZ razlagati ob upoštevanju prvega odstavka 103. člena istega zakona, ki določa, da ima zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja vsak kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov pravico vložiti ugovor pri volilni komisiji volilne enote; tudi postopek potrjevanja seznama predstavnikov v volilno telo je sestavni del postopka kandidiranja. Ker pa o potrditvi seznama predstavnikov v volilno telo odloča samo Državna volilna komisija, zoper takšno odločitev ni mogoč ugovor na instančni organ. Zato je treba po stališču US v postopku volitev v Državni svet zaradi varstva pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave 103. in 105. člen ZVDZ razlagati tako, da navedene določbe zagotavljajo tudi pritožbo zoper odločitve Državne volilne komisije o potrditvi seznama predstavnikov v volilno telo. US je štelo, da odločitev DVK o številu predstavnikov ene poklicne organizacije vpliva na položaj drugih poklicnih organizacij, katerih predstavniki tvorijo isto volilno telo, ker je od števila predstavnikov posameznih poklicnih organizacij odvisno, kateri od njihovih kandidatov bo izvoljen za člana Državnega sveta. Takšno stališče ni logično glede na naravo volitev. Vsaka zavrnitev kandidature vpliva na položaj drugih kandidatov, saj pomeni vnaprejšnjo izločitev tekmecev iz volilnega postopka. Vendar to ne pomeni, da bi jo v postopku potrjevanja kandidatur lahko zahtevali drugi kandidati. Ti se med seboj izločajo v volilni tekmi, v kateri odločijo volivci, ne glede na to, ali so volitve posredne ali neposredne, ne pa z izločanjem drugih potrjenih kandidatur, pa čeprav na elektorski ravni, še pred volilno tekmo. Ali so neodvisni volilni organi, katerih naloga je prav v zagotavljanju zakonitosti volitev, ravnali nezakonito, pa je po potrjenih kandidaturah lahko preverjeno le v končnem volilnem sporu ob potrjevanju mandatov. Vzpostavljanje pravnih sredstev po potrjenih kandidaturah lahko zaradi narave volilnega postopka pripelje tudi do časovne stiske, ki lahko prepreči učinkovitost sodnega varstva, kar je lepo razvidno prav iz sodbe ESČP Petkov in drugi proti Bolgariji.

15Ne le da je US dovolilo izpodbijanje potrjenih seznamov elektorjev pri volitvah v Državni svet, šlo je še dlje. Z odločbo Up-3486/07 in Up-3503/07 (Ur. l. 19/08), v katerih je šlo za volitve predstavnika lokalnih interesov, je ustavni pritožbi zavrnilo oziroma zavrglo. Če bi sprejelo zgolj takšno odločitev, bi preostalo to, da bi morala Državna volilna komisija ravnati po pravilih, določenih za ponovne volitve, vendar bi se kot temeljno zastavilo vprašanje, ali na podlagi obstoječih kandidatur ali na podlagi novih kandidatur (tretji odstavek 8. člena ZDSve), kajti to vprašanje bi ostalo sporno. Da bi to vprašanje ostalo sporno, pa je “krivo” prav nemogoče pravno sredstvo iz 103. člena ZVDZ. Kajti prav to je bilo uporabljeno v tej zadevi in prav na podlagi tega pravnega sredstva je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je šlo za nedopustno spreminjanje pravil, po katerih se vlagajo kandidature ali predlogi predstavnikov v volilno telo med samim kandidacijskim postopkom, pri čemer so bili nekateri predlogi vloženi in potrjeni po prvotnih pravilih, drugi pa po naknadno spremenjenih. Med tem, ko je tekel postopek odločanja o ugovoru po 103. členu ZVDZ v postopku pritožbe pred Vrhovnim sodiščem, pa je pristojna volilna komisija že potrjevala kandidature. Tako smo prišli do tega, da je njeno odločitev, izdano v slednjem postopku, Vrhovno sodišče razglasilo za brezpredmetno (medtem ko jo je volilna komisija kljub temu štela za veljavno in na njeni podlagi določila seznam elektorjev!) zaradi sprejete svoje odločitve v postopku o pravnem sredstvu zoper odločitev o ugovoru po 103. členu ZVDZ. V tej pasti se je znašlo tudi US, ko je pritrdilo stališčem Vrhovnega sodišča in je gordijski vozel presekalo z nenavadno odločitvijo. Sama določitev načina izvršitve odločbe je bila seveda posledica poprejšnjega zadržanja volitev ob sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo (s tega vidika je očitek o nedopustnem ravnanju po uradni dolžnosti neutemeljen, Ukmar, s. 16). Sporna je njegova vsebina. Ob tem, ko pritožniki (ne eni ne drugi, v bistvu z nasprotujočimi si interesi) niso v ničemer uspeli, je US razveljavilo vsa izvedena volilna opravila in jih ukazalo izvesti ponovno na podlagi prvotno določenih pravil – in to za vse, za tiste, ki so ravnali zakonito, in za tiste, ki so ravnali nezakonito. S tem je sicer omogočilo, da se je kandidacijski postopek kot celota izvedel, ne da bi ostalo odprto uvodoma navedeno sporno vprašanje. Vendar je še posebej ob ločenem mnenju sodnika Grada mogoče dvomiti, da bi bil po njegovi ustavnopravni razlagi rezultat tega kandidacijskega postopka (in s tem tudi volilnega) enak kot po sprejeti odločitvi US. Prepričljivo je namreč njegovo odklonilno ločeno mnenje tako glede načela enakosti kot glede tega, zakaj odločitev volilne komisije, izdanih v postopku potrjevanja kandidatur, ni mogoče šteti za brezpredmetnih. Še bolj prepričljivo deluje njegova kritika stališč o tem, da bi morala pri kandidacijskem postopku za volitve v Državni svet veljati v temelju drugačna pravila kot pri vseh drugih volitvah. Vse skupaj pa kaže na to, da je očitno z urejanjem sodnega varstva volilne pravice tudi v kandidacijskem postopku nekaj narobe. Na voljo sta kar dve pravni sredstvi, pri čemer se že zaradi mogoče prepletenosti v časovni stiski lahko izkažeta kot neučinkoviti. Sporno je pravno sredstvo iz 103. člena ZVDZ. Glede na stališče US, sprejeto v sklepu Mp-2/07, pa se kot resno odpira še vprašanje, ali bi bilo takšne nepravilnosti sploh mogoče uveljavljati šele v postopku potrjevanja mandatov. Na mestu je vsekakor tudi vprašanje ustreznosti ureditve ustavne pritožbe v kandidacijskem postopku. Zakonodajalec bi moral resno razmisliti, ali je treba ustavno pritožbo v tej fazi postopka že zaradi volilnega spora po volitvah (še posebej, če je ta v prvostopenjski pristojnosti US) izključiti ali pa vsaj delno drugače urediti. Že to, da ima pritožnik po tem, ko mora pritožbo zoper odločitev volilne komisije izpodbijati pred sodiščem v roku 48 ur in ko mora to v enakem roku tudi odločiti, na voljo 60-dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe, je povsem neustrezno. In kljub tako dolgemu zakonskemu roku si utegne pritožnik prislužiti očitek US, da se je nanj obrnil prepozno, čeprav bistveno znotraj roka, kar mu bo lahko na koncu odvzelo pravico do sodnega varstva volilne pravice. Preširoka uporaba možnosti o odlaganju volitev, do katere v postopku odločanja o ustavni pritožbi lahko pride, da bi se zagotovila učinkovitost tega pravnega sredstva, pa je tudi vse prej kot na mestu v volilnem postopku, za katerega je bistveno prav to, da se praviloma zaključi z glasovanjem vseh volilnih upravičencev na isti dan ali vsaj do določenega vnaprej znanega dne, preden nastopi ugotavljanje volilnih rezultatov.