Jernej Letnar Černič, 2011

8Up-794/05, Ur. l. 97/05, 8. odstavek:  »Pritožnik je s tem, ko je v tožbi trdil, da je nepismen in da ni razumel pomena izjave z dne 2. 4. 2005, navedel okoliščine, ki kažejo, da bi bilo lahko neko pravno relevantno dejstvo napačno ugotovljeno. Če bi se izkazalo, da pritožnik res ni razumel podpisane izjave z dne 2. 4. 2005, se mu ne bi moglo očitati, da je kljub opozorilu samovoljno zapustil Azilni dom. V tožbi je, kot dokaz za to svojo navedbo, predlagal zaslišanje predstavnikov varnostne službe, ki bi lahko pričali o okoliščinah podpisa sporne izjave. Zato bi Upravno sodišče moralo izvesti predlagani dokaz ali prepričljivo obrazložiti, zakaj na ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganega dokaza ne more vplivati.«

9Up-2012/08, Ur. l. 22/09, 8. odstavek: »V azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih v svoj prid navaja prosilec. Pristojni organ mora oceniti verodostojnost prosilčevih navedb in zbrati ter ugotoviti vse okoliščine in dejstva, ki prošnjo podpirajo ali ne. Če prosilec za mednarodno zaščito za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. To pomeni, da lahko pristojni organ ugotovi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za pridobitev mednarodne zaščite tudi tako, da ugotavlja splošno verodostojnost prosilca, čeprav tega pojma ZAzil izrecno ni vseboval.«

10Up-96/09 z dne 6. 2. 2009, 8. odstavek: »Azilni postopek je poseben upravni postopek, ki je prilagojen značilnostim odločanja o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito. Postopek mora biti urejen tako, da ima prosilec za mednarodno zaščito zadostne možnosti dokazati, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. To pomeni, da zahteve za dostop do azilnega postopka ne smejo biti nerazumne in nesorazmerne glede na položaj prosilcev za mednarodno zaščito. Vendar pa mora azilni postopek tudi preprečevati možnosti zlorab tega postopka in dejstvo, da osebe, ki iz svoje države dejansko pobegnejo zaradi strahu pred preganjanjem, ne bi nesorazmerno dolgo čakale, da se v azilnem postopku odloči o njihovi usodi.(2) ZMZ zato ureja različne azilne postopke, in sicer: redni postopek, pospešeni postopek in posebne postopke.«

11Up-96/09, Ur. l. 57/09, 13. odstavek: »Zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje je potrebno pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil.«

12Up-2963/08, Ur. l. 22/09, 7. odstavek: »US je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da mora Vrhovno sodišče v primeru, ko v pritožbenem postopku samo odloči o tožbi, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke … Pritožnik je s tožbo izpodbijal odločitev MNZ pretežno v delu, ki se nanaša na zavrnitev subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče se do tožbenih navedb pritožnika sploh ni opredelilo, saj je napačno štelo, da pritožnik ni zatrjeval razlogov za priznanje subsidiarne zaščite. Po oceni US namreč iz pritožnikovih navedb v tožbi (in smiselno v prošnji za mednarodno zaščito in v osebnem razgovoru) jasno izhaja, da je takšne razloge zatrjeval. V tožbi, v kateri pretežno ugovarja odločitvi MNZ, da ni pogojev za subsidiarno zaščito, je zatrjeval, da je zavrnitev njegove prošnje za subsidiarno zaščito neutemeljena, ker obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, ki zajema nečloveško in poniževalno ravnanje, ki lahko vodi tudi v smrt. Zatrjeval je, da so ga v matični državi telesno in duševno ogrožali strici, ker je bil edini dedič svojega očeta. Opisoval je dogodke, zaradi katerih se je čutil ogroženega in pojasnil, zakaj meni, da so se strici posluževali čarovništva.«

13OdlUS XVII, 55, U-I-95/08, Up-1462/06, Ur. l. 111/08 , 16. odstavek: »Presojani določbi (45. b člena ZAzil, 83. člena ZMZ) sta v prvih alinejah pri odločanju o odobritvi naselitve prosilca za azil na zasebnem naslovu izrecno določili tudi pogoj, po katerem lahko pristojni organ tako naselitev odobri samo, če so zasedene kapacitete azilnega doma ali njegovih izpostav. To pomeni, da je dopuščeno bivanje prosilcev na zasebnem naslovu le, če število prosilcev presega nastanitvene zmogljivosti azilnega doma in njegovih izpostav. Oba zakona tako ne omogočata na primer bivanja na zasebnem naslovu (če imajo azilni dom in njegove izpostave zadostne nastanitvene zmogljivosti) niti osebam, ki so med zakonitim bivanjem v RS zaprosile za azil oziroma mednarodno zaščito (zatečeni begunci), niti osebam, ki imajo v RS sorodnike ali prijatelje. Prav tako ni izkazano, da bi bivanje prosilcev na zasebnem naslovu, ki ga je pristojni organ odobril in mu je torej naslov znan, bistveno oviralo hiter in učinkovit potek azilnega postopka. Takšna ureditev očitno posega v pravico iz prvega odstavka 32. člena. Ureditev, po kateri morajo biti prosilci za azil praviloma nastanjeni v azilnem domu, sama po sebi z vidika zasledovanja ustavno dopustnega cilja – zavarovanja javnega reda ni nedopustna. Vendar ob tem, ko zakon zahteva vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa za namestitev na zasebnem naslovu, nadaljnja omejitev, na podlagi katere lahko odobri takšno namestitev samo, če niso proste zmogljivosti v azilnem domu ali v njegovih izpostavah, ni nujna, da bi ta ustavni cilj tudi dosegli …«

14OdlUS XVII, 55, U-I-95/08, Up-1462/06, Ur. l. 111/08: »Glede na navedeno drugi odstavek 45. b člena in drugi odstavek 83. člena ZMZ nista v neskladju s pravico iz prvega odstavka 32. člena, če zahtevata za namestitev prosilca za azil na zasebnem naslovu vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa in če zahtevata, da se takšna odobritev lahko da šele po poprej opravljenem zaslišanju prosilca oziroma osebnem razgovoru s prosilcem za azil. Pač pa sta iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, v neskladju s pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena tako prva alineja drugega odstavka 45. b člena ZAzil kot tudi prva alineja drugega odstavka 83. člena ZMZ, ker določata nadaljnjo omejitev prosilcev za azil glede izbire začasnega prebivališča, ne da bi bilo to nujno za zavarovanje javnega reda (17. odstavek).«