Aleš Galič, 2011

17Pravica do izjavljanja se nanaša tudi na dokazni postopek, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti navzoča ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja (Up-12/97 z dne 25. 3. 1999). Neposredno iz Ustave izhaja, da to velja tudi za dokaze, ki jih sodišče izvede po uradni dolžnosti (Up-2380/07, Ur. l. 28/09); kar je v rednem postopku po ZPP sicer možno le izjemoma (čl. 7). US pa se je izrecno izognilo odgovoru na vprašanje, ali pravica strank do seznanitve in vnaprejšnje izjave glede dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, velja tudi za primer neformalno izvedenih dokazov z namenom presoje obstoja procesnih predpostavk po uradni dolžnosti, npr. za ugotovitev ovir glede prepovedi sojenja o isti stvari (Up-2380/07, Ur. l. 28/09).

18Sporno je vprašanje, ali ima stranka zgolj pravico do predlaganja dokazov (in sodelovanja in izjave v dokaznem postopku glede tistih dokazov, ki se jih je sodišče odločilo izvesti) ali pa je mogoče govoriti tudi o pravici stranke do izvedbe predlaganih dokazov. V določenih primerih je US obstoj takšne obveznosti zanikalo in izreklo, da iz obravnavane ustavne določbe ne izhaja dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Sodišču namreč ni treba slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dolžno pa je zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (OdlUS XVI, 90, Up-1266/05, l. 55/07). Če zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena, gre za kršitev 22. člena (Up-694/04, Ur. l. 33/06).

19V nekaterih drugih judikatih pa US (enako kot nemško, npr. Sklep BVerfG z dne 8. 11. 1978, BVerfGE 50, str. 36, sklep BVerfG z dne 30. 1. 1985, BVerfGE 69, str. 143.) govori o načelni dolžnosti sodišč, da izvedejo predlagane dokaze. Pravica stranke, da predlaga dokaze, je eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu. Za sodišče izhaja iz te ustavne pravice obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede (Up-113/05 z dne 28. 9. 2006). US govori tudi o pravici stranke, da se o njeni obveznosti odloči na podlagi vseh razpoložljivih dokazov (OdlUS XVI, 37, Up-854/05, 7. 2. 2007, Ur. l. 16/07).

20Tudi če lahko govorimo o načelni obveznosti sodišča, da predlagane dokaze izvede, obstaja vrsta upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Predvsem sodišču ni treba izvesti dokazov, ki za odločitev niso bistveni (Up-334/05,
10. 2006). Prav tako sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem). Pravico do izvedbe dokazov je skladno z zahtevami učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z izključitvijo izvedbe dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva (npr. predlagan dokaz z zaslišanjem priče za ugotovitev dejstva, ki ga je zaradi posebnih strokovnih znanj mogoče ugotoviti le s pomočjo ustreznega izvedenca ali če že iz navedb predlagatelja dokaza izhaja, da predlagana priča o pomembnem dogodku sploh ne more nič vedeti). Prav pri tem razlogu pa je potrebna posebna previdnost; ne sme se namreč pretvoriti v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno (Up-121/00 z dne 18. 9. 2001, enako Up-420/00 z dne 21. 5. 2002), npr. zavrnitev zaslišanja predlagane priče z utemeljitvijo, da ni verodostojna, ali zavrnitev dokaznega predloga, ki naj bi ovrgel rezultate doslejšnjega dokazovanja z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči. Obrazložitve v nekaterih judikatih US, ki utemeljujejo, da »če sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati« (Up-684/05 z dne 19. 10. 2006) so zato nejasne. Ni jasno, ali to velja le za primer, ko sodišče šteje za dokazano dejstvo, ki ga želi dokazati predlagatelj zavrnjenega (dodatnega) dokaza (kar ni sporno), ali pa tudi za primer, ko sodišče šteje, da je že dokazano nasprotno. Sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza tudi z utemeljitvijo, da je bil podan z namenom zavlačevanja ali prepozno (o tem gl. v razdelku o prekluzijah glede navajanja dejstev in dokazov). Predlog izvedenskega dokaza je dopustno zavrniti tudi z utemeljitvijo, da ne gre za dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V primeru, ko želi stranka neko dejstvo dokazovati z več pričami in je njihovo število razumno, je načeloma treba zaslišati vse. Seveda pa je tudi glede te problematike treba zagotoviti pravo mero in upoštevati tudi zahtevo (ki ima prav tako ustavno podlago) po hitrosti in ekonomičnosti postopka. V primeru predlaganja zelo velikega števila prič (zaslišanje »celega razreda«), ki naj bi bile na isti način navzoče ob nekem dogodku, sodišče ni dolžno zaslišati vseh, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel z dokazom uveljaviti. Prav tako v primeru, ko sodišče razpolaga z neposrednimi dokazi, načelno ni dolžno izvajati tudi posrednih dokazov. Sicer pa sodišče stranke ne sme omejiti pri izbiri dopustnih dokaznih sredstev in npr. izreči, da zaslišanje strank ali prič ni dopustno, ker naj bi lahko upoštevali le listinske dokaze (OdlUS XVI, 37, Up-854/05, Ur. l. 16/07).

21Posebno vprašanje predstavljajo dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic (npr. poseg v zasebnost s tajnim audio in video snemanjem stranke v njenem stanovanju ipd.). V takšnem primeru ni mogoče niti popolnoma izključiti takšnega dokaza, niti ni mogoče nesporno izreči, da je dokaz dopusten, pač pa je treba pretehtati konflikt dveh ustavnih pravic – na eni strani pravice do kontradiktornega postopka in tudi pravice do sodnega varstva (tožnika), na drugi strani pa pravice do zasebnosti (toženca). Poseg v pravico do zasebnosti bi bil, kot utemeljuje US, pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi morale obstajati v pravnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno prisoditi, kateri pravici je treba dati prednost (OdlUS XIII, 85, Up-472/02, Ur. l. 114/04).

22Učinkovito sodno varstvo lahko v razumnem roku zagotovi le takšna ureditev pravdnega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. To velja tudi v zvezi z ustavnimi procesnimi jamstvi v zvezi z dokazovanjem. Če se sodišču nalaga načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, je takšna zahteva smiselna le, če se tudi stranki na drugi strani naloži odgovornost za ustrezno skrbno ravnanje v zvezi z izvršitvijo pravice do dokaza. To ustrezno skrbnost pa opredeljuje t. i. obveznost substanciranja dokaznih predlogov. Stranka mora obrazloženo navesti, zakaj bi nek dokaz lahko bil pomemben, ugotovitvi katerega dejstva služi in zakaj je za ugotovitev tega dejstva lahko primeren (Up-266/01 z dne 25.4.2002). Zgolj pavšalno sklicevanje na dokaze ni dovolj (Up-437/05 z dne 31. 1. 2007).

23US ugotavlja, da pravica do izjavljanja nima zveze z zaslišanjem strank kot dokaznim sredstvom. Pri obravnavani pravici ne gre za to, da se stranko zasliši (kot dokaz), pač pa da se stranki zagotovi možnost izjavljanja. Dokaz z zaslišanjem strank je v pravdnem postopku enako kot vsak drug dokaz namenjen ugotovitvi resničnosti dejstev, ki so bila poprej že zatrjevana, ne pa temu, da stranka pove še kaj novega in da s tem izvršuje svojo pravico do izjavljanja po 22. členu (Up-1698/08, Ur. l. 103/09).

24V zvezi z izvedenskim dokazom je US potrdilo, da iz ustavnih zahtev izhaja ureditev v ZPP, da mora izvedenec (praviloma) podati svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi in ga tudi obrazložiti, stranke pa imajo pravico postavljati vprašanja izvedencu (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997). Poleg tega pa ima stranka načeloma tudi pravico do seznanitve in opredelitve glede pisne dokumentacije nasprotne stranke, ki je bila odločilna vsebinska podlaga za nastanek izvedenskega mnenja. To velja, kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem. Tedaj mora biti strankam zagotovljeno tudi sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih dejavnostih, ki so nujne za njegov izvid – npr. sodelovanje pri pogovorih, ki jih vodi izvedenec, možnost postavljanja vprašanj »zaslišanim« osebam, zagotavljanje možnosti opredelitve do dokumentacije, ki jo namerava uporabiti izvedenec itd … (OdlUS XVII, 76, Up-271/07, Ur. l. 79/08). US dopušča, da v izjemnih primerih sicer zadošča, da dobi stranka možnost seznanitve z gradivom, ki je bilo podlaga izvedenčevemu delu, šele naknadno. Zlasti takrat, kadar sta sodelovanje strank v postopku nastajanja izvedenskega mnenja oziroma predhodna seznanitev z gradivom, ki ga je izvedenec uporabil pri svojem delu, zaradi svoje narave (npr. zapletene laboratorijske preiskave ali okoliščina, da se, predmet ogleda nahaja na težko dostopnem ali nevarnem kraju) neizvedljiva ali izvedljiva le z znatnimi težavami. V določenih primerih je dopustno stranki odreči seznanitev z gradivom, ki ga je uporabljal izvedenec, tudi zaradi spoštovanja pomembnejše ustavne dobrine, npr. pri telesnem pregledu pravice do zasebnosti iz 35. člena (OdlUS XVII, 76, Up-271/07, Ur. l. 79/08). V zvezi z izvedenskim dokazom je pomembno tudi stališče, da predlog stranke za postavitev novega izvedenca ni nov dokazni predlog (in zato ni podvržen pravilom o prekluzijah po 286. členu ZPP). Gre za nadaljevanje dokaza, ki je v pretežnem delu že bil izveden, ne pa za nov dokaz (Up-2443/08, l. 84/09).

25Na jamstva v dokaznem postopku se nanaša tudi zahteva po spoštovanju načela neposrednosti, kar pomeni, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče zlasti tudi izvajalo vse dokaze in si tako ustvarilo individualen vtis o neposredno izvedenih dokazih (predvsem zaslišanje prič). Prav zato, da načelo neposrednosti ne bi bilo kršeno, lahko pritožbeni sodniki le izjemoma, v okviru pooblastil iz 358. člena ZPP, spreminjajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Če višje sodišče kljub zahtevam, ki izhajajo iz načela neposrednosti, brez pritožbene obravnave samo sprejme oceno o neverodostojnosti nekaterih prič in njihovim izpovedbam posredno prizna manjšo dokazno moč ter nato samo odloči še o višini deležev na skupnem premoženju, poseže v pravico do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 22. člen. Bistveni del pravice do poštenega sojenja je namreč tudi izvedba postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa bistvena dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim dogodkom (OdlUS XV, 97, Up-309/04, Ur. l. 112/06).

26Težava lahko nastane v primeru, ko sodišče prve stopnje zavrne dokazne predloge stranke, vendar stranka kljub temu v postopku zmaga. Tedaj seveda nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Če pa pritožbo vloži nasprotna stranka (torej tista, ki v postopku ni uspela), se mora druga stranka na neizvedbo njenih predlaganih dokazov sklicevati v odgovoru na pritožbo in s tem torej uveljavljati, naj pritožbeno sodišče, če bo pritožbo štelo za utemeljeno, obravnava tudi ta vidik. V nasprotnem primeru se na neizvedbo predlaganih dokazov pozneje v ustavni pritožbi (zaradi neizčrpanja pravnih sredstev po vsebini) ne bo več mogoče sklicevati (OdlUS XVI, 90, Up-1266/05, l. 55/07).

27Novejša praksa ESČP. ESČP je glede zavzemanja stališč v zvezi z dokazovanjem zelo zadržano in pogosto poudarja, da ne presoja ureditev držav članic glede dopustnosti posameznih dokaznih sredstev (admissibility). Odločitev, katere dokaze bo štela za dopustne in bistvene, je prepuščena presoji sodišč države članice (Eskelinen in drugi proti Finski,. 43803/98, 8.8.2006). Tako je npr. odločitev, ali bo sodišče imenovalo izvedenca (po lastni presoji ali na predlog stranke) del običajne diskrecije sodišč držav članice in EKČP v presojo ustreznosti te odločitve ne more posegati Eggertsdottir proti Islandiji, 31930/04,   7. 2007). Prav tako ni naloga ESČP presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč (Wasdahl proti Švedski, 36619/03 sklep 29. 11. 2005). Tudi odločitev, katere dokaze bo sodišče izvedlo, je prepuščena sodišču in torej sama po sebi ni podvržena kontroli ESČP Westlund proti Islandiji, 42628/04, 6. 12. 2007). Prav tako zahteva po enakopravnem obravnavanju sama po sebi ne postavlja določenih omejitev glede razporeditve dokaznega bremena v korist oškodovanca (Colak in Tsakiridis proti Nemčiji, 77144/01 in 35493/05, 5. 3. 2009). V vsakem primeru je dopustno, da sodišče zavrne izvedbo dokaza, za katerega meni, da ni bistven za odločitev v zadevi. Ob tem strasbourški organi, razen če ne bo ugotovljena očitna samovolja, ne bodo presojali pravilnosti pravnega stališča, zaradi katerega je pravdno sodišče menilo, da nek dokaz ni pomemben za odločitev v zadevi; Perna proti Italiji, sodba z dne 6. 5. 2003, št. 48898/99. Sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga obrazložiti, saj v nasprotnem primeru tudi pritožba zoper ta sklep ne more biti učinkovita (Suominen proti Finski, 37801/97, 1. 7. 2003). Zadošča, če sodišče strankin dokazni predlog prouči in v primeru, da ga zavrne, poda razloge za njegovo zavrnitev, ki ne smejo biti arbitrarni (Wierbicki proti Poljski, 18. 6. 2002, 24541/94). Ob ugotovitvi, da ESČP ne presoja dopustnosti dokazov, dokazne ocene in odločitve civilnih sodišč, katere dokaze bodo izvedla, pa je treba dodati, da tudi te odločitve ESČP lahko upošteva ob presoji, ali je bilo v postopku, gledano v celoti, zagotovljeno pošteno obravnavanje Westlund proti Islandiji, 42628/04, 6. 12. 2007). Pomembno je predvsem, da se v dokaznem postopku zagotovi enakopraven položaj strank. Pravica do enakosti orožij je kršena v primeru, ko sodišče vse dokazne predloge (zaslišanje prič) ene stranke zavrne z utemeljitvijo, da je dejansko stanje že dovolj pojasnjeno na podlagi navedb strank in pisnih dokazov, kljub temu pa glede istih spornih dejstev dopusti vse predlagane dokaze (zaslišanje prič) nasprotne stranke (Perić proti Hrvaški, 34499/06, 27. 3. 2008). Sicer pa ima stranka breme, da izkoristi procesne možnosti in si tako zagotovi zaslišanje želenih prič (Jokela proti Finski, 21. 3. 2002, 28856/95). Bistvena je tudi zahteva, da ima stranka možnost seznanitve z vsemi dokazi (in pravico, da se do njih opredeli), ki lahko vplivajo na odločitev sodišča (glede zdravniškega mnenja kot listinskega dokaza: Augusto proti Franciji, 71665/01,  11. 1. 2007). Posebno skrbno je treba izvesti dokazni postopek v sporih glede dodelitve otrok in stikov z otroki. Vendar to ne pomeni, da bi sodišče v primeru, ko se otrok upira stikom z enim od staršev, vedno moralo ugoditi zahtevi stranke za postavitev izvedenca psihologa (Luig proti Nemčiji, 28782/04, sklep 25. 9. 2007). Po drugi strani pa tudi izraženi volji otroka, pri kom od staršev želi živeti oziroma s kom noče imeti stikov, ne gre dajati absolutnega pomena, kar bi utemeljilo zavrnitev vseh nasprotnih dokazov (C. proti Finski, 18249/02, 9. 5. 2006).