Urška Prepeluh Magajne, 2011

62Novela zakona je leta 2006 iz definicije informacije javnega značaja v celoti izvzela arhivsko gradivo, ki ga v skladu z zakonom, ki ureja arhive, hrani pristojni arhiv v okviru javne arhivske službe (člen 4/2 ZDIJZ). S tem je javno arhivsko gradivo izključeno od pravnega sistema dostopa po ZDIJZ in v celoti urejeno v Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (ZVDAGA, Ur. l. 30/06). Ureditev je neprimerna, ker je pravica dostopa do informacij javnega značaja ena izmed temeljnih človekovih pravic, izključitev javnega arhivska gradiva pa sama po sebi ni namenjena varstvu nekega posebnega ustavnega interesa. Če bi razkritje javnega arhivskega gradiva prizadelo druge legitimne interese, so ti v zadostni meri varovani z izjemami v členu 6 ZDIJZ. Poleg tega se mora dostopnost informacij javnega značaja presojati glede na njihovo vsebino in ne glede na to, kateri organ v določenem trenutku dokumente poseduje. Razlog za zavrnitev dostopa do arhivskega gradiva ne more biti neka dodatna izključitev ali izjema, ampak so lahko vsebinski razlogi samo tisti, ki so kot izjeme predpisani že pred arhiviranjem določenih dokumentov (npr. osebni podatki, poslovne skrivnosti, tajni podatki itd.).[1] Drugače bi prišli do nelogičnega zaključka, da bi bili dokumenti dostopni, dokler so še v hrambi prvotnih organov (zavezancev), z njihovo izročitvijo arhivom pa bi postali nedostopni. Po sami naravi stvari javno arhivsko gradivo praviloma vsebuje zastarele informacije, katerih razkritje redkeje ogroža katero od varovanih pravnih dobrin in morajo zato biti javnosti dostopne kvečjemu bolj (ne pa manj). Morebitna potreba po varstvu originalnega javnega arhivskega gradiva kot kulturne dediščine naroda lahko upravičuje določeno posebno ravnanje z originalnim gradivom, da se tako zavaruje pred poškodovanjem ali uničenjem. Vendar to pomeni le, da se lahko omeji načine dostopa in se dá arhivske dokumente namesto v izvirniku na vpogled samo kot fotokopije, ne more pa se omejiti dostopa do njihove vsebine. Zakonska ureditev javnega arhivskega gradiva s tem in s pretirano dolgimi roki varovanja nesorazmerno posega v ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja.[2]

63US je presojalo zakonsko določbo, da je brez omejitev dostopno arhivsko gradivo, nastalo pred 17. 5. 1990, ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije (Zvezo komunistov Slovenije, Socialistično zvezo delovnega ljudstva, Zvezo sindikatov Slovenije, Zvezo socialistične mladine Slovenije, Zvezo združenj borcev NOV Slovenije, Zvezo rezervnih vojaških starešin Slovenije), organe notranjih zadev (policije), pravosodne organe (sodišča, tožilstva, zapore) in obveščevalno-varnostne službe. Izjema so le občutljivi osebni podatki, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij (člen 65/3 ZVDAGA). US je v U-II-2/11 z dne 14. 4. 2011, tč. 9–13, ugotovilo, da ta določba ni očitno protiustavna in da ustrezno varuje pravico dostopa iz člena 39/2 in varstvo osebnih podatkov iz člena 38/2, saj na eni strani omogoča dostop do arhivskega gradiva, ki se nanaša na politični sistem in delovanje nekdanje enopartijske države, po drugi pa varuje osebne podatke oseb, ki niso bili javni funkcionarji. Osebni podatki vseh drugih oseb morajo biti načeloma varovani v skladu z zakonom, vendar morajo upravni organi in sodišča v konkretnih primerih odločiti o razmerju med javnim interesom do obveščenosti in zasebnim interesom varstva osebnih podatkov. Zakonska ureditev je skladna z mednarodnimi prizadevanji za predčasno odpiranje arhivskih gradiv in deklasifikacijo zaupnih podatkov (prim. npr. Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. 4. 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu (UL C 137E, 27. 5. 2010, s. 25), ki države članice poziva, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb).

[1] Tako uradni dokumenti, izročeni arhivom, izrecno ostanejo v dometu Konvencije SE o dostopu do uradnih dokumentov (Obrazložitveno poročilo, tč. 15). Enako člen 1/3 Uredbe Sveta EU št. 354/83 o odpiranju zgodovinskih arhivov za javnost, UL L 1983/43, s. 1, kot razloge za nedostopnost dokumentov v arhivih priznava le tiste izjeme, ki so določene že z Uredbo EU in z uredbo o varstvu osebnih podatkov. Poleg tega uvaja program za sistematično deklasifikacijo starejših tajnih dokumentov v javnem arhivskem gradivu, po katerem morajo vse institucije pravočasno, najpozneje pa v 25 letih od nastanka dokumentov, pregledati vse tajne dokumente ter se odločiti, ali jih bodo deklasificirale, po tem pa klasifikacije periodično preverjati najmanj vsakih 5 let. Člen 18/2 Uredbe EU, ki izrecno terja, da se predpisi o dostopu javnosti do zgodovinskih arhivov evropskih institucij uskladijo z Uredbo EU št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (in ne obratno, kot je to predvideno v RS). V Sloveniji morajo javnopravne osebe arhivom izročiti javno arhivsko gradivo najpozneje 30 let po njegovem nastanku, četudi to vsebuje osebne ali tajne podatke ali če je varovano kot zaupno (člen 40/1 ZVDAGA).

[2] Dokumenti EU ostanejo tajni in zaupni le, dokler za to obstajajo upravičeni razlogi, vendar praviloma največ 30 let (člen 4/7 Uredbe EU), medtem ko slovensko arhivsko gradivo, ki vsebuje tajne podatke, poslovne ali davčne skrivnosti ter katerih razkritje bi lahko povzročilo škodo, postane dostopno šele 40 let po svojem nastanku, javno arhivsko gradivo z občutljivimi osebnimi podatki pa postane splošno dostopno 75 let po svojem nastanku oziroma 10 let po smrti osebe, na katero se nanaša (člen 65/1 in 2 ZVDAGA.