Franc Testen, 2002

69V 2. odst. 51. člena je ZUstS uporabil ustavno pooblastilo za določitev izjeme: pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko US izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Glede izjemne možnosti odločanja o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev je US med drugim odločilo, da morata biti obe predpostavki (očitnost kršitve in nastanek nepopravljivih posledic) izpolnjeni kumulativno (OdlUS V, 68, Up-62/96 z dne 11. 4. 1996). V istem sklepu je US sprejelo še naslednja stališča. Četudi je bila ustavna pritožba že sprejeta s sklepom treh sodnikov, lahko US na seji ponovno presoja, ali obstajajo procesne predpostavke za takšen izjemen sprejem. Odločitev senata za sodišče kot celoto ni zavezujoča niti, kadar je bila z njo ustavna pritožba zavržena ali ni bila sprejeta, niti tedaj, ko je bila z njo ustavna pritožba sprejeta v obravnavo. Tak sprejem v obravnavo zavezuje sodišče kot celoto le k temu, da mora ustavno pritožbo obravnavati, ne pa k temu, da o obstoju procesnih predpostavk ne bi smelo presoditi drugače kot poprej senat. In še: “očitnost” kršitve ni isto kot ugotovitev “prima facie“. Očiten pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Smisel ureditve, po kateri US lahko praviloma odloča šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev, je namreč tudi v tem, da bo v težkih ustavnopravnih vprašanjih US kot zadnji razsodnik pri svojem odločanju razpolagalo tudi s kompletno argumentacijo rednih sodišč, da bi se s tem omogočila kar največja zanesljivost njegove presoje.

70V OdlUS VI, 73, Up-147/96 z dne 13. 3. 1997 je US še izreklo, da tudi ob izpolnjenosti obeh pogojev za izjemno predčasno obravnavanje ustavne pritožbe stranka nima pravice do odločanja o svoji ustavni pritožbi po tem izjemnem postopku, temveč to ZUstS dopušča le kot možnost, za katero se US (diskrecijsko) odloči. To odločanje US pa ne sme biti samovoljno (arbitrarno), temveč mora temeljiti na razumnih in stvarno utemeljenih razlogih, spoštujoč tudi načelo enakosti vseh pred zakonom.

71Tudi izjemoma pa ni mogoče obravnavati ustavne pritožbe, dokler niso izčrpana redna pravna sredstva. Pri obravnavanju ustavnih pritožb z upravnega področja se je že zelo zgodaj pojavilo vprašanje, ali je s stališča 2. odst. 51. člena ZUstS treba upravni spor šteti kot redno ali kot izredno pravno sredstvo. V času veljavnosti starega ZUS je US opredelilo tožbo v upravnem sporu kot sredstvo, ki je bliže izrednim pravnim sredstvom (tako npr. v OdlUS IV, 174, Up-56/95 z dne 6. 10. 1995) in je torej lahko dopustilo izredno obravnavo ustavne pritožbe že v času, ko je zoper izpodbijani akt še tekel upravni spor. Po uveljavitvi novega ZUS pa je US v sklepu OdlUS IX, 126, Up-261/98, Ur. l. 6/2000 odločilo, da upravnega spora v smislu 51. člena ZUstS ni mogoče šteti za izredno pravno sredstvo in ustavne pritožbe tudi izjemoma ni mogoče vložiti pred izčrpanjem upravnega spora (pred prejemom pravnomočne sodne odločbe, izdane v upravnem sporu). Kot podlago za to stališče navaja sklep procesne možnosti, ki jih ima stranka, da v postopku upravnega spora odvrne oziroma prepreči nepopravljive posledice.

72Omeniti je treba še stališče, da pri ustavnih pritožbah, kjer niso izčrpana vsa pravna sredstva, US ugotavlja morebiten obstoj pogojev za izjemno obravnavo samo, če ustavni pritožnik to možnost uveljavlja.