Peter Pavlin, 2011

a) Možnost urejanja vseh pravic in obveznosti z zakonom

13Občasno se lahko upravičeno postavi vprašanje, ali je v še tako urejeni pravni državi možno res vse pravice in obveznosti urejati z zakonom. Tega se je v Sloveniji dokaj hitro zavedel zakonodajalec (DZ) in je od začetka leta 1994 dalje prenehal sprejemati posebne zakone o proračunu. Od tedaj sprejema samo še poseben akt, imenovan Proračun ter posebne zakone o izvrševanju proračuna. Odločitev o spremembi dotedanje prakse zakonodajne oblasti sicer ni temeljila na 87. členu oziroma ni bila povezana z njim. Nova praksa je načeloma dopustna, glede na to, da 148. člen posebej ureja proračun kot posebni pravni akt.

14Na področju civilnega materialnega prava drugi odst. 3. člena Zakona o sodiščih določa, da naj v primeru, če se civilnopravne zadeve ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, sodnik upošteva predpise, ki urejajo podobne primere; če pa je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, mora sodnik odločiti v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v RS, pri odločanju po teh določbah pa ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Navedena določba je klasična določba za primere večjih civilnopravnih praznin, kjer je zakonodajalec zmogel določiti le splošne (pooblastilne) usmeritve za njihovo reševanje. Podobne klasične določbe obstajajo na področju civilnega prava tudi v Republiki Avstriji (§ 7 Občnega državljanskega zakonika Avstrije iz leta 1811) in v Švicarski konfederaciji (drugi in tretji odst. 1. člena Civilnega zakonika Švicarske konfederacije iz leta 1907). Z vidika 87. člena so navedene določbe morda še dopustne, saj vključijo za reševanje civilnopravnih praznin glede pravic in obveznosti vse bistvene določbe civilnega materialnega prava Slovenije in tako ni možno zastopati stališča, da pravice in obveznosti niso urejene z zakonom. V praktični uporabi pa se lahko pokaže, da je vseeno prišlo do kršitve 87. člena v zvezi z 2. členom (načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo, ki izhajata iz temeljnega ustavnega načela pravne države). Za primer zamejitve uporabe te zakonske določbe Zakona o sodiščih in stališča, da civilnopravne analogije po navedeni določbi ne smejo imeti retroaktivne veljave, glej sodbo Civilnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 508/97, 9. 12. 1998.

15Na področju civilnega procesnega prava je v drugem odstavku 1. člena Zakona o nepravdnem postopku določeno, da se določbe Zakona o nepravdnem postopku uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava sodišče s splošno pristojnostjo ali specializirano sodišče (redna sodišča), za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakšnem drugem postopku. Navedena določba je dokaj široka in se zastavlja vprašanje njene ustavne skladnosti glede na 87. člen. Možno pa je oceniti, da navedena določba morda še ni redundantna (odvečna), ni obsoletna (zastarela) in je še uporabna z vidika pravne varnosti oseb – z vidika primerjalnopravne ureditve je podobna določba v Zakonu o nepravdnem postopku Republike Srbije predstavljala rešitev za odločanje sodstva za določene postopke od leta 2006 naprej, ko je zakonodajalec Srbije v določenem zakonu glede rehabilitacij pozabil določiti, kateri sodni postopek določa pravice in obveznosti strank sodnih postopkov.

b) Ustavno določene izjeme

16V primeru ustavnoskladne razglasitve izrednega ali vojnega stanja v skladu s 16. in z 92. členom, se lahko za urejanje izrednega ali vojnega stanja in za omejitve ali začasne razveljavitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin določanje obveznosti (materialna obveznost, vojaška dolžnost) sprejemajo zakoni, ki jih sprejema DZ. Če pa se DZ zaradi izrednega stanja ali vojne ne more pravočasno sestati, lahko predsednik republike na predlog Vlade začasno izdaja uredbe z zakonsko močjo (prvi in drugi odstavek 108. člena). Te uredbe imajo pomen in moč zakona, dokler niso spremenjene ali razveljavljene, imajo pomen poznejših zakonov v odnosu do prej sprejetih zakonov DZ. Če jih DZ naknadno potrdi (tretji odstavek 108. člena), ponovno pridobijo pomen in značaj zakona, kakršnega so imele že prej, ko so bile izdane in objavljene oziroma razglašene. Če DZ uredb z zakonsko močjo ne potrdi ali pa jih nadomesti z drugimi zakoni, se še vedno šteje oziroma velja, da so v vmesnem času od izdaje do potrditve imele pomen in moč zakona (Pitamic 1927, s. 268, … uredba izdana namesto zakona; Kečanović 2006 [Pavlin], s. 245–249).