Izčrpanost pravnih sredstev
Sebastian Nerad, 2011
70V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko US izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Izjema je torej dopuščena le glede izčrpanosti izrednih pravnih sredstev, zakon pa ne dopušča obravnave pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev najprej pomeni, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe formalno izkoristiti vsa dovoljena pravna sredstva. Pomeni pa tudi, da mora pritožnik pravna sredstva izčrpati po vsebini (t. i. materialno izčrpanje). To, kot je zapisalo US v zadevi OdlUS XIV, 108, Up-705/03, Ur. l. 110/05, »ne pomeni le zahteve, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pravna sredstva v okviru sodnega postopka (pritožba, revizija), pač pa tudi, da se že v teh pravnih sredstvih sklicuje na okoliščine, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi. To pomeni, da je pravna sredstva treba izčrpati tudi po vsebini. Kolikor je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve, ki jo navaja pritožnik, je do nje prišlo že pred sodiščema prve in druge stopnje (Vrhovno sodišče je namreč revizijo pritožnika zavrnilo). To domnevno kršitev bi pritožnik moral – vsaj vsebinsko, ne nujno s sklicevanjem prav na človekove pravice – uveljavljati že v reviziji.«
71Materialno izčrpanje se nanaša tako na vsebinska protiustavna stališča sodišč, kot tudi na kršitve pravil postopka, ki segajo na ustavno raven (OdlUS XI, 274, Up-507/01, Ur. l. 88/02). Pomen zahteve po materialnem izčrpanju pravnih sredstev je US razložilo v zadevi OdlUS XVII, 25, Up-33/05 Ur. l. 40/08: »US je v dosedanji ustavnosodni presoji zavzelo stališče, da je treba v pravnih sredstvih v postopku pred sodišči uveljavljati prav tiste kršitve človekovih pravic, ki jih pritožnik nato uveljavlja v ustavni pritožbi. To velja za vse zatrjevane kršitve, brez morebitnega ločevanja med kršitvami ustavnih pravic procesne narave in “vsebinsko protiustavnostjo”, kot to predlaga pritožnica. Smisel zahteve po materialnem izčrpanju je v tem, da se sodiščem omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, do katerih je v tem postopku prišlo, in šele, če sodišča sama ne odpravijo kršitev človekovih pravic, je utemeljen poseg US. Vztrajanje pri stališču, da morajo stranke sodnih postopkov domnevne kršitve vseh (ne le procesnih) človekovih pravic poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči, zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj, kar zagotavlja učinkovito varstvo človekovih pravic, hkrati pa ustreza položaju US in njegovemu razmerju do rednih sodišč (načelo subsidiarnosti).«
72Zahteva po izčrpanosti pravnih sredstev ne pomeni le izčrpanja »klasičnih« pravnih sredstev z običajnimi poimenovanji (npr. pritožba, ugovor, revizija), temveč izčrpanje vsake procesne možnosti, ki jo pravni red v določenem postopku zagotavlja in ki daje udeležencu postopka učinkovito možnost, da uveljavlja ustavnopravno pomembne očitke. US je tako recimo zahtevalo, da bi pritožnik moral izčrpati zahtevo, naj sodišče odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe (OdlUS XIV, 45, Up-758/04 z dne 25. 1. 2005). Pravno sredstvo je lahko tudi tožba v upravnem sporu za varstvo ustavnih pravic (drugi odstavek 157. člena), kot je to bilo npr. v zadevi OdlUS XII, 59, Up-320/01, Ur. l. 36/03, kjer pritožnik zaradi nezakonitega posega v osebno svobodo ni vložil tožbe (pritožnik je bil določen čas v priporu brez sodne odločbe, stališče US pa je bilo, da uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper sklepe, ki so bili izdani pozneje in ki ne morejo »pokriti« pripora za nazaj). Pravno sredstvo, ki ga je treba izkoristiti, je lahko v določenih primerih tudi odgovor na pravno sredstvo nasprotne stranke. V zadevi Up-364/09 z dne 19. 5. 2009 je pritožnica Vrhovnemu sodišču očitala, da pritožba nasprotne stranke sploh ni bila dovoljena in je ne bi smelo obravnavati. US je glede tega očitka ugotovilo, da pritožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev: »Zahteva po formalnem in materialnem izčrpanju pravnih sredstev pomeni, da mora udeleženec v postopku pred sodiščem aktivno izkoristiti vse procesne možnosti, ki so mu na voljo in v katerih lahko navaja pomisleke o pravnih stališčih sodišča. V tem primeru je pritožnica imela možnost, da v odgovoru na pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča uveljavlja ugovor nedopustnosti pritožbe. O takem ugovoru bi se Vrhovno sodišče moralo izreči. Ker pritožnica na pritožbo ni odgovorila, čeprav je bila k temu pozvana in je to možnost torej imela, očitka o nedopustnosti pritožbe tudi ne more uveljavljati v postopku ustavne pritožbe pred US.«
73Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev se v vsakem primeru nanaša le na tista pravna sredstva, ki so učinkovita za varstvo pritožnikove ustavne pravice ob vložitvi ustavne pritožbe. Neučinkovitih pravnih sredstev ni treba izkoristiti (U-I-99/08, Up-1188/08 z dne 16. 4. 2009). Zahtevi po izčrpanju pa ni zadoščeno, če pritožnik vlaga nedovoljena pravna sredstva. Ker je ustavno pritožbo dopustno vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev pomeni, da je ustavna pritožba praviloma prepozna. Ustaljeno stališče US je, da si pritožnik z vlaganjem nedovoljenih pravnih sredstev ne more varovati roka za ustavno pritožbo (OdlUS XVII, 67, U-I-253/07, Up-2118/06, Ur. l. 116/08; Up-391/09 z dne 30. 6. 2009). Pritožnik pa mora izčrpati revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, čeprav ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da na podlagi določenih vsebinskih meril (npr. pomembnost pravnega vprašanja, hude posledice za stranko, neenotna sodna praksa ipd.) odloča o dovolitvi oziroma dopustitvi revizije (v upravnem sporu ZUS-1 govori samo o dovoljeni reviziji, v pravdnem postopku pa ZPP loči med dovoljeno in dopuščeno revizijo).
74V zvezi s tem je na upravnopravnem področju pomembna zlasti odločitev v zadevi OdlUS XVI, 122, Up-2394/07, Ur. l. 122/07, kjer je US pojasnilo, kako bo obravnavalo dovoljeno revizijo z vidika zahteve po izčrpanju pravnih sredstev. US je izhajalo iz tega, da »človekove pravice in temeljne svoboščine varujejo in so jih na podlagi 125. člena dolžni varovati sodniki na vseh stopnjah sojenja, vključno s sojenjem na Vrhovnem sodišču, ki je po 127. členu najvišje sodišče v državi. Na upravnem področju so zato upravna sodišča tista, ki razlagajo pravo, Vrhovno sodišče, ki je njihov vrh, pa ustvarja enotno sodno prakso glede pomembnih pravnih vprašanj. Tako razlaga prava kot tudi enotna sodna praksa pa morata zagotavljati tudi varstvo človekovih pravic.« Ob upoštevanju tega je US sklenilo, da je »glede na naravo in namen revizije v upravnem sporu nujna razlaga, po kateri mora biti v upravnem sporu izčrpana revizija pred vložitvijo ustavne pritožbe. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje glede vprašanja izčrpanosti pravnih sredstev, navedeno pomeni, da mora biti revizija izčrpana ne le formalno, temveč tudi po vsebini: ustavni pritožnik mora trditve o domnevnih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin uveljavljati že v revizijskem postopku.« Razlaga, po kateri je treba v upravnem sporu izčrpati revizijo pred vložitvijo ustavne pritožbe, pa je zahtevala tudi ustrezno razlago prvega odstavka 52. člena ZUstS, ki določa rok za vložitev ustavne pritožbe: »Če Vrhovno sodišče revizije ne bo dopustilo in jo bo kot nedovoljeno zavrglo, ker bo ocenilo, da niso izpolnjeni kriteriji iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, bo US štelo, da teče rok za vložitev ustavne pritožbe od vročitve sklepa o zavrženju revizije, ustavni pritožnik pa bo v njej lahko izpodbijal tako sklep o zavrženju revizije kot tudi sodbo Upravnega sodišča. Drugačna razlaga bi namreč izvotlila pritožnikovo pravico do vložitve ustavne pritožbe. Seveda pa si pritožnik ne bo varoval roka za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča, če bo Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrglo kot prepozno ali nepopolno.«
75Na civilnopravnem področju je pomembna zadeva Up-678/09, Ur. l. 88/09, ki je na podoben način opredelila pomen dopuščene revizije za dopustnost ustavne pritožbe: »Glede na spremenjeno ureditev revizije v pravdnem postopku mora US odgovoriti na vprašanje, kako nova ureditev vpliva na presojo procesne predpostavke izčrpanosti pravnih sredstev. […] Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba po eni strani upoštevati naravo in namen revizije, po drugi strani pa tudi določbe Ustave, ki opredeljujejo položaj (rednega) sodstva. […] Pri tem so na podlagi 125. člena sodniki na vseh stopnjah sojenja vključno z Vrhovnim sodiščem kot najvišjim sodiščem v državi (127. člen) dolžni zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to in upoštevajoč naravo in namen revizije v pravdnem postopku mora stranka pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti predlog za dopustitev revizije. Če Vrhovno sodišče temu predlogu ugodi, je stranka dolžna v 15 dneh po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča vložiti revizijo. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje glede vprašanja izčrpanosti pravnih sredstev, navedeno pomeni, da mora biti revizija izčrpana ne le formalno, temveč tudi po vsebini: stranka mora trditve o domnevnih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin uveljavljati že v revizijskem postopku. […] Če bo Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo, ker bo ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 367. a člena ZPP, bo US štelo, da teče rok za vložitev ustavne pritožbe zoper meritorno odločitev Višjega sodišča od vročitve sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije. Seveda pa si pritožnik ne bo varoval roka za vložitev ustavne pritožbe zoper odločbo Višjega sodišča, če bo Vrhovno sodišče njegov predlog za dopustitev revizije zavrglo kot prepozen ali nepopoln.«