Franc Testen, 2002

31Brez izrecne ustavne ali zakonske podlage je US razvilo t. i. interpretativne odločbe. Prvič je sodišče to tehniko uporabilo v zadevi OdlUS II, 67, U-I-108/91, Ur. l. 28/91, 52/92 in 42/93, ko je presojalo ustavnost 2. odst. 145. člena tedanjega Zakona o podjetjih. Takšne odločbe so potrebne in smiselne takrat, kadar se izpodbijana norma v praksi razume in uporablja na več načinov, od katerih so nekateri ustavno dopustni, nekateri pa ne. Z interpretacijsko odločbo se ohrani v pravnem redu izpodbijana norma v njenem z Ustavo skladnem obsegu oziroma pomenu, hkrati pa se z Ustavo neskladna uporaba oziroma pomen norme z učinki erga omnes izloči iz pravnega reda.

32US je pozneje še pogosto izdajalo interpretativne odločbe. V primerjalni teoriji se najdejo stališča, da se s takšnimi odločitvami US izogiba konfliktu z zakonodajalcem (izpodbijani predpis ohranja v veljavi), izpostavlja pa se konfliktu s sodišči (nekatere načine uporabe oziroma razlage predpisa v praksi razglaša za protiustavne). Tipični izreki interpretativnih odločb se glasijo, da […] ni v neskladju z Ustavo, če (kolikor) se razlaga (se uporablja, se razume) tako, da […]. Pri tem je odločilno, da tudi US z interpretacijo ne more dati izpodbijani določbi vsebine, ki je ne dovoljujejo pravila o interpretaciji v pravu. To pa na drugi strani pomeni, da je popolnoma enaka kreativnost pri razlagi predpisov omogočena tudi rednim sodiščem in jo Ustava od njih tudi zahteva: z izdajo interpretativne odločbe US v bistvu očita vsem sodiščem in drugim organom, ki so dotlej uporabljali določbo drugače, da so jo uporabljali na protiustaven način. Študij zelo številnih interpretativnih odločb, ki jih je doslej izdalo US, lahko da rednim sodiščem presenetljivo sliko, po kako širokem polju se lahko gibljejo pri Ustavi prijazni razlagi predpisov. Le s to razliko, da njihova interpretacija nima učinka erga omnes.

33V zvezi z interpretativnimi odločbami se je že nekajkrat nakazovalo vprašanje, kakšni so njihovi učinki ratione temporis. Ali učinkujejo ex nunc ali ex tunc. US na to še ni bilo treba jasno odgovoriti. Interpretacijska odločba pove, da bi sodišča zakon že ves čas morala z ustavno skladno interpretacijo razlagati na način, kot izhaja iz odločbe US. Vendar se v tem pogledu ne razlikuje od sporočila razveljavitvene odločbe: tudi ta pove, da je bila tudi dotedanja uporaba takšnega zakona protiustavna. Ne pomeni pa, da bi bilo na podlagi takšne odločbe mogoče posegati v vse dotlej izdane sodbe sodišč zunaj sistema pravnih sredstev. V morebitnih spornih primerih bi tudi glede učinkov interpretacijskih odločb na posamične primere lahko prišli do rešitve, če upoštevamo, da je z interpretacijo US doseglo isto kot z delno idealno razveljavitvijo: iz pravnega reda je izločilo enega od mogočih pomenov izpodbijane določbe.

34Interpretacija v bistvu pomeni, da US daje avtoritativno razlago, kakšna uporaba oziroma razlaga je skladna z Ustavo: posredno ukaže sodiščem in drugim organom, kako morajo sporno določbo uporabljati oziroma razlagati. To moč US ima, saj lahko takšno svojo voljo – če prej ne, v postopku ustavne pritožbe – tudi učinkovito uveljavi. V zvezi s tem pa se lahko postavi vprašanje možnosti izdaje interpretativnih odločb in njihove učinkovitosti v postopkih predhodne kontrole mednarodnih pogodb. Meddržavne pogodbe namreč nimajo centralnega razlagalca njihovih določb – zlasti si te vloge ne more lastiti US posamezne države. Zanimivo je, da je US že v prvi takšni zadevi glede nekaj spornih točk meddržavne pogodbe uporabilo interpretativni izrek (glej komentar k 2. odst. 160. člena). Tehnika je podobna francoskim mnenjem, izrečenim sous reserve. Nekateri teoretiki interpretativno tehniko označujejo tudi kot pogojno sodbo o ustavnosti. Na pogoj(e)nost oziroma rezervo kaže tudi tipična formulacija izreka: ni v neskladju z Ustavo, če se razume tako […]. Če bo v primeru mednarodnega spora pristojni organ razložil pogodbo drugače kot US v svoji interpretativni odločbi, se bo izkazalo, da je takšna odločba US poskus nekakšne ratifikacije “z rezervo”, ki seveda ne more imeti mednarodnopravnih učinkov. Bo pa – vsaj z notranjepravnimi učinki – US tudi v takšnih primerih lahko uveljavilo svojo voljo v morebitnem poznejšem postopku presoje ratifikacijskega zakona.