Interni dokumenti
Urška Prepeluh Magajne, 2011
101Slovenska ureditev po zgledu prava svobode informacij v ZDA kot posebno izjemo določa podatke iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (člen 6/1/11 ZDIJZ). Gre za t. i. interne dokumente, ki jih je včasih težko razmejiti od dokumentov v pripravi (obe vrsti dokumentov kot relativno izjemo obravnavajo člen 4/3 Uredbe EU, člen 4/3/c Aarhuške konvencije in Priporočilo SE št. 2 (2002), načelo IV/1/x). Za razliko od izjeme glede dokumentov v pripravi, ki zagotavlja predvsem nemoteno pripravo odločitev in posvetovanje organov, je izjema o internih dokumentih namenjena predvsem varstvu neoviranega sprejemanja internih odločitev. Ta izjema je določena v interesu zavezanih organov samih, zato imajo v tujini organi praviloma veliko mero diskrecije, da se sami odločijo, ali bodo razkrili informacije, ki bi sicer lahko bile izvzete na podlagi te izjeme.
102Po eni strani gre za odločitve, ki so relativno nepomembne, rutinske ali administrativne narave ter katerih razkritje dejansko ne omogoča večje javnosti in odprtosti delovanja organov (npr. uporaba službenih parkirišč, določitev urnika za kosilo, ureditev delovne norme ter bolniškega ali letnega dopusta zaposlenih, štampiljke o prejemu pošte, tehnični vidiki shranjevanja in obdelave podatkov ipd.). Posredovanje informacij o tako nepomembnih zadevah, ki javnost dejansko ne zadevajo, bi organ pretirano obremenilo oziroma bi povzročilo motnje pri njegovem delovanju oziroma dejavnosti, ne da bi s tem dejansko prispevalo k temeljnemu namenu pravice dostopa do informacij javnega značaja. Če je določena interna informacija za javnost kakorkoli pomembna, potem jo organ mora razkriti, upravičenec pa lahko to zahteva tudi na podlagi testa javnega interesa (člen 6/2 ZDIJZ).
103Po drugi strani gre za pomembne interne podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa ter katerih razkritje bi povzročilo motnje pri delovanju organa. Motnje bi nastale zato, ker bi posamezniki lahko ugotovili, kako se izogniti pravnim pravilom ali jih kršiti, ne da bi jih organi pri tem izsledili (kot npr. notranja navodila za izvajanje nadzora in preiskav inšpekcijskih služb, davčnih organov ali računskega sodišča, notranja navodila policije za identifikacijo prestopnikov, študije o tajnih agentih, varnostnih in računalniških sistemih organov, sistemih varovanja v zaporih). Razkritje tovrstnih dokumentov bi izničilo njihov temeljni namen in jih napravilo neuporabne. Člen 9/2 UPPUIJZ tako programe dela in druge podobne programe, ki jih inšpekcije in drugi organi pripravljajo v zvezi z izvajanjem postopkov nadzora nad poslovanjem oseb javnega in zasebnega prava, izrecno izključuje iz tistih splošnih aktov, ki se posredujejo v svetovni splet.
104Tuja pravna praksa kaže, da sta izjemi o dokumentih v postopku izdelave in internih dokumentih izmed najpogosteje uporabljanih – in zlorabljanih (!) – izjem od pravice dostopa do informacij javnega značaja. Neredko se namreč dogaja, da organi tovrstnih informacij ne želijo razkriti, ker bi jih lahko spravile v zadrego, jih osramotile, jim škodovale v političnem smislu ali pa celo razkrile nepravilnosti in nezakonitosti njihovega delovanja, ki pa seveda ne morejo upravičevati nerazkritja informacij javnega značaja. V končni fazi imajo organi bore malo razlogov za skrivanje svojega dela, če v resnici delajo v interesu javnosti in za njeno dobro (ABA CEELI, s. 17 in 23; Article 19, The Public’s Right to Know, s. 6; United States Department of Justice, Exemption 2, s. 1–3; Poročilo Posebnega poročevalca OZN za pospeševanje in varstvo svobode mnenja in izražanja, E/CN.4/2000/63, §44; Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, s. 389–410.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
American Bar Association – Central European and Eurasian Law Initiative (ABA CEELI), Freedom of Information: A Concept Paper, Washington D.C. 2000;
Article 19, A Model Freedom of Information Law, London 2001;
Article 19, The Public’s Right to Know – Principles on Freedom of Information Legislation, London 1999;
Banisar, Freedom of Information Around the World – A Global Survey of Access to Government Information Laws, dostopen na: http://www.freedominfo.org/documents/global_survey2006.pdf 2006;
Dienes et al., Newsgathering and the Law, Second Edition, USA 1999;
EU Network of Independent Experts on Fundamental Rights, Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice/doc_centre/rights/doc_rights_intro_en.htm;
Foerstel, Freedom of Information and the Right to Know – The Origins and Application of the Freedom of Information Act, Connecticut/London 1999;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Kehl/Arlington 1996;
Harris/O’Boyle/Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, London 1995;
Mendel, Freedom of Information: A Comparative Legal Survey (UNESCO), New Delhi 2003;
Nowak, U.N. Covenant on Civil and Political Rights – CCPR Commentary, Kehl 1993;
Pirc – Musar, Še o noveli ZDIJZ, PP 26, 2005;
Pličanič et al., Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja: s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Dostop do informacij javnega značaja v evropskem pravu, s. 329–351 v: IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Prepeluh, Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, PP 8–9, 2004, s. VII–XII;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus 4, 2005, s. 115–126;
Sobotta, Transparenz in den Rechtsetzngsverfahren der Europäischen Union – Stand und Perspektiven des Gemeinschaftsrechts unter besonderer Berücksichtigung des Grundrechtes auf Zugang zu Informationen, Baden-Baden 2001;
United States Department of Justice, Freedom of Information Act Guide, dostopen na: http://www.usdoj.gov/oip/foi-act.htm 2002;
van Dijk/van Hoof (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, The Hague 1998;
Villiger, Handbuch der EMRK, Zürich 1999.