Miha Trampuž, 2002

3Od pravic iz ustvarjalnosti je treba razlikovati širši krog pravic intelektualne lastnine, ki po klasični in obče sprejeti delitvi obsega dve veliki področji: (1) avtorsko pravo (avtorske in sorodne pravice, ki jih ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP) in (2) pravo industrijske lastnine (patenti, modeli, znamke, geografske označbe, ki jih ureja Zakon o industrijski lastnini – ZIL; geografsko poimenovanje kmetijskega pridelka oz. živila po Zakonu o kmetijstvu, Ur. l. 54/2000; žlahtniteljske pravice, ki jih ureja Zakon o varstvu novih sort rastlin – ZVNSR; pravico do varstva topografije, ki jo ureja Zakon o varstvu topografije polprevodniških vezij – ZVTPV). Mednarodne konvencije in doktrina k temu dodajata še druge pravice ali pravna razmerja. Pravice industrijske ali intelektualne lastnine so tako definirane v Pariški konvenciji za varstvo industrijske lastnine (Ur. l. SFRJ, MP 5/74 in 7/86 ter Ur. l. RS 24/92, 2. odst. 1. člena; gl. Puharič, s. 408), Konvenciji o ustanovitvi WIPO (Ur. l. SFRJ, MP, 31/72 in 4/86 ter Ur. l. 24/92; točka viii 2. člena; gl. Trampuž-1991, s. 181) in v TRIPS (Ur. l. MP 10/95; 2. odst. 1. člena). Poleg zgoraj naštetih pravic, ki nesporno spadajo med pravice intelektualne lastnine, je torej treba mednje uvrstiti tudi nekatere druge pravne kategorije, tj. varstvo pred nelojalno konkurenco (tako Puharič; s. 35; 2. odst. 1. člena Pariške konvencije, točka viii 1. člena Konvencije WIPO), nadalje poslovne skrivnosti (2. odst. 1. člena in 39. člen TRIPS), varstvo firme (2. odst. 1. člena Pariške konvencije, točka viii 2. člena Konvencije WIPO; prim. Puharič, s. 35). Zaradi kriterija posebnih dejavnosti oz. ustvarjalnosti pa je 60. člen ožji od instituta intelektualne lastnine in trenutno zajema samo 6 zgoraj pod I.1. b) omenjenih pravic.