Sebastian Nerad, 2011

44Poleg ugotovitvenih odločb (z učinki razveljavitve oziroma odprave), ki se nanašajo na predpise, ki v času presoje ne veljajo več, je ZUstS uvedel tudi možnost, da US ugotovi protiustavnost ali nezakonitost veljavnega predpisa. Zakon ne določa, kakšne učinke imajo te odločbe na nadaljnjo veljavnost in rabo predpisa, zato se pogosto pojmujejo le kot »gole« ugotovitve, ki razen dolžnosti za normodajalca, da predpis v določenem roku popravi, nimajo vplivov na nadaljnjo uporabo protiustavnega ali nezakonitega predpisa. Takšen pogled na te odločbe pa je preživet, kajti US je v zadnjih letih sprejelo nekaj pomembnih stališč o njihovi pravni obveznosti tudi v konkretnih sodnih postopkih, temu pa so s svojimi stališči sledila tudi redna sodišča (čeprav praksa VS ni popolnoma konsistentna).

45Člen 48 ZUstS določa, da lahko US ugotovitveno odločbo sprejme v dveh primerih: (1) če določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, ali (2) če ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave. V prvem primeru imamo protiustavno pravno praznino, drugi primer pa US uporablja tako, da zajema več razlogov za sprejetje ugotovitvene odločbe: (a) slovnični razlogi (izpodbijane določbe ni mogoče razveljaviti zaradi pravil jezika – npr. o spreganju glagolov, sklanjanju samostalnikov in pridevnikov, skladnji ipd. – saj bi bilo sicer besedilo, ki bi ostalo, jezikovno nepravilno ali brez smisla); (b) nomotehnični razlogi (izpodbijane določbe ni mogoče v celoti ali delno razveljaviti, ker zaradi izbire besed, ki tvorijo pravne določbe, ni mogoče protiustavne (nezakonite) določbe ali njenega dela izločiti iz pravnega reda tako, da bi preostanek predpisa (člena, razdelka, poglavja itd.) ohranil svoj pravni smisel); (c) razlog večje protiustavnosti ali bolj škodljivih posledic (US izpodbijane določbe ne razveljavi, ker bi s tem povzročilo še večjo protiustavnost; namesto večje protiustavnosti US velikokrat ugotovi samo, da bi z razveljavitvijo nastale še hujše posledice ali še slabše stanje – obema razlogoma je sicer namenjena razveljavitev z odložnim rokom, vendar US pogosto raje sprejme ugotovitveno odločbo); (č) namen zakonodajalca (v praksi je mogoče najti primere, ko US zakona ni razveljavilo, ker bi preostanek zakonskega besedila nasprotoval cilju, ki ga je zakonodajalec želel doseči). V konkretnih primerih se lahko ti razlogi tudi prepletajo. V starejših odločbah je US protiustavnost pogosto opredelilo v izreku (OdlUS XI, 45, U-I-92/96, Ur. l. 32/02) ali se je vsaj sklicevalo na razloge v obrazložitvi, s čimer je tem nosilnim razlogom dalo moč izreka (OdlUS XII, 13, U-I-90/99, Ur. l. 31/03); v novejši praksi US praviloma v izreku samo ugotovi, da je zakon ali drug predpis protiustaven ali nezakonit, pri čemer je popolnoma jasno, da mora normodajalec pri odpravi nepravilnosti upoštevati tudi razloge iz obrazložitve.

46Primeri: OdlUS XI, 45, U-I-92/96, Ur. l. 32/02: »Zakon o kazenskem postopku […] je v neskladju z Ustavo, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. […] Ker je ZKP protiustaven zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, je US sprejelo ugotovitveno odločbo v skladu z 48. členom ZUstS.« OdlUS XVII, 56, U-I-295/07, Ur. l. 105/08: »Šesti odstavek 4. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji […] je v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na Državni svet. […] US izpodbijane ureditve ni razveljavilo, ker zakon spornega vprašanja ne ureja na način, ki bi omogočal razveljavitev le za Državni svet. Z razveljavitvijo izpodbijane zakonske določbe bi bili zajeti vsi proračunski uporabniki, ki so lahko pobudniki ali predlagatelji referenduma.« OdlUS XI, 47, U-I-117/01, Ur. l. 32/02: »US se je odločilo za ugotovitveno in ne razveljavitveno odločbo zato, ker pri izpodbijani normi ni mogoče ločiti zakonitega in nezakonitega dela in torej razveljavitev ne pride v poštev.« OdlUS XI, 177, U-I-189/99, Ur. l. 86/02: »Določba 53. člena Zakona o pospeševanju turizma […] je, kolikor se nanaša na osebe, ki ob uveljavitvi Zakona niso izpolnjevale pogojev iz drugega odstavka 34. člena Zakona, v neskladju z Ustavo. […] Morebitna razveljavitev bi »Razveljavitev prvega odstavka 41. člena ZAzil bi onemogočila vložitev ponovne prošnje za azil. S tem bi se položaj prosilcev za azil poslabšal. Zato je US na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS izdalo ugotovitveno odločbo.« OdlUS XIV, 66, U-I-90/05, Ur. l. 75/05: »Ker je US ugotovilo, da zamenljivost najvišjih uradnikov brez krivdnih razlogov ob nastopu nove Vlade oziroma novega funkcionarja sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, ampak je v neskladju z Ustavo le ureditev, po kateri so najvišji uradniki zamenljivi ves čas mandata, in ker z razveljavitvijo prejšnja ureditev ne bi oživela, se je US odločilo za ugotovitveno odločbo.« OdlUS XVII, 43, U-I-411/06, Ur. l. 68/08: »US se ni odločilo za razveljavitev posameznih točk osmega odstavka 128. člena ZLet, za katere je ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo. Razveljavitev bi namreč onemogočila zbiranje in obdelovanje tistih osebnih podatkov, ki so nujno potrebni za dosego cilja, ki ga zasleduje ZLet, in sicer varovanje zračnega prometa.«

47Drugi odstavek 48. člena ZUstS določa, da mora zakonodajalec oziroma organ, ki je sprejel predpis, ugotovljeno protiustavnost oziroma nezakonitost odpraviti v roku, ki ga določi US. Kolikšen rok lahko določi US, ZUstS ne določa, vendar ni rok nikoli daljši od enega leta. Pravne učinke ugotovitvene odločbe torej zakon določa samo za normodajalca. US pogosto in dosledno ponavlja, da so njegove ugotovitvene odločbe obvezne in da jih je normodajalec dolžan izvršiti v postavljenih rokih. Glede DZ je stališče US, da nespoštovanje njegovih odločb pomeni hudo kršitev načel pravne države in načela delitve oblasti. Nekaj pomembnih stališč o tem je US povzelo v zadevi U-I-248/08, Ur. l. 95/09: »Ustava v tretjem odstavku 161. člena določa, da pravne posledice odločitev US ureja zakon, ZUstS pa v tretjem odstavku 1. člena določa, da so odločbe US obvezne. Ne glede na to, da ‘le’ zakon določa, da so odločbe US obvezujoče, to pravilo dejansko izhaja iz temeljnih ustavnih načel – načel pravne države (2. člen) in načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena) – in bi veljalo tudi, če ZUstS ne bi imel take določbe. Pravno obveznost DZ, kadar US izda ugotovitveno odločbo, natančno določa drugi odstavek 48. člena ZUstS; zakonodajalec mora protiustavnost, ugotovljeno z odločbo US, odpraviti v roku, ki ga določi US. […] S svojo neodzivnostjo pri uresničenju obveznosti, ki izhajajo iz odločbe US ter tudi neposredno iz ZUstS, zakonodajalec hudo krši načela pravne države in načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena). Bistvena vsebina načela delitve oblasti namreč ni le v tem, da nobena od vej oblasti ne posega v pristojnosti druge, ampak tudi v tem, da nobena ne opušča dejavnosti, ki jih je znotraj svojega delokroga dolžna opraviti – še zlasti, kadar ji je taka dolžnost naložena s sodno odločbo. Pravilo, da morajo državni organi in nosilci javnih pooblastil (tako kot tudi vse fizične in pravne osebe), vključno z zakonodajalcem, upoštevati, spoštovati in izvrševati sodne odločbe, tudi odločbe US, je eden temeljnih postulatov pravne države in srž ustavne demokracije. Nespoštovanje sodnih odločb pomeni zanikanje vladavine prava in vzpostavljanje vladavine nevezane in neomejene volje.« (Prim. tudi OdlUS XVII, 71, U-I-159/08, Ur. l. 120/08).

48DZ je pri določanju vsebine nove ureditve samostojen oziroma je pri tem vezan samo z Ustavo. Nova ureditev mora biti skladna z Ustavo, kajti vedno je lahko predmet vnovične ustavnosodne presoje. Zato mora zakonodajalec pri sprejemanju novega zakona upoštevati tudi razloge, zaradi katerih je US sploh ugotovilo protiustavnost veljavnega zakona. To pogosto poudarja tudi samo US in pri tem izhaja iz svojega ustavno opredeljenega položaja, po katerem pri izvrševanju svojih pristojnosti kot »varuh Ustave« s pravno obvezujočimi učinki razlaga določbe Ustave (OdlUS XIV, 21, U-I-110/03, Up-631/03, Ur. l. 46/05; OdlUS XIV, 110, Up-76/03, U-I-288/04, Ur. l. 34/05). Če za odpravo ugotovljenih protiustavnosti obstaja več ustavnoskladnih načinov, lahko DZ med temi vedno prosto izbira (OdlUS XIV, 28, U-I-160/03, Ur. l. 54/05). Tudi če US določi način izvršitve svoje odločbe (drugi odstavek 40. člena ZUstS), to ne pomeni nujno, da gre za edini ustavnoskladni način odprave protiustavnosti in lahko zakonodajalec vprašanje uredi tudi na drug ustavnoskladen način (Up-3871/07, U-I-80/09, Ur. l. 88/09). V praksi US najdemo tudi primere, ko je US v obrazložitvi jasno povedalo, da je protiustavnost mogoče odpraviti samo na en ustavnoskladen način. V teh primerih DZ nima izbire in mora odločbo US uresničiti, tako kot iz nje izhaja. V teh zadevah US praviloma določi tudi način izvršitve odločbe in s tem nakaže zakonodajalcu, kakšen zakon mora sprejeti (OdlUS XV, 83, U-I-238/06, Ur. l. 134/06; OdlUS XIII, 29, U-II-3/04, Ur. l. 44/04).

49Če DZ ne izvrši odločbe US v roku in pride ponovno do postopka za oceno ustavnosti, lahko US pri ponovni presoji svojo odločitev stopnjuje in ureditev tokrat razveljavi. US je sicer ob enakih dejanskih in pravnih okoliščinah zelo nenaklonjeno dvakratnemu odločanju o isti zadevi in praviloma bo drugo pobudo oziroma zahtevo zavrnilo na podlagi ugotovitve, da gre za res iudicata. Primer ponovne obravnave istega zakona pa je zadeva U-I-248/08, Ur. l. 95/09, v kateri je US zakon v drugo razveljavilo: »V obravnavanem primeru bi bil ponovni sprejem ugotovitvene odločbe nesmiseln, saj bi se tako še ohranjalo protiustavno stanje. Zato se je US tokrat odločilo za stopnjevanje odločitve in je sporno zakonsko ureditev razveljavilo. Pomembna okoliščina za tak pristop je ta, da je bil v vmesnem času sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju […], ki je predsednika Državnega sveta uvrstil med funkcionarje v 64. plačni razred, s čimer je ustvaril podlago za izplačilo njegove plače.«

50 Ugotovitvene odločbe ne zavezujejo samo DZ kot zakonodajalca, temveč tudi državljane, kadar oblast izvršujejo neposredno (drugi odstavek 3. člena) z odločanjem o posameznem zakonu na referendumu (90. člen). To pomeni, da predmet referendumskega odločanja praviloma ne more biti vprašanje (zakon), ki bi pomenilo odločanje o izvršitvi ali neizvršitvi odločbe US, oziroma ne more biti predmet odločanja o ureditvi, ki bi bila, če bi bila na referendumu potrjena, v neskladju z Ustavo, oziroma bi njena zavrnitev na referendumu povzročila protiustavno stanje (OdlUS XII, 101, U-II-3/03 z dne 22. 12. 2003; prim. tudi U-II-1/09, Ur. l. 35/09 in U-II-2/09, Ur. l. 91/09). Pri odločbah US o referendumih je treba upoštevati, da se je leta 2006 spremenila zakonska ureditev glede obsega pristojnosti US za presojo dopustnosti zakonodajnih referendumov.

51Ključno vprašanje v zvezi z ugotovitvenimi odločbami je, kakšen je njihov učinek v še nepravnomočno končanih postopkih (oziroma v postopkih, kjer so še na voljo izredna pravna sredstva). Ugotovitvena odločba sicer ne vpliva na formalno veljavnost predpisa, vendar je vprašanje, kako naj ravnajo (zlasti) sodišča, kadar je zaradi odločbe US že popolnoma jasno, da je npr. zakon, ki bi moral biti podlaga za odločitev, protiustaven. Gre torej za vprašanje, kakšne učinke ima ugotovitvena odločba preden pride do zakonske spremembe, ki jo je US naložilo DZ, oziroma tudi po poteku roka, če DZ odločbe US ne uresniči pravočasno. Med sodniki US se je v zadnjih letih s tem vprašanjem pogosto ukvarjal sodnik Ribičič, ki je o tem razpravljal v svojem pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi OdlUS XIV, 66, U-I-90/05, Ur. l. 75/05: »Po ZUstS je US ‘najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin’, katerega odločbe so obvezne (1. člen). Ko takšen samostojen in neodvisen državni organ, kot je US, ugotovi, da je neka zakonska ureditev v neskladju z Ustavo, to ne more oziroma ne bi smelo ostati brez takojšnjih posledic. Niti za zakonodajalca niti za Vlado niti za redna sodišča niti za pravice prizadetih posameznikov. Ni se namreč mogoče delati, kot da se ni nič zgodilo, kot da US ni ugotovilo neskladja zakonske ureditve z Ustavo. Upoštevati velja, da US ne sprejme ugotovitvene odločbe zato, ker bi šlo za manj pomembno neskladje z Ustavo ali ker kršitev ne bi bila takšna, da bi zaslužila razveljavitev zakona. […] Povem naj le svoje mnenje: ugotovitvena odločba bi izgubila svoj pravi smisel, če ne bi imela nobenega učinka za tiste, ki imajo odprte sodne postopke zaradi uporabe zakonske ureditve, za katero US naknadno ugotovi, da ni skladna z Ustavo. […] Zdi se, da je najbolj prepričljivo stališče, po katerem se zakon, za katerega je US ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, sicer lahko uporablja, vendar samo v skladu s stališči in kriteriji, ki jih je v ugotovitveni sodbi določilo US (tako US v zadevi U-I-168/97).«

52 Dilema sodišča, kako naj uporabi zakon, za katerega je US ugotovilo, da je protiustaven, je še toliko težja, ker na eni strani zakon še vedno velja, na drugi strani pa je velika verjetnost, da bo US njegovo sodbo, če bo temeljila na protiustavnem zakonu (zlasti če gre za poseg v temeljne človekove pravice), razveljavilo v postopku z ustavno pritožbo. Zaradi ugotovitvene odločbe je lahko v nezavidljivem položaju tudi sodnik, ki ravna po 156. členu, ki določa, da mora sodnik postopek prekiniti in začeti postopek pred US, če meni, da je zakon, ki bi ga moral uporabiti pri odločanju, protiustaven. Kot pravi sodnik Ribičič v zgoraj omenjeni zadevi: »Zamislimo si torej situacijo, da se je to zgodilo in da je US dalo prav rednemu sodišču in je ugotovilo neskladje zakona z Ustavo. Kako bo redno sodišče ravnalo v nadaljevanju prekinjenega spora? Bo ravnalo, kot da se ni nič zgodilo in kot da je zakon skladen z Ustavo? Bo v nasprotju z izrecno ustavno določbo o tem, da mora po odločitvi US nadaljevati postopek, čakalo, da bo odločba US realizirana s spremembo zakona?«

53Smiselno je, če težave konkretnih postopkov US razreši v vsakem konkretnem primeru z določitvijo načina izvršitve svoje odločbe (OdlUS XII, 4, U-I-225/02, Ur. l. 16/03;  OdlUS XIV, 86, U-I-31/04. Ur. l. 111/05; OdlUS XVII, 93, Up-304/06, Ur. l. 116/08; OdlUS XVII, 73, U-I-66/08, Ur. l. 121/08; Up-3871/07, U-I-80/09, Ur. l. 88/09). Način izvršitve, določen v odločbi US, je za sodišča obvezen; če je njegov namen omogočiti učinkovito uresničevanje temeljnih človekovih pravic, lahko US njegovo neupoštevanje sankcionira v postopku z ustavno pritožbo. Iz več stališč US (in tudi iz nekaterih stališč VS) pa izhaja, da tudi če US v izreku ne določi načina izvršitve, imajo ugotovitvene odločbe določene pravne učinke v konkretnih postopkih, ne glede na to, da mora zakonodajalec šele odpraviti ugotovljeno protiustavnost. Vodilo v takšnih primerih mora biti, da naj sodišča in drugi organi pri odločanju upoštevajo razloge in navodila, ki jih je US navedlo v obrazložitvi. Npr. v zadevi OdlUS XI, 45, U-I-92/96, Ur. l. 32/02 je US dalo sodiščem naslednje navodilo: »Glede na to, da je US izdalo le ugotovitveno odločbo, bodo morala do odprave ugotovljene neustavnosti sodišča odločati in sojenje organizirati tako, da v posameznih primerih ne bo prihajalo do kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena.« Drugače pa je v zadevi OdlUS XVII, 71, U-I-159/08, Ur. l. 120/08 napotilo na nadaljnjo uporabo sicer protiustavnega predpisa: »[Ugotovitvena] odločba US v tem primeru pomeni, da se bo morala do izdaje novih plačnih predpisov, s katerimi bo moral zakonodajalec odpraviti ugotovljene neustavnosti, še naprej uporabljati izpodbijana plačna ureditev.«

54Glede obveznosti razlogov iz obrazložitve je pomembna zlasti zadeva OdlUS XVI, 108, Up-2597/07, Ur. l. 94/07, v kateri je US sprejelo stališče, da v primeru ustavnosodne presoje predpisa »izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar veže ne le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi« ter da to »velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve«. Ta zadeva je bila nadaljevanje zadeve OdlUS XVI, 27, U-I-468/06, Ur. l. 46/07, v kateri je US ugotovilo, da je Zakon o lokalnih volitvah v neskladju z Ustavo, ker ne določa, da člani volilnih odborov ne morejo biti osebe, ki so s kandidati v sorodstvenem ali v podobnem razmerju. Načina izvršitve na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS ni določilo, pač pa je v obrazložitvi te odločbe zapisalo, »da bo moralo sodišče v postopku, ki ga je sprožil pobudnik, oceniti, ali je v spornem primeru videz nepoštenosti volitev dejansko prerasel v kršitev pobudnikove pasivne volilne pravice«. Upravno sodišče je temu v konkretnem postopku sledilo, vendar je nato nasprotna stran pred US ugovarjala, da je zaradi tega sodba sodišča očitno napačna. Kot rečeno, v zadevi Up-2597/07 je US nato poudarilo, da izrek in razlogi pomenijo celoto ter da je odločba U-I-468/06 »začela takoj neposredno učinkovati in sodišča so jo morala upoštevati«. Posledično je ugotovilo, da je »pritožnikova navedba o očitni napačnosti izpodbijane sodbe Upravnega sodišča ter o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse neutemeljena«.

55Nekaj pomembnih stališč glede učinkovanja ugotovitvenih odločb je US sprejelo tudi v zadevi OdlUS XVI, 118, Up-758/06, Ur. l. 119/07: »Glede pričetka učinkovanja veljajo za odločbo US, s katero to ugotovi neskladnost zakonskih določb z Ustavo, iste določbe ZUstS, kot za odločbo o razveljavitvi zakonskih določb. […] Iz določb ZUstS, ki se nanašajo na ugotovitvene odločbe (člena 47 in 48), izhaja, da ugotovitvena odločba, ki se nanaša na zakonske določbe, ne more imeti strožjih (hujših) pravnih posledic, kot so določene v 44. členu ZUstS za razveljavitveno odločbo. Po njem se zakonska določba, ki jo je US razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To bi torej veljalo tudi za učinkovanje odločbe o ugotovitvi neustavnosti zakonske določbe, če iz ustavnosodne presoje ne bi izhajalo drugače. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da ugotovitev neustavnosti zakonske določbe ne pomeni, da se v postopkih (upravnih in sodnih) takšna določba ne sme več uporabljati. Pomeni pa, da je takšno določbo treba uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so US narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo. V primeru ustavnosodne presoje predpisa namreč izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve.« Prim. tudi zadevo Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26. 3. 2009.

56V primerih, ko US ni določilo načina izvršitve, bi bilo smiselno, če bi redna sodišča upoštevala – poleg razlogov, ki so vodili US, da je ugotovilo protiustavnost – tudi razloge, iz katerih je US moralo sprejeti ugotovitveno odločbo oziroma ni moglo odločiti s tehniko razveljavitve. Tako npr., če je US odločilo z ugotovitveno odločbo zato, ker iz jezikovnih ali nomotehničnih razlogov ni bilo mogoče predpisa razveljaviti (sicer bi ga nedvomno razveljavilo), potem ni razloga, da takšna odločitev ne bi imela enakih učinkov kot razveljavitev. V povezavi z vsebinskimi razlogi iz obrazložitve bi bilo treba tako odločbo obravnavati kot opisno razveljavitev ali interpretativno odločbo, ki imata obe učinke razveljavitve. Pri odločbah US, ki ugotavljajo obstoj protiustavne pravne praznine, pa bi bilo smiselno presoditi, ali gre za tako praznino, ki jo lahko zakonodajalec zapolni na več možnih ustavnoskladnih načinov, ali gre za praznino, pri kateri zakonodajalec pravzaprav nima možnosti izbire, temveč lahko protiustavnost odpravi samo na en način. Pogosto je to jasno razvidno iz obrazložitve odločbe US, še zlasti pri zadevah, kjer je razlog za ugotovitev protiustavnosti kršitev načela enakosti iz 14. člena ali načela enakega varstva pravic iz 22. člena. V takih primerih bi morala sodišča z ustavnoskladno razlago spregledati protiustavno razlikovanje, ki ga zakonodajalec tako ali tako mora odpraviti, ter tudi prikrajšanim osebam priznati pravico, ki bi jim pravzaprav morala pripadati.

57Učinek ugotovitvene odločbe (pa tudi razveljavitve in odprave) se kaže v posebni luči, kadar US presoja predpise lokalnih skupnosti. Vprašanje je namreč, kakšen je pomen odločbe US, ki ugotovi protiustavnost lokalnega predpisa, za istovrstne predpise v drugih lokalnih skupnostih. Stališče US v zadevi U-I-195/08, Ur. l. 57/09 je, da ima njegova odločba precedenčni učinek in jo morajo spoštovati tudi lokalne skupnosti, ki niso bile udeleženec v konkretnem postopku: »US v obravnavani zadevi ponovno sprejema vsebinsko enako odločitev, kot že v mnogih drugih primerih, ko so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest. US je tako že večkrat ponovilo stališče, da takšni predpisi niso v skladu z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma ga ni razlastila. US ob enakih okoliščinah odloči enako, če za spremembo stališča ni jasnih vsebinskih ustavnopravnih razlogov. Takšno odločanje US lahko utemeljeno pričakujejo tudi drugi nosilci oblasti, saj sicer ni mogoče govoriti o pravni predvidljivosti kot enem izmed pomembnih elementov pravne države. Zato ustavnopravna stališča zavezujejo ne le sámo US, temveč tudi druge nosilce oblasti, vse dokler nimajo resnih ustavnopravnih razlogov, ki lahko narekujejo drugačne rešitve. Zavedanje o nujnosti spoštovanja odločb US med drugim omogoča, da je US poklicano k odgovorom na ustavnopravna vprašanja le tedaj, ko glede njih še ni sprejelo jasnih ustavnopravnih stališč. Spoštovanje odločitev US v pravni državi bi torej narekovalo, da občine same odpravijo neustavne predpise o kategorizaciji javnih cest, ne da bi bil sploh potreben poseg US, saj gre za povsem jasne in identične primere, ko občine s takšnimi predpisi dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča.«

58Primeri odločitev VS:

– Sodba VS št. II Ips 395/02 z dne 17. 4. 2003: »Na drugi strani pa si tožnik pravno zmotno razlaga tudi pomen odločbe US, kadar to zgolj ugotavlja neustavnost določene zakonske norme. […] V obeh primerih sporne določbe zakona veljajo še naprej (v prvem primeru vsaj do izteka odloženega roka, v drugem primeru pa do izteka roka, do katerega mora zakonodajalec odpraviti ugotovljeno neustavnost). Na podlagi povedanega je zaključiti, da je v obravnavanem primeru še veljala sporna določba 145. c člena ZIKS-G, ko je o sporu odločalo sodišče prve stopnje, prav tako pa je to določilo v nespornem delu veljalo v času odločanja na drugi stopnji […].«

– Sodba VS št. I Up 822/99 z dne 27. 10. 2003: »Z odločbo US U-I-77/94 […] je bilo na podlagi 48. člena [ZUstS] za določbo 4. alineje 1. odstavka 16. člena ZDoh ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo, kolikor ne omogoča upoštevanja dejanskih stroškov kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove. […] Na podlagi te odločbe US niso nastopile posledice, ki jih [ZUstS] določa za razveljavitev zakonske določbe v 43. in 44. členu. Sodniki so pri sojenju vezani na Ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Zato morajo pri sojenju upoštevati odločitev US, s katerim je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi ta odločba zaradi razlogov po 48. členu [ZUstS] ni razveljavljena. […] V obravnavanem primeru do dneva odločitve US 1. 12. 1994 o zadevi ni bilo pravnomočno odločeno in je zato treba upoštevati omenjeno ustavno načelo [pravne države], kar pomeni, da se v davčno osnovo ne vštejejo stroški, ki jih je tožnik izkazal kot stroške v zvezi z delom stečajnega upravitelja. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s pojmovanjem ustavnosti, kot izhaja iz navedene odločbe US.«

– Sodba VS št. I Up 905/00 z dne 25. 5. 2004: »Čeprav ZUstS nima določb o pravnih učinkih ugotovitvene odločbe, to ne pomeni, da ta nima nobenih učinkov. Pri odločanju o posamičnih zadevah jo je treba upoštevati, ker gre za obvezujoči splošni akt (1. člen ZUstS). V skladu z ustavnim načelom iz 1. odstavka 155. člena lahko učinkuje le za naprej, kar pomeni, da učinkuje na posamična razmerja, o katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. V kolikšnem obsegu, pa je odvisno od njene vsebine. Za obravnavani primer je stališče US jasno: […] Po stališču US se skupnost zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev in skupnih otrok ter pastorkov ne razlikuje z vidika obdavčitve skupnosti staršev in otrok in pravica do posebne olajšave za pastorka ne more biti odvisna od tega, ali so starši, s katerimi pastorek ne živi, zgolj zavezanci za dohodnino. Zato razlikovanje, kot ga ureja navedena določba ZDoh, krši enakost pred zakonom (14. člen), ki kot načelo velja tudi v davčnem pravu, in je vprašljivo še z vidika ureditve 3. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Stališče US se nanaša na uresničevanje določb Ustave in objavljene in ratificirane mednarodne pogodbe, ki se neposredno uporabljajo. Njihovo uporabo zahteva že načelo pravne države (2. člen). Za sodišča velja obveznost ravnanja po odločbah US tudi zaradi vezanosti sodnikov na Ustavo in zakon pri sojenju (125. člen).«

– Sodba VS št. III Ips 10/05 z dne 6. 9. 2005: »Učinki ugotovitve protiustavnosti niso izrecno urejeni. Kakšni so, je mogoče dognati s pomočjo sklepanja po podobnem. Zaradi protiustavnosti razveljavljeni zakoni se uporabljajo do preteka uskladitvenega roka, če je ta določen. To izhaja iz drugega stavka prvega odstavka 161. člena Ustave (in iz drugega stavka 43. člena [ZUstS]). Če je protiustavnost zakona zgolj ugotovljena in je postavljen rok za uskladitev z Ustavo, je pravni položaj zelo podoben kot v primeru razveljavitve zakona z rokom. O protiustavnosti v obeh primerih ni dvoma; razlika obstaja le glede tega, ali je zakon tudi razveljavljen ali ne. Če ustavna odločba le ugotovi neskladnost zakona z Ustavo, zakon ni razveljavljen in se torej mora uporabljati še naprej vsaj do izteka roka za odpravo neskladnosti. Isto velja celo za (že razveljavljeni) zakon do preteka roka za učinkovanje razveljavitve. […] Zaradi pravnih praznin se protiustavni zakon uporablja še naprej, če zakonodajalec v postavljenem roku zakona ne uskladi z Ustavo. Kot takšen se mora uporabljati, četudi o njegovi protiustavnosti ni dvoma. Tako je, ker je zakon tudi po preteku uskladitvenega razloga (še vedno) nerazveljavljen. Takšno pravno stanje se nadaljuje, dokler zakonodajalec za odpravo protiustavnosti ne sprejme ustreznega zakona in se novi zakon tudi ne začne uporabljati.«

– Sodba VS št. I Up 1477/05 z dne 15. 3. 2006: »Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba tudi ugotovitvene odločbe US upoštevati kot obvezujoči splošni akt pri odločanju o posamičnih razmerjih, o katerih v času odločanja US še ni bilo pravnomočno odločeno, in da taka odločitev US lahko učinkuje le za naprej. Taka pravna posledica odločitve US izhaja iz določbe 48. člena [ZUstS]. […] Na podlagi navedene odločbe US sicer res niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. in 44. členu ZUstS, vendar pa so sodniki pri sojenju vezani na Ustavo in zakone (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Zato morajo pri sojenju upoštevati odločitev US, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, čeprav ta določba zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni razveljavljena.«

– Sodba VS št. I Up 410/07 z dne 13. 12. 2007: »V 48. členu ZUstS ni določeno, kako se predpis, za katerega je ugotovljena neskladnost z Ustavo, uporablja v času do izteka roka, določenega za njegovo uskladitev oziroma do njegove uskladitve z Ustavo. Vendar glede na pravno teorijo in tudi prakso US pritožbeno sodišče meni, da se zakonska določba, za katero je ugotovljena neustavnost, uporablja vse do njene razveljavitve, pri čemer pa se smiselno upošteva odločba US, s katero je neustavnost ugotovljena. Razveljavitev zakona pa se praviloma zgodi z zakonom (s spremembo zakona), ki to neustavnost odpravi. V pravni teoriji velja osnovo načelo, da predpisi (praviloma) veljajo, dokler niso izrecno razveljavljeni z novim predpisom ali z odločbo US. […] Ugotovitev neustavnosti predpisa s strani US pa ne pomeni njegove razveljavitve in tudi ne prenehanja njegove uporabe, razen če US določi način njegove uporabe v času do uskladitve. Ugotovitev neustavnosti predpisa tudi nima enakih pravnih poledic kot razveljavitev predpisa s strani US po določbi 44. člena ZUstS. […] Toženi stranki ni mogoče očitati, da je to določbo uporabila v nasprotju z odločbo US U-I-90/05-13, torej da je ni uporabila ustavno prijazno, saj ustavno prijazna razlaga te določbe tudi po presoji VS ne more pomeniti spremembe ugotovitvene odločbe US v razveljavitveno.«