Peter Jambrek, 2002

36Zahteva po kontradiktornem postopku pomeni, da mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (OdlUS VI, 80, Up-1/96 z dne 15. 1. 1997).

37Po ustaljeni praksi ESČP je zahteva po enakosti orožij v smislu fair balance med strankami v načelu enako uporabna tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah (Dombo Beheer v. Nizozemska, 27. 10. 1993, A 274). ESČP pogosto poudarja, da je namen EKČP, da ne varuje zgolj pravic, ki so teoretične in iluzorne, ampak pravice, ki so dejanske in učinkovite; to še posebej velja za pravice obrambe z vidika prominentne vloge, ki jo ima v demokratični družbi pravica do poštenega sojenja, iz katere pravice do obrambe izhajajo (Artico v. Italija, 13. 5. 1980, A 37). V zadevi Dombo Beheer je sodišče reklo, da princip enakosti orožij implicira, da »mora imeti vsaka stranka razumno možnost predstaviti svojo zahtevo – vključno s svojimi dokazi – ob spoštovanju pogoja, da ni postavljena v bistveno slabši položaj v primerjavi s svojim nasprotnikom.« (A 274, s. 19).

38Pravica do kontradiktornega sodnega postopka kot temeljna človekova pravica zahteva spoštovanje načela enakosti orožij. Temu načelu ustrezna ureditev in vodenje (pravdnega) postopka zagotavlja enakopraven položaj strank in je zato najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen). Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne strani. Iz Ustave izhaja, da se mora (pravdni) postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. S tem temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj zagotavlja vsakomur možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je ob izvajanju dokazov navzoč. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997).

39Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka. Pravica stranke, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori, ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku (OdlUS VI, 80, Up-1/96 z dne 15. 1. 1997).

40Uporaba načela prepovedi zlorabe pravic v postopku očitno ni v neskladju z 22. členom. Uporaba tega načela v utemeljenih primerih celo izhaja iz zahteve po enakosti orožij strank in iz dolžnosti sodišča, da postopek vodi tako, da je zadoščeno zahtevi po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank (OdlUS IX, 312, Up-204/00 z dne 10. 10. 2000).

41Ker dokazno sredstvo zaslišanja strank ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi, sodišče ne krši načela kontradiktornosti, če ne izvede zaslišanja (nobene od) strank. Neenakopraven položaj strank v dokaznem postopku pa bi bil lahko podan, če bi sodišče v dokazne namene zaslišalo le eno, ne pa obeh strank (OdlUS VI, 80, Up-1/96 z dne 15. 1. 1997).

42Do kršitve pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku lahko pride, če sodišče nepravilno šteje, da je o temelju zahtevka že odločeno na podlagi pravnomočnih sodb iz drugih sodnih postopkov, in zato pritožnikovih navedb in dokaznih predlogov glede določenega bistvenega dela spora sploh ne obravnava in se do njih ne opredeljuje. Če torej sodišče zgolj nekritično povzema ugotovitve iz drugih sodnih spisov ter samostojnih dokazov na kontradiktorni obravnavi ne izvede, lahko takšno ravnanje sodišča postavi stranki v izrazito neenakopraven položaj tako glede dokaznega postopka kot tudi glede možnosti, da obe enakopravno predstavita svoje dejanske in pravne argumente v sporu. Sodišče bi se tako izognilo svoji obveznosti, da pretehta relevantnost argumentov in se do bistvenih navedb tudi opredeli in bi s tem ravnalo v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997).

43Ni pa nujno, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka, ampak le tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene (Up-199/98 z dne 25. 3. 1999).

44Tudi izvedba izvedenska dokaza mora temeljiti na spoštovanju načela kontradiktornosti pravdnega postopka. Pritožnik mora imeti možnost sodelovati pri izvedbi izvedenskega dokaza, postavljati vprašanja izvedencu, se izjaviti o rezultatih dokazovanja in glede tega podati svoja pravna naziranja. S sklicevanjem na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega postopka, v katerem pritožnik ni imel možnosti sodelovati, sodišče prekrši zahtevo poštenega dokaznega postopka na podlagi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997).

45Enako varstvo pravic je zagotovljeno predvsem v razmerju do nasprotne stranke v postopku, v kazenskem postopku v razmerju obdolženca do tožilca. Ne more pa obdolženec zahtevati enake obravnave v razmerju do soobdolženca. Ko gre za odreditev in podaljšanje pripora, je potrebno presojati okoliščine glede vsakega obdolženca posebej (OdlUS IV, 131, Up-74/95 z dne 7. 7. 1995).

46Tudi obdolžencu v postopku o prekršku morajo biti zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, čeprav je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku (OdlUS IX, 58, U-I-213/98, Ur. l. 39/2000).

47V nasprotju z 22. členom v zvezi z drugo alineo 29. člena je določba, ki obdolžencu odvzema možnost, da se brani z molkom in da ne izpove zoper svoje bližnje, ker mu s tem zanika eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka (OdlUS IX, 58, U-I-213/98, Ur. l. 2000).

48Eno od sredstev, ki omogoča pošten in zakonit kazenski postopek in vzpostavitev enakosti orožij obeh strani v kazenskem postopku, je tudi ekskluzivno pravilo, ki preprečuje uporabo nezakonito pridobljenih dokazov v kazenskem postopku (Up-62/99 z dne 4. 7. 2000).

49Načelo kontradiktornosti postopka mora biti spoštovano tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa je potrebno upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe, predvsem da gre za ukrep zavarovanja zahtevka, da za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka ter da lahko ta ukrep doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku, v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. V postopku za izdajo začasne odredbe je glede na posebnosti, ki izhajajo iz njene narave, utemeljena takšna ureditev, ki načela kontradiktornosti ne zagotavlja le na glavni obravnavi, pač pa naknadno.       Tožena stranka ima namreč po izdaji začasne odredbe možnost vložiti ugovor proti začasni odredbi sodišča, ki je izdalo začasno odredbo, in sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, mora po presoji ugovora odločiti, ali jo bo vzdržalo v veljavi (OdlUS VI, 80, Up-1/96 z dne 15. 1. 1997). S tem, ko sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, pritožniku pred izdajo začasne odredbe ni vročilo predloga za izdajo začasne odredbe in mu ni omogočilo, da se o predlogu izjavi, hkrati pa mu ni omogočilo vložitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi samo odločilo in s tem zadostilo zahtevi po kontradiktornosti, je pritožnika postavilo v bistveno slabši položaj v postopku od tožničinega in kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena. Sodišče je tudi kršilo svojo dolžnost, da pretehta navedbe strank, da na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka, in da v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki (OdlUS IX, 131, Up-2/99, Ur. l. 24/2000).

50Do kršitve pride, če ga je sodišče v postopku odločanja o začasni odredbi prikrajšalo za fazo postopka, v kateri bi imel možnost navajati nova dejstva in predlagati dokaze v svojo korist. Res je sicer, da se v tem specifičnem postopku sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo. O dodelitvi otroka je odločilo le na podlagi neke splošne in stereotipne domneve, ki ne more predstavljati podlage za sodno odločitev (»da je za otroka, ki je star tri leta in tri mesece primerneje, da se zaupa materi, saj jo otrok v tej starosti nujno potrebuje«). Sodišče je dolžno odločiti tako, da upošteva vse okoliščine posameznega primera in korist otroka v konkretnem primeru (OdlUS IX, 1, Up-3/00 z dne 2. 3. 2000).